Tiskane izdaje
So hiše, ki že na daleč sporočajo, da samo – so. Da so le prislonjene nekam. Včasih iz njih vejeta hlad in praznina, včasih zadiši tudi po toplem. Sporočajo, da so tam, kjer so, le zato, da je njihova streha nekomu streha nad glavo.
Zadnje, včasih edino pribežališče človeku, ki bi sicer ostal brez strehe nad glavo. Rešitev, ko vse druge odpovedo. Včasih le začasna, ker ni drugih zidov, da bi sprejeli brezdomca. Včasih obljuba za lepšo prihodnost. Včasih vdanost v usodo. Včasih celo nekaj, čemur se reče – dom. Pa naj si to zasluži ali ne.
Bevško 19 v Trbovljah je vse to. Je dom in ni dom. Dom brezdomcev, ne pa tudi brezupa. Dom prišlekov, ki verjamejo, da jim bo jutri bolje. Hiša vagabundov, ki prisegajo na svobodo. Tudi dom revščine, a nikoli obupa. Dom ljudi na robu in z roba. Dom za tiste, ki jim je v življenju trajno spodletelo, in dom za one, ki jim je začasno spodrsnilo. Za spodletele priložnost, da vržejo sidro in da jih nikoli več ne odnese na odprto, za padle priložnost, da se znova poberejo. Dom za Darka Kermela in Irmo Guček, za Zdravka Novaka in Mari Korimšek, za Daliborko Klopčič in za še enkrat toliko drugih.
Začasna rešitev
Za Daliborko Klopčič, Ljubljančanko, ki je nekoč delala pri policiji v Tacnu, je Bevško 19 hiša, ki že sedem let samo je. Začasna rešitev, preden marca na svet prijokata dvojčka. To bosta njena četrti in peti otrok. S prvim možem sta imela tri. Zdaj so pri mami v Ljubljani ... S sedanjim partnerjem sta se trudila leta, nato pa se je kar zgodilo – dvojčka po naravni poti. Njegova prva.
Trbovlje so Daliborki všeč, čeprav je tu pristala po naključju: »Ko sem se ločila, mi je mama rekla, otrokom pri meni ne bo nič manjkalo, ti pa pojdi, ker si še mlada in od življenja nisi imela še nič. In je šla. Dva meseca je pohajala in žurala. Vmes je izgubila tudi službo na policiji. Zalotili so jo, ko se je imela rada s policistom, in so jo suspendirali. Potem je nekega lepega dne pristala na rojstnodnevnem žuru v Trbovljah, v neki sobici v Bevškem 19. Nadstropje višje je šla prosit cigareto, tip tam pa ji je ponudil še kavo in prho.
Dva dni je bila pri njem in – ostala. Samski, pravi Daliborka, s »ful veliko plačo«, s službo v kamniškem Titanu, v sobici v Bevškem pa je že dvanajst let. Dvakrat je že prosila za stanovanje za petčlansko družino, potem je odnehala. V Trbovljah bi z veseljem ostala, pravi, čeprav si z upravno-administrativno šolo veliko ne more pomagati. Kje naj si tu najdem službo, sprašuje. In že odgovarja: »Tu lahko pomagam starejšim ali grem delat v lokal.« A o obiskovalcih trboveljskih lokalov nima najlepšega mnenja. Pravi, da toliko narkomanov in toliko zapitih, kot jih je v tej dolini, ni videla nikjer.
Jutra v Bevškem 19 so čas za kavo na skupnem dvorišču, stisnjenim med sosedovo škarpo in vhodnimi vrati, ter za izmenjavo – mnenj. Ne le o politiki, ampak ker navade enih včasih hudo zmotijo nos drugih. Kot v vseh večstanovanjskih stavbah. Le da imajo stanovalci Bevškega 19 poleg politike še dva razloga več za jutranje parlamentiranje: skupne veceje in skupne kopalnice. Še v stolpnicah so kdaj glasni, pa da tu ne bi bili?
Pri nas, pravi Daliborka, se eni ves čas derejo, eden vsako jutro poštarja čaka, ker mu je lepo pri srcu, da potem on svojim sosedom pošto prinese, otroci, kolikor jih že imamo, z nami v eni sobici ne morejo živeti, pridejo lahko le na obisk, tudi perila ne moremo vsi naenkrat sušiti ... Od devetih stanovalcev v vsej hiši imata delo samo dva ... Politika?
Tu besedo povzame Darko: »O, jo vzamemo v obzir in se nam država malo smili. Iz preprostega razloga: ker ena vlada podira drugo.« Otroški vrtec namesto države mu ni všeč. »Večina je naredila politične šole v socializmu. Torej so lahko edino politiki. Kaj jih zdaj tišči? Vedo, da nobenega absolutista ne smejo imeti, ampak vedo tudi, da ga prekleto potrebujejo, ker se sami ne znajdejo. Janša je na primer meni všeč, ker je Dolenjec. Če greva na cviček, sem takoj za. Kot politik pa zdaj dela tisto, kar je prej pobijal. Za to pa nisem.« Sosedje skoraj ploskajo ...
Če že ni dela, pa je vedno dovolj družbe, se smeji Daliborka. Ko poleti posije sonce, vsi pridejo ven: »Do kosila smo zunaj, kakšnih petnajst »komadov«, po kosilu gremo za kakšno uro spat, potem pridemo spet ven, vsak nekaj pove in ura je takoj sedem. Takrat greš gledat dnevnik, kaj skuhaš, poješ, kakšen film pogledaš, potem pa je treba že spat.« In drugo jutro spet na dvorišče na kavo ... Da bi šla živet k mami v hišo v Ljubljano? Daliborka odkimava: »Lepo je imeti svojo komando, svojo sobico, čeprav eno samo, in celo skupne toaletne prostore, samo da imaš svoj mir.« Svoboda čez vse. Uživaj, dokler lahko.
