Tiskane izdaje
Cesta iz mesta se hitro ustavi, pogled se dolgo zadrži na urejenih obronkih Pohorja, domačija je zunaj pravljična, znotraj prostorna in praktična, kosilo pa ima vse, torej jušni začetek in pečenkin finale, kar zahtevajo jabolka slehernega slovenskega kmečkega turizma. Toda tukaj ni kot povsod, temveč predvsem drugače! V poletni vročini je na štajerski deželi končno zapihala osvežilna sapa, v obliki mandale, rože življenja, ki je na domačiji Gora pod lipo na Tinjski Gori na starem lesu, mladih vinih ter v idejah in prihodnosti Lene in Primoža.
»Malo penine za začetek?« je Primož pozdravil. Ko mi drugje na deželi ponudijo za začetek polsladek in topel šampanjec, za konec pa mi zaračunajo koperto, hitro pobegnem, da me ja ne dohitijo s čevapčiči in kalamari. Toliko o negativni plati slovenskega turizma na kmetih. In v nadaljevanju toliko več o drugačnosti.
Ker je Gregoričev ta mladi še dodal: »Skoraj od soseda, spodaj iz Bistrice, čisto nova polnitev.« Nato pa odhitel po cel obed na pokončni rezbariji. Izba na Gori, ki je še čisto spodaj pod Pohorjem, je takšna, kot sta jo skrbno uredila dedek in babica, ki vas gledata s poročne slike na steni; vse je staro in leseno, le rože na mizi so sveže in slovenske popevke so iz mladih let. Lenin pozdrav pa je za ves obrok in celo presenečenje: pohorska bunka, žajbelj z domačim medom in ajdovi žganci s skuto in bučnim oljem … Le da je bunka sušena in hrustljava kot čips, žajbelj je ocvrt, žganci pa so kot tanek kreker, na katerem se topi Čuševa skuta iz Orehove vasi. Niste še v nebesih, ste pa že pod Tremi kralji.
Na goro po vino
Komur je domači kruh, z debelo skorjo in temno sredico, tako všeč, da ne more pričakati nadaljevanja, naj se prijavi na tečaj peke kruha, saj bo tako spoznal tudi črno kuhinjo in njeno krušno peč.
Sicer pa ste lahko brez skrbi, čeprav sob še ni, ker so na razpisu izviseli, je zadaj za kmečko izbo kamrica, do smučišča je 12 kilometrov kolesarskega vzpona, za kulturo pa v Hiš’ci skrbi prodajna razstava suhomesnih izdelkov, bučnega olja, sokov, medu, jajčnih testenin in domačega žganja.
Na Goro, ki na tej strani Pohorja pomeni pravzaprav vinsko klet, se je treba vračati zaradi stare bajte, ki so jo Gregoričevi kos za kosom prenesli s sosednjega konca, zaradi zeliščnega vrta, ki med skalnjakom podpira rastišče mladi lipi, ki je dala domačiji ime, in nalezljivega kovanja prihodnosti, od katerega kar razganja mlada gospodarja, Primoža, iz vinarske in avtoprevozniške družine, ki se je po diplomi na mariborski višji gostinsko-turistični šoli odločil za domači predpasnik vinskega svetovalca, in Leno, srčno izvoljenko in diplomirano ekonomistko, ki je iz Prekmurja na Štajersko zavila prek državne turistične službe v Ljubljani. Toda tu je še nekaj četrtega. Takšnega telečjega jezika, ki je bil pet dni v razsolu, nato pa z jušno zelenjavo flambiran z domačim žganjem, ki so mu že pred dvema letoma dodali pekoče feferone, namreč v naših urbanih restavracijah še niso imeli priložnosti zložiti na podolgovat porcelanski krožnik. S peteršiljem, solnim cvetom in domačim polsuhim ritoznojčanom, ki naj bi kmalu spet dobil večjo veljavo na Štajerskem, jed za sijoče štiri sončke, pa četudi so bili, no, podkupljeni z domačno toplino kmečke izbe na Gori.
