Tiskane izdaje
Mize so velike in polne, krožniki pa se tako hitro polnijo in praznijo, da so še za hladno predjed topli. Diši po slovenski nedelji, torej po gobah, goveji juhi, piš(č)ancu, cvrtju … Šank je majhen in poln steklenic, a ne vinskih, ampak slovensko-italijanskih, kar v magnumih sta Sirkov kis in Starčevo oljčno olje. Peč je velika in lončena, a jedilnico greje delo pri mizah, z vilicami, noži, usti, kakofonijo glasov, ki imajo zadovoljen naglas.
Gorjančevih gostov očitno ne prestrašijo oglasne table, ki na meji med Ljubljano in Brezovico še do avtoceste kričijo z barvami, črkami in obljubami. Zato tudi naju niso prestrašile napovedi o ocvrtih piščancih in velikih solatah. Ko zaviješ za hišo, mimo novega hotela, na prostrano parkirišče, je največje slovensko podeželsko oglasno tablovje za hrbtom Gorjančevine, ki obsega za celo vas poslopij.
Namesto kričavosti je na vhodni steni le primerjava – pred sto leti je bil plakat za veselico gospoda Ivana Kanca pri Gorjancu v Podsmreki, s srečkanjem in domačo godbo, prihodnji teden pa bo večer slovenske popevke z Ladom Leskovarjem in njegovimi gosti, v Super clubu, še vedno Kančevem, na koncu Tržaške ceste.
Nedeljske meščanske jedi
»Unikatno izkušnjo večerje na posteljah s petimi hodi, v luksuznem ambientu, z glasbo, šampanjci …« v Super clubu design hotela Gorjanc, smo, kljub kar 50-odstotnemu (začetnemu) popustu, prihranili za kakšne bolj romantične trenutke in čase ter se odpravili raje tja, kjer je v nedeljo tako vsa Ljubljana. Posadili so naju za (rezervirano) mizo na prehod, k vratom, kjer shranjujejo prte. Te pa pri Gorjancu zelo hitro menjujejo. Do prvega avtocestnega izvoza ljubljanski gostje za vikend pač ne prihajajo za dolgo in v parih, ampak množično in non-stop, da se mize obračajo kot v igralnici.
Goveji jezik v solati je drugačen, kot ste ga vajeni. Zato, ker ni štajerski, temveč primorski, zato ker ni v bučnem olju, temveč v beli marinadi, ker ni dimljen, temveč le kuhan. Nežen, mehek in topljiv je, s poprom in čebulo, tanko odrezan, ob debelih rezinah kruha, uvoden, toda zgovoren. Pove, skratka, zakaj so vsi že tam.
Tudi juhe, saj v domači slovenski gostilni brez njih ne gre, pa čeprav so Gorjančevi krožniki oglati in veliki, porcelanski in moderni, predvsem pa vsi z znakom G, so takšne. Juhe, ki so res juhe. Ne le juhe kar tako, za tiste, ki nikoli ne vedo, kaj bi radi pred svojim zrezkom, saj nekaj mora biti, če tako pravijo, pa čeprav zato dlje čakaš nanj … Juhe, ki niso le za gretje, temveč tudi za sezono in zemljevid. Zelenjavna zato pove vse o dolgi zimi in počasni pomladi, ričetova vse o Ljubljani, ki meji na Kranjsko. Diši po prekajenem, hrusta po ješprenju, okus ima po zeliščih. Če je za celo porcijo, je ričet, če za pol, je juha.
Natakarji so hitrih nog in belih srajc, pa toliko jih je, da čakajo (pred vrati) le tisti, ki niso rezervirali. Kot da bi se vsa Ljubljana brisala okrog ust z enakimi servietami iz blaga. Zato ne začudi, da špinačna pita ni ne vegetarijanski izgovor ne zloženka iz menze. Ne čutiš mikrovalovanja in ne grizeš pečice. Skoraj je pastičo, a je tudi pita, skoraj je pesto, a je še vedno domače. Gorjanc na lep krožnik položi nedeljsko meščansko jed, ki je niti tisti, ki znajo Gorjančev oddelek o zrezkih – svinjski, puranji, telečji plus pribitek zaradi načinov priprave, po ljubljansko, v smetanovi omaki, v čebulni ali česnovi, z gobami, s sirom, z žajbljem in baziliko, z gorgonzolo in z rukolo – na pamet, ne odrinejo.
Torte dvestoletne gostilne
Seveda ne gre ves čas tako in gladko. Zaradi hitenja vsake toliko zaigrajo črepinje, da si vesel, ker je tvoj krožnik še cel, in svinjski file na žaru je trd, izsušen, že kar žagovinast, da si spet vesel, ker se čezenj topi zeliščno maslo, ki prikriva takšne napake. Tudi nadev, ki je napolnil telečje prsi, je dospel le do razmočenega kruha, ki mu manjkajo značilni vonji in prepoznaven okus. Že ščep muškatnega oreščka bi mu dobro del.
Toda, se v nedeljo na robu mesta, v polni gostilni, ob domačem vinu in domačih tortah, zaradi tega kdo pritožuje? Raje glasno drobijo nežni hrustanec telečjih prsi, saj so si jih naročili zaradi njega, in ne zaradi praženega krompirja, ki, bolj dušen in manj zrezan (berite: preveč površno), ne prepriča, podobno kot solata, ki je preveč menzna, ne upraviči Gorjančevega slovesa.
Zato pa natakarjeva deklamacija tortnega napeva upraviči napis café ob restaurant na dvestoletni gostilni: marcipanova, doboš, borovničeva, malinova, limonova, tiramisu …, s tem da je v refrenu upravičeno favoriziral hišno čokoladnico, ki se je izkazala za moderno čokoladno torto, na katero se vedno lahko zaneseš. Še bolj, če ti ostane od mesa požirek rdečega vina. Klasično dobro se je uvrstila tudi esterhazy, v tortni obliki, ne le s plastmi, temveč tudi z okusom, seveda najbolj orehovim, med njimi. Če ne bi bilo ob čokoladnici rastlinske smetane, bi celo pomislil, le kje so pri Gorjancu običajne nedeljske bližnjice?!
Zakaj obiskati?
Že jedilni list pove dovolj. Ima le dve strani, a vseeno je na njem vse. Stara, trdna, družinska, obmestna, velika, domača in domačna gostilna za stalne goste, ki pridejo lačni, gredo pa zadovoljni. Kljub avtocesti, reklamnim tablam, novemu hotelu, blagovni znamki na krožnikih in kozarcih je pri Gorjancu še vedno po – starem!
