Biti Ukrajinec je notranji občutek

Upodabljali so ga, kako sproščeno sedi v stepi, nogi je po turško podvil podse, iz ust mu visi pipa s tobakom, v naročju drži kobzo, kitari podoben inštrument, na njegovi levi počiva steklenica, na desni zvesti meč. Tu je vedno tudi njegov žrebec; neučakano tolče s kopitom v tla in kliče gospodarja, da ga odnese novim zmagam v bojih s sovražniki Ukrajine naproti.

Ker sovražnikov nikoli ni zmanjkalo, je imel kozak Mamaj vedno polne roke dela, pretepal se je s Poljaki, Rusi, Turki, Tatari – in postal osrednja figura ukrajinske folklore, ki ga predstavlja kot svobodoljuba, neustrašnega borca in velikega individualista.

Vsaj toliko kot na literaturi in osrednjem ukrajinskem literarnem ustvarjalcu Tarasu Ševčenku je na kozakih in mitih, spletenih okrog njih, utemeljena ukrajinska nacionalna identiteta, razlaga Julija Myturych Kocbek, preudarno in z melodičnim glasom, ki razodeva njen vzhodnoslovanski izvor. Julija, magistrica socialnega dela iz Kijeva, je ena izmed približno 1500 Ukrajincev, ki bolj ali manj neopazni živijo med nami, ki Ukrajino – največjo med državami, če bi kdaj postala članica Unije – večinoma poznamo le po peščici stereotipov.

Eden izmed stereotipov so tudi kozaki, ki smo jih Slovenci spoznavali iz Sienkiewiczevega romana Z ognjem in mečem, v katerem ta iz Poljakov ustvarja heroje, kozake pa predstavlja kot divjo, pijansko hordo. Ironija je, da je poljski pisatelj podobe kozakov izrisal po staroselskih Indijancih v Kaliforniji, koder se je dolgo mudil med svojimi potovanji po svetu, kakor v reviji Dom in svet leta 1901 napiše Janez Godec.

Mlada Ukrajinka, poročena v Sloveniji, seveda ve, kako so Poljaki gledali na te može, ki so od 15. stoletja bežali v svobodno stepo, tudi stran od poljskega fevdalnega jarma. Kozaki so bili svobodnjaki (kar beseda kozak v turščini tudi izvorno pomeni), ki so se iz step borili proti različnim zavojevalcem, se v času svoje največje moči otresli poljskega fevdalnega jarma in pod Bogdanom Hmeljnickim dosegli tudi avtonomijo v Zaporožju ter sanjali o ustanovitvi ukrajinske države, na kratko razloži kozaško zadevo. Poleg kozaka Mamaja je v ukrajinski folklori priljubljena tudi Marusia Churai (1625–1653), polmitska pesnica in pevka. Ukrajinci ji pripisujejo številne popularne ljudske pesmi in motive, ki jih tudi zelo radi prepevajo.

Še brez slovarja

Da bi povečali prepoznavnost Ukrajine tudi po kulturni plati, so se Ukrajinci povezali v društvo Karpati, Julija in še nekateri njeni sorojaki pa prek oddelka za slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti vodijo projekt Ukrajinski prostor. Nastal je na pobudo študentov, ki hodijo k 27-letni Ukrajinki na tečaj ukrajinščine, v tem »prostoru« pa prebirajo dela ukrajinskih literatov. Tečaj, ki ga Myturych Kocbekova vodi brezplačno, zdaj obiskuje kakšnih 20, kot pravi, zelo zavzetih slušateljev. Pri pouku si pomagajo z ukrajinsko-angleškim slovarjem, saj slovenskega (še) ni. Prostovoljno delo je na videz krhkemu dekletu očitno zelo pri srcu, saj je že v rodnem Kijevu leta 2011 organizirala dobrodelni koncert za otroke z bolnim srcem, na katerem je prepevala njena švedska prijateljica jazz pevka Anna Christoffersson.

Pred tem je že bivala eno leto v Sloveniji in delala kot koordinatorica Kluba prostovoljcev v ljubljanski nevladni organizaciji Zavod Voluntariat v okviru programa Mladi v akciji (Evropska prostovoljna služba).

Z njo smo se pogovarjali le dan po tem, ko je Putinov Kremelj Krim več kot radostno znova vključil v svoj imperij, ki mu je polotok nekoč že pripadal, preden ga je Hruščov »podaril« Ukrajincem. Dogodek ki je v svetu vzbudil precej bojazni glede nadaljnjih zapletov med Rusijo in Ukrajino, samorazdeljeno med simpatizerje Rusije in vnete nacionaliste, je za optimistično Kijevčanko le etapa na poti izboljševanja razmer v državi po odhodu diktatorskega predsednika Janukoviča. Boj proti prejšnjemu režimu in vse, kar se je dogajalo na Majdanu, je le še ena skupna točka nacionalne identitete Ukrajincev, ker se je, kot pravi, zelo povečal občutek solidarnosti med ljudmi. Ukrajinska identiteta se je začela oblikovati pred stoletji, ko sta ruski in ukrajinski jezik krenila vsak v svojo smer, je prepričana Myturych Kocbekova. Danes se jezika razlikujeta vsaj toliko, kot sta med seboj različni slovenščina in makedonščina, še ilustrativno pojasni.