Sezonska juha z domačega vrta je bila v poletni vročini, ki tudi pod Pohorjem ni prizanesla, bučkina, z baziliko in smetano, kar je usmerilo pogled skozi okno, ki ne vidi le domačega vinograda (hektar), temveč tudi skrbno in barvno zložena polja in njive. Nobenih velikih jušnikov sredi mize, torej, v enem goveja, v drugem gobova in v tretjem vrečka, nobenih velikih zajemalk in še večjih plošč, nobenih orjaških porcij, zaradi katerih sicer ni dobro, a se zato splača, enim in drugim. Ta mlada sta na Tinjski Gori zastavila drugače, s tradicijo v okusu in z mladostjo v ambiciji – ponuditi nekaj več in drugače. Začelo se je z vinsko kletjo, ki ji je mestni arhitekt zrisal steklo in kamen, široke oboke in dolg šank, da je še zdaj v njej v hladu dovolj prostora za veliko in veselo družbo, a nadaljuje se s seminarskim turizmom in kulinarično gostoljubnostjo. Gora pod lipo ni (tipičen) kmečki turizem, še manj štajerski vinotoč in sploh ne velik prostor za cenene obletnice. Gora je domačija, kakršnih je na Štajerskem odločno premalo!
Mak, jogurt in maline
Svinjska krača, od lokalnega mesarja, ki »ima le domače meso«, je imela takšno skorjo, da je bil naslednji dan posten, in takšno meso, da sva si, priznam, še sama odrezala, ko je Primož skočil po nov vrč.
Ugorki, kakor tukaj rečejo vrtnim kumaram, v smetani, s pečenim krompirjem, so osvežili, a saj so okna majhna in zidovi debeli, zato je manjkalo še kaj (stročji fižol?) s poletnega vrta. Še bolj nova in drugačna bo Gora takrat, ko bo manj solila in več zelenjavila. Saj ne, da bi domačija morala ponujati dolgohodni meni, toda nekaj zelenjavnega vmes, en hod, ki bi bil zelen, travnat, lahek, poleten, mlad, bi še lepše podaljšal izlet, ki ima z avtoceste le 15-minutni odcep. Predlagam zato, ker vem, da bo zdaj naval in se je dobro pripraviti: s svojimi jedmi, da se ne bo treba prilagajati. To je ubilo še vsako drugačno idejo in voljo.
Čeprav je skrb najbrž odveč. Kdor na koncu ponudi tak kutinov žele, pred njim pa takšno malinovo tortico, ve, kaj hoče! Krhko makovo dno, kremna jogurtova sredica in sveža ter sočna malinova strešina so sestavljali lahko in rahlo domačo sladico, v kateri ni bilo prostora za praške in zvarke. Odkar gredo sveže gibanice na vsakem nakupovalnem krožišču za med, je bil res že čas, da gredo domače mamine torte na domačijah v slast. Ne verjamete? Vam pač na kmetih še niso ponudili na porcelanu kutin z omare v mehkem pravokotnem želeju z okusom žajblja, ki tukaj na pohorskem zraku raste bolj kot pri vrtnarju v dolini. In zraven še domačega vinjaka, ki je že/šele 53 mesecev v sodu. Po mojem ne bo več prav dolgo.
Zakaj obiskati?
Kultura bivanja na Gori je za vzor vsem plastično-furniranim kmečkim turizmom po deželi. Mlada spoštujeta tradicijo in imata mladosten polet, ideje, hotenje, načrte, prihodnost. Gora pod lipo je šele na začetku, a ravno zato je tem bolj dobrodošla, saj je znanilka novega in drugačnega prav tam, kjer je polno le, kar je na črno, z litrcami okrog evra in porcijami okrog kile. Zakaj sem tako kritičen do drugih? Zato, da bo Gora ostala vrh in se ne bo predala dnu!
