Tiskane izdaje
Slavkov dom je preveč naokrog in navzgor nad Medvodami, da bi bil navaden bife, v katerem med tednom lokalci občudujejo natakarico iz drogerije, za vikend pa mestni gobovo juho iz vrečke. Golo Brdo je ravno prav oddaljeno od Ljubljane, da je gostilna Belšak pravi dom za lačne, žejne in dobrovoljne, ki spoštujejo okus mesa vedno istega mesarja, svežino sezonske zelenjave in vonj po tam naokrog nabranih gobah. Pravzaprav ga le biki nimajo radi.
Ko luštni dekleti sem gor pripeljeta mladega fanta in nato sebi naročita tisto kot vedno, hrustljavo ocvrte bikove prašnike z domačo tatarsko omako, njemu pa: »Kaj boš pa ti?«, ti je jasno, da so te mnogi prehiteli. Oni so že dolgo stalni gostje planinskega doma, v katerem sta Branka in Dušan leta 1997 odprla pravo domačo, slovensko gostilno, z dimnikom, iz katerega se vedno kadi, šankom, za katerim je vedno gospodarica, kuhinjo, v kateri je chef vedno v pravi opravi in postavi, ter z jedilnim listom, ki je vedno sezonski in znan. Na Golo Brdo ne greš po presenečenja, temveč tisto, kar se ve, da je pri Belšakovih boljše kot drugje!
Brez diete
Torej, začnite s hišno panceto, ker diši bolj od prasketanja v železnem kaminu, in domači kruh se lomi glasneje od glasbe, ki ostaja skromno v ozadju! Besedna zveza hišna panceta je pri nas prevečkrat zlorabljena, izsušena in gumijasta, na Slavkovem domu pa ima vonj, okus in debelino, ki je tanka dovolj, da jo primete v roke in pozabite na dieto.
Saj so na drugem krožniku marinirane lisičke s prelivom iz bučnega olja, zraven pa še nekaj kuharjevega – paradižnik s pestom in sardelnim filejem! V teoriji ne gre skupaj, v praksi na Slavkovem domu pač. Belšakove jedi se ne kitijo s tujim perjem, to je preprosta kuhinja slovenskih korenin, ne strogih pravil. Zato je njihova največja odlika – gostoljubnost! Ponujajo tisto, kar najboljše imajo. Bučno olje je s smetano spenjeno v omako, ki jo gosti čebula, lisičke so cele, da se vidi gobarjeva sreča, in celotna jed je dovolj nežna, da je glavni zapik na krožniku cvet kapucinke. Iz tega sicer ne bo nastala kuharska knjiga, pa četudi se je kuhar, seveda, potrudil še z risarskim oblivom, toda to so jedi ravno za ta hitri izlet in zeleni pogled.
In takšen je tudi ambient, ki vošči dober tek. Na Slavkovem domu je vse preprosto, toda nič kičasto, razmetano ali nedokončano. Nič se drago ne blešči ali pomembno sveti. Vsak štor pod leseno in ozko teraso je tam, kjer si pepelnik želi, in vsak kos deske, trama ali stebra, čeprav druge barve, strukture ter starosti, je zato, da gostu nekaj pove. Še tisti bakreni zvon (povezani šop) Gostilne Slovenije, ki kje drugje čudno in nenavadno visi ter zveni, je tukaj logičen in upravičen. Če bi Slavkov dom hotel več sončkov, ne bi bil tako domač in priljubljen!
Zorjeno izpod Krvavca
Da je pečen radič hišna posebnost, je zanimivost, ki nekaj pove o celotnem jedilniku Belšakovih. Juhe so krepke in občasno tudi iz »v naravi nabranih živil«, prašniki so bikov ponos in govedina je zorjena ter izpod Krvavca. To pomeni, da v Ljubljani telefonirajo, ko se Dušan vrne iz Cerkelj od mesarja, ter naročijo veliko zarebrnico za dva ali tri.
In med tednom avtomobili sami najdejo pot, za vikend pa nogam Golo Brdo ni predaleč, saj so hišne jedi s tradicijo telečja krača, pečena svinjska rebra, ocvrt piščanec, kranjska klobasa, puranovi rezanci z gobami in idrijski žlikrofi z bakalco. Iz Slavkovega doma ne gre nihče lačen!
Zato radič, ker je treba nežno začeti, pa čeprav sir zakriva vsebino, slanina pa svežino. To ni trgovinski radič, ki je vse leto enak, saj je zrasel v hladilniku in zamudil sezono, zato je jeseni vitlof in tega belgijca je Dušan Belšak že zdavnaj posvojil. A to je tudi jed, ki ostane nedorečena, kar izgubljena na krožniku, v družbi barvnih okraskov šipka in listov radiča. Čisto drugače kot žlikrofi, ki so tudi brez bakalce, a z jurčki, samozadostni in preprosto odlični, četudi jim zmanjka malo soli.
Posebnost Slavkovega doma so jedi iz kotlička, v sredo in četrtek vampi po tržaško, vsak dan pa divjačinski golaž z brusnicami, ki je ravno takšen, da zadovolji in ne razočara. Pri Belšakovih se pozna, da je žena med gosti, mož pa v kuhinji in da je tako v petek in svetek, zato jedi niso postane, besede pa ne le vljudnostne. Ko sosedov pes ob šanku za kos kranjske zganja cirkusnije, pokusijo gostje domače žganice, in ko se daljni pridejo dogovarjat za omino obletnico, jim izza krušne peči svetujejo, da jabolčne torte nikakor ne smejo izpustiti.
Čeprav je bil spomin na pehtranove štruklje z ljubljanske tržnice lepši od ponovitve – zgolj zelena barva pehtrana je bila premalo, da bi jih ločila od priloge ob mesu –, četudi je bil krompir še premlad, da bi pobarval skorjo, ki se je sicer že lepo zapekla, in lahko dobite celo rezance s tartufi, je Belšakov dom na Golem Brdu predvsem gostilna, na katero se je mogoče zanesti. Čebula je s Ptujskega polja, in kdor ne verjame, naj se ozre navzgor, saj mu visi nad glavo. Krompir je od kmeta iz Cerkelj, ki ima celo njivo samo za Slavkov dom, in pesa med zelenimi listi z domačega vrta je bio, kar je vedno dobra reklama.
Seznam sladic je sicer bogat, a se z njimi ne dvigujejo tako nad povprečje kot s kosom bržole, ki je na sredini dovolj debela, da pokaže rdečino sočnosti in mehkobe, čebula čeznjo je sladka in ne grenka, porcija pa je zadostna za male in velike. Skratka, našli si boste svojo najboljšo jed in se prihodnjič ne boste več lovili, kje v Mednem pravilno zaviti.
Zakaj obiskati?
Tako si predstavljam Gostilno Slovenija! Mož in žena, topla peč, prasket kamina, znane jedi in – predvsem – sestavine, ki niso iz trgovine.