Imetje v kartonih
Za 58-letno Mari Korimšek in Zdravka Novaka je Bevško 19 skoraj že preteklost. V kartonih čaka vse njuno imetje, da ga po štirih mesecih pod to streho, ki ju ni osvojila, prestavita v nov dom, na Terezijo 11.
»Po več kot dvajsetih letih bova spet malo sama,« se smeje Mari. Darko in Irma ne rečeta nič. Že deset let je Bevško njun dom, sosedje pa pridejo in gredo. Mari ima eno hčerko in šest vnukov. »Je poročena, ima moža, ne morem ji prepovedati imeti otroke ... Jaz si ne bi upala, moja hčerka pa je drugačna,« pravi Mari, kot da bi se opravičevala.
Do marca so živeli skupaj: Mari in Zdravko, s katerim sta »na koruzi« že 39 let, hčerka z možem in šest vnukov. Nato je postalo pretesno. Streha v Bevškem 19 je postala njuna začasna streha. Zdravko dobi 395 evrov invalidske pokojnine, Mari ima 28 let delovne dobe in oktobra pričakuje svojo prvo pokojnino. Da si je lahko kupila pralni stroj, je za izredno pomoč prosila socialno. S prvim Zpizovim denarjem pa si bo kupila pomivalno korito, ji ne zmanjka načrtov. Na kosilo gre vsak dan k upokojencem v Trbovlje (v javno kuhinjo). Do tja je nekaj kilometrov, in ko se vrne, bi spet prijalo dati kaj v usta, pravi.
Torej so porcije majhne? »Odvisno od kuharice,« pomežikne. »Od zavoda ne dobim centa podpore; pravijo, da me mora mož preživljati. Pritožila sem se v Ljubljano, uredila pa nisem nič, ker Zdravko dobi 50 centov preveč,« pove trdo, a se ne strinja, da je tudi življenje takšno – trdo. To je usoda. Mari ni sram povedati, da ji »občina kuha«, Rdeči križ in Karitas pa ji dajeta malico. No, včasih ji tudi Daliborka kaj da. Prvi dan, ko je brez vsega prišla v Bevško, ji je ponudila pasulj. »Od tistega, ki nima, po navadi prej kaj dobiš kot od onega, ki ima vsega dovolj,« pove staro resnico, pogleda proti Daliborki in ji želi dva zdrava otroka. Vse drugo bo že ...
36 šihtov in 43 plavih
Irma Guček je ena od dveh največjih ljubezni Darka Kermela. Prva ljubezen je gledališče. Z njim se je seznanil v prvem razredu, leta 1950, z Irmo leta 1953. Takrat je bil star deset let, Irmo pa so sosedovi iz porodnišnice ravno domov prinesli. V zibelko jo je položil – Darko. In pozneje tudi velikokrat pazil nanjo in še na kup otročajev iz soseščine: »Ker jaz sem bil lahko Kekec ali pa stric Bedanec. Moj Kermel, to je enako moj oče, je vedno rekel, 'lej, Darko, tvoj vrtec te že čaka'.«
V gledališču je največkrat igral vloge »hovhov«, se široko zasmeje in kjer naj bi bila belina, se sveti en sam porumenel zob. Kaj je to vloga »hovhov«? »Da poveš dva stavka, toliko, da greš čez oder,« pojasni in se pohvali, da v nasprotju z gospodom, ki je bil učitelj in ki je zdaj že pokojni, nikoli ni pozabil teksta. »In vedno sem bil tudi hitro nazaj za odrom, da sem lahko pomagal škafarjem, kot smo rekli odrskim delavcem. Pri njih sem bil nepogrešljiv. So mi rekli, da se bom pri njih največ naučil. Ker predstava nastaja zadaj, na odrih pa so le teksti. Čvekanje. Če ni luči, če ni rekvizitov, bo predstava padla. Škafarji so zato najbolj odgovorni, da bo predstava uspela,« izvedo zbrani na dvorišču v Bevškem.
In skoraj spet aplavdirajo Darku. Čeprav: nekoč je Darko šel tudi na oder. Imel je eno od treh stranskih vlog v igri Car Trojan ima kozja ušesa. Igral je enega od treh fantov. Ampak tudi brez stranskih vlog ni predstave, nas pouči, medtem ko mu spomin dela brez napake. Prvega fanta je igral pokojni dopisnik Dnevnika iz Zasavja Svato Krasnik, drugega Zdravko Ačkun, legenda zasavskega rokometa, ki je moral v predstavi plesati balet – naučil se ga je pri Iku Otrinu –, tretjega pa Darko, danes legenda Bevškega. Že na generalki si je pridelal podkolenski mavec, tako da je v tem duhu potekala tudi premiera ...
Življenji Darka in Irme sta kmalu »po zibelki« šli svoja pota ... Darkovo v Luko Koper pa v Cementarno Trbovlje, Irmino v Tovarno pohištva in po bolnišnicah. V Cementarni je bil Darkov oče glavni nabavni, sam pa je tam napravil »36 šihtov in 43 plavih«, se spominja, zato je »odletel«.
Ko je Irma nazadnje prišla iz bolnišnice, je bila težka 31 kilogramov in 70 dekagramov. »Ne 31, imela sem 37 kilogramov,« ga popravi Irma, a obvelja njegova.
Irma je še danes na kisiku. »Brez njega bi bila v domu ali pa me že ne bi bilo več,« pravi. »Misliš mene ali kisik?« vpraša Darko. »Tebe, tebe.« »Potem reci 'brez Darka me ne bi bilo več'.« In Irma reče ...