Ruski jezik ni ločnica

Jezika sta si res različna, a Ukrajincev to ne moti, da ne bi uporabljali obeh. Vsak peti prebivalec Ukrajine enakovredno uporablja ukrajinski in ruski jezik, so ugotovili z raziskavo (Research & Branding Group) iz leta 2012, ki kaže, da dve tretjini ljudi v državi (62 odstotkov) menita, da je ukrajinščina njihov materni jezik. Ukrajinsko jih govori v družini 44 odstotkov, rusko pa 35 odstotkov, podobno razmerje je v komunikaciji na delovnem mestu in v izobraževanju. Za tretjino prebivalcev Ukrajine je materni jezik ruski.

Tako rekoč vsi Ukrajinci razumejo in govorijo, tako kot tudi naša sogovornica, ruščino. A to še ne pomeni, pravi mlada Ukrajinka, da se rusko govoreči državljani ne bi mogli počutiti Ukrajinci po nacionalnosti. Narodna pripadnost ni vezana toliko na jezik kot na občutek identitete, pravi o sebi Myturych Kocbekova. Večja ločnica v državi, ki meri kar dobrih 600.000 kvadratnih kilometrov in ima približno 45 milijonov prebivalcev, je zgodovinska. Zahod Ukrajine, ki je nekoč pripadal Avstro-Ogrski, je bolj razvit, drugačne so mentaliteta, navade ljudi in arhitektura kot na vzhodu države, ki je pripadal Rusiji. Nevidno ločnico med dvema vplivnima sferama, ki sta klesali duševno podobo današnjega Ukrajinca, naredi vidno drobna vsakodnevna razvada prebivalcev: na zahodu pijejo kavo, na vzhodu čaj. Julija Myturych Kocbek je tipična Ukrajinka; zaljubljena je v ukrajinščino, pije čaj, njeni stari starši so preživeli hudo lakoto holodomor, v kateri je umrlo vsaj štiri milijone ljudi in s katero je Stalin v 30. letih kaznoval Ukrajince, ker niso bili navdušeni nad kolektivizacijo.

Skupna zgodovina z Rusijo

Tako kot vse Ukrajinke, ne glede na jezikovno pripadnost, zna tudi Julija skuhati boršč (juha iz rdeče pese) in vareniki (to je nekaj podobnega kot slovenski žlikrofi, polnjeni s krompirjem, gobami ali skuto). Ukrajinska kuhinja izvira še iz davnih slovanskih in kozaških časov. V Julijinem Kijevu je zelo popularen kijevski kotlet (jed iz piščančjega mesa), a ona zase in za moža kuha ukrajinske jedi brez mesa, ker sta oba bolj vegetarijanske sorte, se nasmeji.

Poleg čaja imata Ukrajina in Rusija tudi skupno zgodovino, zato sta si naciji v marsičem podobni in ta podobnost sega tudi v literaturo. Gogolj, eden najznamenitejših Ukrajincev, je pisal v ruščini, in Čehov, znameniti ruski dramatik, je bil v resnici Ukrajinec. Toda kljub temu ni težko ločiti med karakterjema dveh narodov, je prepričana Julija Myturych Kocbek: Ukrajinci so bolj tipični južnjaki, medtem ko so Rusi že zaradi podnebja severnjaške nravi. Značilnosti Ukrajincev sta po njenem mnenju še svobodoljubnost, ki so jo podedovali po kozakih, in demokratičnost, ki so jo pridobili po kozaški (napol) državni ureditvi, v kateri je bil svet kozakov zakonodajno telo.

Hkrati pa so Ukrajinci tudi veliki individualisti, še pravi Myturych Kocbekova, ki se sicer zelo dobro počuti tudi v Sloveniji. Ceni poštenost ljudi, ima občutek varnosti, občuduje naravo, kot Kijevčanka pa včasih sredi naše podeželskosti, kot pravi, pogreša velemestni vrvež.

V začetku ji je bilo nekajkrat nelagodno, ko se kot mlada Ukrajinka ni mogla izogniti še enemu slovenskemu stereotipu: to je podobi o ukrajinskih »artistkah«, ki da se v nočnih klubih ukvarjajo z najstarejšo obrtjo, zaradi česar je morala nekajkrat zardevati: »Prav gotovo je trgovina z ljudmi eden najbolj perečih problemov Ukrajine, poleg korupcije, ki je neprimerljivo večja kot v Sloveniji.« A zdaj s temi spremembami bo vse drugače, še pravi optimistična sogovornica.