Stare jedi in najboljši mladi kuharji

Pogled je bil res prisrčen: glavni prostor v Gostilni na gradu v Ljubljani je bil do zadnjega kotička zapolnjen z otroki: to je kakih šestdeset parov živih, veselih in radovednih oči. Petnajst ekip mladih kuharjev s slovenskih osnovnih šol se je pomerilo v finalu tekmovanja Domačakuhnapato. Letos se je kuhalo na žlico. Vsako leto pa se kuha domače, tradicionalno in lokalno. Zmagovalci? Kar pet jih je bilo letos.

Ne zavlačujmo: letos so ugledno komisijo najbolj prepričali tile mladi kuharji: L'benski flosarji (Jurij Jurjevec, Maja Ermenc, Urša Kralj, Monika Ročnik, mentorica Marija Ermenc) z OŠ Ljubno ob Savinji, ki so skuhali japkofžu, spekli ajdnek in postregli še z malimi flosi, obloženimi kruhki v znamenju njihovega kraja in imena. Rumene voščenke – Klemen Cigole, Anamari Krevel, Adrijana Tomažič, Blaž Novšak, mentorica Franja Urbanč – z OŠ Boštanj so prepričale z aleljujo z ajdovimi žganci, slastnim zaroštanim močnikom in polnjenim jabolkom, voščenko. Možgančki so Anika Odar, Maja Stare, Ana Marija Jeršič, Klara Hribar, Katja Zaveršnik in mentorica Urška Beznik in prihajajo z OŠ dr. Janeza Mencingerja iz Bohinjske Bistrice; sedemčlansko komisijo so navdušili z ješprenom s suhimi tepkami, smeten­jakom in lanenimi mohantčki, svojo zamislijo za obložene kruhke. Skupina Flancati z OŠ Ludvika Pliberška (Zoja Colja, Pina Slaček, Domen Šuman, mentorica Brigita Godec Kopčič) iz Maribora je prepričala s kumarčnim zosom z govedino, s sirovimi štruklji v juhi in flancati, Perkmandeljci Gaja Kolenc, Špela Plevnik, Aljoša Wolfand, Luka Kramžar (mentor Branko Podmenik) z OŠ Narodnega heroja Rajka iz Hrastnika z ubrušeno župo z runklom in povojeno svinjsko glavo, knedlci s suhimi češpljami in pregreto smetano ter zasavskimi prigrizki.

Eden od članov komisije, znani šef kuhinje Uroš Štefelin, je takole komentiral jedi, ki so jih otroci, skupina za skupino, nosili na mizo: »Na veliko tekmovanjih sem že bil in marsikaj sem kot član žirije že moral jesti, ampak, povem vam, danes ni bilo tu ene jedi, ki bi bila slaba.« Petnajst skupin, ki so si v zadnjih mesecih na regijskih predtekmovanjih priborile mesto v finalu, je tudi tokrat kuhalo in peko po tri jedi: eno tradicionalno, staro jed na žlico, torej enolončnico, eno močnato jed – teh imamo Slovenci v izo­bilju –, pripravili pa so tudi obložene kruhke, bolj igrive, svobodnejše oblike, bolj otroške, s katerimi so pokazali veščino oblikovanja in kreativnosti. Kajti prav obloženi kruhek, sendvič, je pogosto prva oblika hrane, ki so jo otroci pripravljajo sami.

Zgodbe starih jedi

Čas naših prednikov so zaznamovale jedi na žlico, med katere prištevamo redke juhe, enolončnice ali gostljate jedi, obogatene z mesom, ribami ali le zelenjavo, in močnate jedi, ki so bile lahko slane, sladke, polnjene ali »gluhe«. Mladi tekmovalci so recepte zajeli z dna vreče pozabe. Na plano so ob njih prinesli znanja o običajih, praznikih, pred- ali poprazničnih dneh, kmečkih opravilih, značilnostih posameznega kraja. Ali o dejstvu, da v shrambi ni bilo skoraj ničesar več. Še več, hrano oziroma sestavine so vzeli iz lastnega okolja: natrgali na sosednjem travniku, poiskali na bližnji kmetiji ali pri lokalnem pridelovalcu. Tako so se poučili o lokalno značilnih sestavinah, tudi takih s tradicionalnim poreklom, certifikatom višje kakovosti ali tradicionalnim poreklom, in vse to so na tradicionalen ali inovativen način znali prikazati na krožnikih, je motor tekmovanja Anka Peljhan povzela bistvo, zgodbo, ki drži skupaj to zamisel.

