O zadnji večerji in kumarčnem zosu

Življenje dr. Marka Pavlihe je ves čas zaznamovano s črko P. Sam zase pravi, da je priženjeni Primorec štajerskih korenin. Je priznan strokovnjak, večkrat uvrščen v deseterico najvplivnejših slovenskih pravnikov; je profesor, predavatelj na več tujih univerzah in predstojnik pravne katedre za pomorsko pravo na fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani – je prodoren esejist in zdaj že nekdanji politik; med drugim je bil minister za promet, podpredsednik parlamenta in poslanec.

Kot velik strokovnjak za pomorsko pravo je sodeloval tudi v pripravah arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, vendar se je, nezadovoljen z razvojem dogodkov, češ da »noče sodelovati pri kuhanju zadnje večerje po slabem receptu«, umak­nil iz politike. Nekoliko priprta vrata pa je le pustil, saj se sicer ne bi znašel med kandidati širokega kroga uglednih strokovnjakov in pripadnikov civilne družbe za evropskega komisarja v Bruslju. Vsi drugi P-ji poleg zavezanosti družini – še vedno je zaljubljen v svojo eno in edino soprogo Ester in je nadvse ponosen oče Gaje Ane in Benjamina – pa ostajajo pomembne vsebine življenja in dela Marka Pavlihe, ki verjame, da tudi priimek ni brez pomena: rad ima humor, tudi na svoj račun – zase na primer v smehu reče, da je žabar, ki je postal delfin –, ceni tudi ostrejši jezik polemike in satire, ki pa ne smeta biti brez argumentov.

Srečamo se – simbolno – pred mogočnim bronastim sidrom na severnem robu parka Zvezda, ki v prestolnici spominja na kos obale na severu Istre, ki smo ga Slovenci pridobili leta 1954, zdaj pa se bojujemo, da bi nam zagotovil tudi neodvisen dostop na odprto morje. Spoštljivo nizanje funkcij, priznanj in časti ter strokovnih in esejističnih objav profesorja Pavlihe kmalu pokaže, da je seznam za to priložnost predolg, zato pogovor preusmerimo k odnosu do hrane.

Sogovornik pove, da je imel stike z zemljo, z vrtom že v zgodnjem otroštvu, na počitnicah v Žalcu in doma v Šiški, ohranja ga tudi zdaj v Novi vasi nad Dragonjo. Pravzaprav je tukaj bolj na svojem in z veseljem vrtnari okrog hiše: kosi travo, pripravlja zemljo, sadi, presaja, zaliva, pleve ... In z domačo zelenjavo rad tudi kaj skuha. Za sprotno porabo je zelenjave in zelišč dovolj ob hiši, za zimsko zalogo vrtnin in sadja pa poskrbijo ženini starši, ki živijo v bližini.

Pogovor o najljubših jedeh se, že kar neizogibno, kmalu usmeri v otroštvo, ki je Marku Pavlihi, podobno kot mnogim drugim, če gre vse po sreči, minevalo pri dedih in babicah. Po mamini strani je imel s Štajerskega omo in deda, ki pa sta živela v Ljubljani, po očetovi strani pa je preživljal najlepše dneve pri njegovih atu in mami – ki se ji ni smelo reči stara mama, češ, saj sploh ni stara. Prav ona ga je s ponavljanjem danes že pozabljene krilatice »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!« učila spoštovati kruh. V žepu predpasnika je vedno imela tudi kakšno že malce trdo skorjo ali dve. To mu je ostalo tako živo v spominu, da še vedno tudi sam rad seže po starem, že malce hrskajočem kruhu, ki ga poje, dokler ni plesniv.

Prav tako nepozaben je tudi vonj po sveže narezanih kumaricah, ki sogovornika vedno znova nostalgično ponese v zgodnje otroštvo, ko jo je od doma v Šiški pogosto, ponavadi kar peš, mahnil na Prešernovo cesto v Ljubljani. Tam je »navdušeno gostoval pri omi, dedu in 'teti' – ki sploh ni bila sorodnica, a je z leti postala del družine«. »Ti obiski,« se še spominja, »so me zmeraj navdajali z mešanico pustolovskih in nekolikanj imenitnejših meščanskih občutkov, čeprav sem se imel tudi doma na Podjunski ulici prekrasno, zlasti zaradi ogromnega zelenega vrta in očetovih staršev, s katerima sem preživel veliko časa. Pri omi, ki je izvirala iz gostinske rodbine Bohorč iz Šentjurja pri Celju, deda pa iz Poljčan, se je kuhalo po štajersko, od goveje juhe in ajmohta do pohane kure. Ena mojih najljubših jedi iz tistih časov – poleg že 'nespodobnega' kostnega mozga – pa je kumarična omaka ali po domače kumarčni zos, ki me ga je sicer naučila pripravljati mama, a me vselej spominja na čarobne trenutke, ki sem jih z omo in dedom preživel v stari hiši na Prešernovi, v Žalcu in Šentjurju. Krog je že zdavnaj sklenjen in ljubezen še kar naprej roma skozi želodčke od Štajerske prek prestolnice do Primorske in nazaj, od starih staršev do vnukov, iz ene generacije v drugo, od ene družine prek pričujočega časopisa do občega ljudstva, ki zmore uživati v preprostih in poceni jedeh.«