Tiskane izdaje
Dokaz, da smo v Evropi! Kjer ni mej, namreč. Gradič je še ravno toliko v Sloveniji, da je slovenski, in dovolj v Evropi, da ima italijanskega chefa v imenu. Slovensko-italijanski so vsi, od kuharjev, natakarjev do gostov in celo vin. V vrhunsko obnovljeni nekdanji ruševini, ki ima celotna Goriška brda v naročju, s sobami za najbolj razvajene, opremo za najbolj tehnične, vinsko kletjo za najbolj zahtevne, je tudi restavracija v tem slogu – za najbolj dobrojedske. Gradič Gredič na Ceglem je to, kar je še manjkalo Brdom.
Lizike iz gamberov hrustajo, marmelada iz ingverja pa peče. Gredič noče biti običajna gostilna, ki bi ji zadoščal pogled čez vinograde na obeh straneh meje, tako kot njegovim gostom ne zadošča le krožnik ocvrtih rib iz Jadranskega morja. Oboji hočejo in potrebujejo več!
Konkurenca na tej in oni strani Brd je močna in kakovostna, zato se obnovljeni gradič na Ceglem zaveda, da najmodernejši bang & olufsen, kot zaščitni znak slovenskega lastnika, še ni (bil) dovolj za uspeh. Restavracija v Grediču zato nosi ime italijanskega chefa, kar pomeni, da so jedi med tradicijo in inovativnostjo.
Pujskov čips za vzklik
Takšen je, zato, tudi bakalar na belo, ki je tako penasto nežen, da potrebuje sušen čebulni okus za okrepčilo in hrustljavi »zrak« pujskovega čipsa za vzklik. Christian Avenanti ne skriva, da hoče še pred usti najprej navdušiti oči: njegovi krožniki so sicer beli, toda nenavadnih oblik. Vilic se nanje ne da odložiti, toda tega niti ne boste hoteli. Hobotnica, kuhana v pivu, z janežem in agrumi, ni, namreč, le lepša kot drugod, temveč je njen morski okus, osladkan s karamelizirano zapečenostjo, zanimivo spenjen z janeževo upognjenostjo koromača in grenko kislostjo limone.
Vseeno pa je to oljčna kuhinja, v kateri je več tradicije kot inovacij, več svežine kot dolgega kuhanja, več barv kot konsistence. To pomeni, da jedi niso kompleksne, še manj zapletene, prej preproste. Kuhar se pod njih podpisuje tako, da krompir zgosti namesto z maslom z oljčnim oljem, oblije pa namesto z gosto omako z redko esenco (paprike); saj gre »le« za pire z velikimi garnelami in belimi tartufi. A zato pusti gostu prostor, da se vpraša – zakaj pa ne raje s škampi? Še posebno ker natakar obljubi – rakovico.
Vprašanje pa je hitro mimo, saj že naslednji krožnik resnično navduši. Bradač v omaki iz curryja, jabolk in dimljene paprike je ravno tisto, kar prevečkrat zmanjka v naših morskih gostilnah. Drugačnost! Nežni fileji rdeče ribe, ki se ji koža nikoli ne zapeče, zato kuharja niti ne premami, da bi meso mučil do izsušitve, se ne ujemajo le barvno z rumeno posebnostjo curryja in dimno odišavljenostjo sladke mlete paprike. Kombinacija, za katero potrebuješ ob pravi ribi le malo sproščenosti, da dodaš še skrbno zrezana in na hitro popečena (ta pa, najbrž, v maslu) jabolka.
Tudi omehčana polenta je takšna. Chef pozna, namreč, tolminski sir, med katerega skrije mehko kuhano prepeličje jajce, da je globoki krožnik nared za posip belih tartufov, ki tokrat niso le vzvišeni okrasek.
Pri toplih predjedeh si naročilo zaslužijo tudi ravioli, tako tisti s krompirjem in sladko čebulo kot oni s telečjim mesom in začimbami. Kuhar jih gnete sam in z dovolj jajci, polni pa dnevnemu »ulovu« primerno.
Le nekaj je treba vedeti – Gredič ni gostilna, ki bi z enim hodom potešila ves apetit, in ne restavracija, ki je za vsakdanji proračun. Steklo, tisto v jedilnici, ki gleda vinograd, in tisto v spalnici, ki gleda kopalnico, je pač zato, da se gostje – crkljajo.
Mlinci postanejo pašta
Čeprav to crkljanje včasih ne najde konca. Rombu na žaru sicer ni bilo kaj očitati, saj so bile zraven vongole, panceta, cvetačni pire in (spet) tartufi, toda takšnega vtisa kot mondeno prenovljeni stari gradič ni zapustil. Dobre sestavine, ki so sicer skrbno zložene in na izbranih krožnikih, še niso avtomatsko jed s podpisom.
Tatarskemu bifteku, barvno modnemu, je tako zmanjkalo izrazitosti, taljati, sicer sočni in iz škofjeloškega goveda, drugačnosti, račjim prsim, počasi pečenim, s telečjimi jetri, sladko čebulo in kostanji na kruhu, ki ima na Grediču veliko svežih oblik in okusov, pa več sicer odlične marmelade (omake) iz rdečega sadja.
Tako kot sladki karti (manjka) več sladic! Saj ima čokoladni narastek ob sebi tudi kavno kremo v kozarcu in casatta kandirano sadje, zamrznjeno smetano ter svežo omako sabayon, a Avenanti z nekaterimi jedmi tako razvadi, da hočeš tudi pri drugih enako.
Odojek z narastkom iz cvetače že sodi v to prvo kategorijo, saj so se vse sestavine lepo ujele, pri čemer je pomagalo tudi kar nekaj začimbnega znanja. Kardamom je bil, namreč, pika na i. Še lepši nasmeh pa so izzvali mlinci v telečji omaki s kandirano bučo in sirovo peno. Nič težkega ni bilo v njih, le lahka omaka je prevlekla mlince, ki so bili pravzaprav pašta, z drobnimi mesnimi in bučnimi kockami, ki so postregle vsaka s svojo teksturo, celotna jed pa je iz preprostosti poskočila v posebni užitek.
Zakaj obiskati?
Restavracija za prenočiti. Za konec tedna v Brdih, za obisk slavnih vinskih sosedov na tej in oni strani, za aperitiv na dnu okroglih stopnic za najdaljšo mizo v najbolj polni kleti, za pozno večerjo in še bolj pozen zajtrk, za posebne goste in za posebne priložnosti.