Kakšne so zgodbe za jedmi, ki so najbolj prepričale žirijo? Japkofžu se je velikokrat kuhal v pozni jeseni, ko se je z njiv in vrtov spravljal fižol in so hoteli porabiti nezrelo zrnje. Jabolčni fižol je bil na jedilniku tudi med letom, največkrat pa v postnem času, saj je bilo domačega fižola dovolj za vso zimo, jabolka pa so bila sredi zime in zgodaj spomladi tudi na razpolago, velikokrat celo nujno potrebna porabe, saj so bila v kleti že nekaj mesecev. Če pa so jabolčni fižol kuhali na pepelnico, veliki petek ali celo ob navadnih petkih v postnem času, so namesto ocvirkove masti (»grbčevega zabela«) uporabili mast brez ocvirkov, nas poučijo L'benski flosarji. »Starejši pa pravijo, da je bila jed najboljša, ko so se tako jabolka kot fižol precej razkuhala. Če so jabolčni fižol zvečer ali naslednji dan prevreli, pa je bil še okusnejši in zagotovo so vsega pojedli,« vedo povedati L'benski flosarji.

Ubrušena župa z runklom in povojeno svinjsko glavo je bila na štedilnikih po praznikih, ko se je kuhalo prekajeno meso in je bilo juho od kuhanja škoda zavreči. Runkl ali krmno peso so uporabili, ker je bila v pomladnem času to največkrat še edina zelenjava v kleti. Recept izhaja iz vasi v okolici Hrastnika, izvedba pa je bila prepuščena iznajdljivosti gospodinje, so povedali Perkmandeljci.

Za močnik obstaja kar nekaj imen, med drugim tudi sukanc ali sukan močnik, in je ena bolj priljubljenih jedi za večerjo še danes. Družina je jedla močnik iz skupne sklede, od koder je z žlic kapljalo in se je delala sled od sklede do jedca. Ker so odrasli stali za otroki, ki so se posedli tik ob mizi, je močnik kapljal otrokom po glavah. Vendar je bila takrat edina skrb najesti se do sitega, saj če nisi bil dovolj hiter, so ti drugi vse pojedli, so malo znano zanimivost o tej razširjeni jedi odkrili člani skupine Rumene voščenke.

»Ješprenj s suhimi tepkami smo izbrali zato, ker smo ga prvič kuhali v postnem času. Ječmen so vaščani sejali doma, ga doma obdelali, posušili za pečjo, potem pa peljali v mlin phat na stope. Tega so uporabljali za ješprenj, nekaj pa so ga zmleli v moko. Hrušk je bilo jeseni obilo in so jih v kmečki peči posušili. Mi smo ješprenj obogatili s krhlji, češpljami, zeleno, korenjem, da je barvno in v okusu bogatejši. Takega so gospodinje kuhale tudi poleti, ko so imeli pri hiši kosce. Gospodinja je jed nesla na travnik, tam razprostrla prt in postregla ješprenj v veliki posodi, iz katere so jedli vsi. Zraven je ponudila kruh,« zvemo od Možganč­kov iz Bohinjske Bistrice.

»Navadno so štruklje jedli za kosilo v delavskih in kmečkih družinah. V meščanskih ali bogatejših kmečkih družinah so jih na koncu zabelili še z ocvirki. Jedli so jih z žlico, navadno iz skupne večje sklede, ki je stala na sredi mize. V 'juhi', se pravi v vodi, v kateri so se kuhali, so jih postregli, da so v enem nadomestili dva dela obroka in nasitili lačna usta,« pa so o svoji najdbi, receptu za štruklje v juhi, povedali Flancati.

Soglasno: pet naj jih bo

Tekmovanje je postalo prepoznavno in je vsako leto boljše: letos je bilo deset regijskih tekmovanj, nastopilo je 88 skupin, polfinali so bili štirje. Tudi ob koncu pa je bilo komisiji tako težko postaviti ločnico in izbrati samo tri skupine, da so se vi skupaj strinjali in jih nagradili pet. Njihova nagrada bo tudi letos poletni izlet s kuharskim predznakom: z ladjo Eko Maksim, novo pridobitvijo podjetja Prosub iz Izole, pridelovalca klapavic z nasadi v Strunjanu in Sečovljah, bodo raziskali školjčišča, s tem pa bo povezan tudi letošnji kulinarični izziv: pripraviti klapavico iz strunjanskega školjčišča na inovativen način, z značilnimi sestavinami regije, od koder so prišli zmagovalci. Vsi polfinalisti pa se bodo lahko udeležili zanimivih delavnic po Sloveniji.