Tiskane izdaje
Tako Pecu tudi pod »šejkovim« lastništvom ostajajo njegove prednosti. Le da ima zdaj še (kuvajtske) dinarje … Tik ob Dravi, na vrtu pod izabelo in jurko, v zimskem vrtu za vesele, v jedilnici za romantične. Še vedno so natakarji brezhibno zlikani, v belih srajcah, črnih predpasnikih, svetlečih se kravatah, še vedno je pozdrav gostoljuben in slovo za šankom, še vedno so krožniki pisani in spretni, še vedno je stari Pec, ki na začetku poboža z domačo pašteto, na koncu pa posladka z jurkinim likerjem. In še vedno so stari vece, dve grbini z glavne ceste in grde vinske vitrine ob točilnem pultu.
Ker pa Cvetke in Lovra ni več ob pozdravni mizi, se je nekaj le spremenilo. In temu je tudi namenjen ta zapis.
Tradicionalna dobrodošlica
Dejstvo je, da sta zakonca Visočnik iz Peca naredila institucijo. Koliko gostov s te in one strani meje je ravno tam ob Dravi za Rušami prvič spoznalo, da ima kozarec pecelj, buteljka pa plutovinast zamašek, da so krožniki lahko drugačni od onih iz menze, da okraski na njih niso le iz paradižnikove rozete in limonovega ražnjiča, da ima obrok lahko več hodov in da slow food ne pomeni le dolgega sedenja, da obstaja pozdrav iz kuhinje in da kuhar sme iz kuhinje (med goste)!
Pašteta, ki vošči dobrodošlico, je še vedno enako rustikalna, z domačim kruhom in črno redkvijo z bučnim oljem, z opečenim testom in bučnicami, na velikem krožniku, iz rok natakarja, ki je vedno zakmašno opravljen. Vljudnost je bila vedno Pecovo vabilo.
Toda jedilni list je zdaj krajši – kar sicer nikoli ni slabo –, in ko zmanjka hladnih idej, natakar svetuje: »Morda kakšen pršut z olivami?« Prosim?! Kje je ostala regionalna odlika Peca?
Če je bila, torej, včasih štajerska ščuka, je zdaj norveški losos, na njem pa rezina krompirja (?), ki mu v stolpič pomagata paradižnik in rukola. Na vrhu je pena, vmes je
Zvitek s popečeno slanino ima bolj logične okuse in tudi več duše, čeprav se mu zgodbe ne da razbrati. Matevž in (spet) črna redkev sicer gresta skupaj, toda zakaj potem v tej slovenski zgodbi nima slanina pravega (kmetovega) imena?! Nasploh mlademu Pecu najbolj zmanjka prav na področju sestavin – podeželska gostilna potrebuje okoliške pridelovalce in dobavitelje z imenom in priimkom; le v tem je lahko njena primerjalna prednost!
To pomanjkanje je še najbolj štrlelo pri gosjih jetrih, ki so bila zdrizasta, čeprav je bil krožnik (spet) lep. Spodaj jabolko, na njem opečen kruh, vmes brusnice, na vrhu jetra iz vroče ponve. Zamenjajte dobavitelja, pikice sadnega kulija s timijanovimi vršički in črtico smetane s pistacijami pa lahko pustite.
Predigro so sklenili domači rezanci, ki so to, najbrž, res bili, a žal prekuhani. Velja tudi za kozice, ki pa so se, najbrž, hotele speči. Jed za vse tiste, ki »padajo« na imena. Joj, škampi! Pa kaj, če so kozice. Joj, kostanj! Pa kaj, če je februar. Joj, parmezanova košarica! Pa kaj, če je le zapolnila praznino med češnjevcem in baziliko.
Cmok na prsih
Pri glavnih jedeh pa se je izza večernih oblakov pokazalo sonce. Tik ob Dravi nama niso ponudili škarpine, temveč smuča, ki ga je kuhar spretno zvil v rulado, to pa, hrustljavo opečeno, poveznil navpično v pire, ki ga je obogatil s česnom, posteklenjenim v vročem olju, ki je tako dalo tudi za omako. Preprosto, z malo sestavinami, dovolj kakovostnimi, ne zgolj za oči, tudi za usta.
Najboljša ideja večera pa je bil slivov cmok. Zato, ker je bil v družbi račjih prsi! Da je bil vanj zapičen cimetov strok, je bilo razumljivo, da je v njem tičal še rožmarin, manj. A z jabolčnim pirejem (čežano) in dovolj nežno pečenimi prsmi, da so debelo odrezana ostala dovolj mehka in sočna, hkrati pa preveč rdečila (saj to, brez skrbi, ni kri) ni naredilo prevelikega bazena na dnu krožnika.
Tudi pri sladicah je Pec popravljal začetni vtis. Bučna tortica je že legendarna, dovolj atraktivna s hrustljavim posipom bučnic na biskvitnem (spet) stolpiču, s čokolado in bučnim sladoledom v razponu tekstur ter sladko zelenjavnim okusom »solate« (bučno olje) v ustih. Le čokoladnemu moussu je zmanjkalo lešnikov iz napovedanega podliva, saj je bil sicer dovolj spreten in nevrečkast.
Zakaj obiskati?
V zimskem vrtu, ki je bil eden prvih pri nas, v stari, leseni jedilnici, ki je ena prvih dobila moder strop in rumene stene, je še vedno mešanica gostilniške všečnosti in podeželske domačnosti, sredi katere so prti vedno snežno beli, polikani, dolgi in nabrani, ob vsaki mizi pa geridon, ki spominja, da je Pec nekoč Štajerce učil vinske kulture. Če bo novi Pec v ponudbi ohranil regionalno pripadnost in v gostoljubju osebno prepoznavnost, kuvajtski nakup ne bo le zgod(bic)a iz Tisoč in ene noči.
www.rad-dobrojem.si
