Tiskane izdaje
Gospodarstvenica in strokovnjakinja za marketing Milena Štular je na neki točki karierne poti začutila potrebo, da mora pomagati tistim, ki jim je bila sreča manj naklonjena. Njeno pozornost je pritegnil prispevek o stiski družine s tremi otroki in očetom tetraplegikom v rubriki Nedeljskega dnevnika.
Od avtorice članka je dobila telefonsko številko štajerske družine, poklicala mater in ji povedala, da bi rada finančno pomagala njenim otrokom. Po desetih letih botrstva so se vsi trije izšolali, Milena pa je začela razmišljati o podobnem projektu večjih dimenzij.
Nezaupljiva je bila do obstoječih dobrodelnih ustanov, poznala pa je projekte botrstva za afriške otroke, ki so ji dali idejo za botrstvo za slovenske otroke. Tudi med njimi so številne žrtve socialne stiske, hudih bolezni, neurejenih družinskih razmer ali kar vsega skupaj.
Vse več pa je tudi takšnih, ki nimajo možnosti za razvoj svojih talentov, izobraževanje in vključevanje v šolske in obšolske dejavnosti.
»Ti otroci so tukaj, lahko jih vidimo in slišimo,« govori Milena. Želela je izboljšati kakovost njihovega življenja, vendar je vedela, da tega ne bo zmogla sama.
Potrebovala je organizacijo oziroma človeka, ki bi s svojo kredibilnostjo stal za projektom in skrbel za njegovo preglednost.
Našla ga je v Aniti Ogulin, sekretarki Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje in častni Slovenki leta 2009.
»Ona je blagovna znamka,« jo v marketinškem žargonu opiše Milena, sama oglaševalska osebnost leta 2009. Anita »živi za otroke in jim nesebično pomaga«. Skupaj sta pripravili načrt za projekt, ki bi bil transparenten, pošten in pod nadzorom strokovnih služb.
Denar resnično otrokom
Oktobra 2010 je komisija za humanitarna vprašanja Zveze prijateljev mladine Slovenije na predloge centrov za socialno delo in šolskih psihologov ter ob strinjanju staršev sestavila seznam 300 otrok in mladostnikov, ki potrebujejo pomoč.
Nanj se lahko uvrstijo mladi do 18. leta, ki jim starši ali skrbniki ne morejo zagotavljati ustreznih pogojev za kakovostno izobraževanje, zdravje in preživljanje prostočasnih dejavnosti, mali bolniki in otroci z motnjami v razvoju, ki potrebujejo dodatne spodbude za svoje zdravje in napredovanje, otroci in mladostniki, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, ter vzgojno zanemarjeni otroci, ki so prikrajšani tudi za druge življenjske spodbude.
Vsak naj bi dobil anonimnega botra, ki bi zanj poljubno dolgo vsak mesec prispeval 30 evrov. Boter lahko kadar koli dobi poročilo o porabi denarja in otrokovem napredku.
Za zdaj jih je že skoraj 200. Nekateri otroci s seznama torej še vedno nimajo svojega botra, a Milena upa, da jih bo do konca letošnjega leta imelo vseh 300.
Da se denar ne bi stekal v družinski proračun, od tam pa odšel za druge družinske izdatke, temveč bi resnično koristil otroku, se zbira v posebnem skladu na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje.
V nekaterih primerih se sredstva zaupajo staršem, v drugih se nakažejo na šolo, ki jo obiskuje otrok, ali predlagatelje – območne Zveze prijateljev mladine Slovenije, vrtce in centre za socialno delo.
Tragične zgodbe z vse Slovenije
Večinoma se denar porabi za plačilo šole v naravi ter taborov in počitnic v organizaciji Zveze prijateljev mladine Slovenije.
»Najpomembneje je otroke potegniti od doma in jim pokazati, da obstaja tudi drugo življenje,« poudarja Milena. A žal to ni vedno mogoče.
»V zadnjem obdobju je vse več primerov, ko botrstvo otrokom omogoča neovirano vključevanje v plačljive obvezne šolske dejavnosti, prejemanje šolske prehrane, nakup šolskih potrebščin, inštrukcije za izboljšanje šolskega uspeha, plačilo zdravil in celo dietne hrane ter terapevtske obravnave pri na primer logopedu, terapevtu in fiziatru, saj jih potrebujejo pogosteje, kot jih plača socialno zavarovanje,« ugotavlja Anita Ogulin.
Otroci, vključeni v projekt botrstva, so iz vse Slovenije. Največ jih je iz severovzhoda, veliko tudi iz Bele krajine in Ljubljane, kar kaže, katere pokrajine so revnejše, pa tudi na obstoj socialne razslojenosti v prestolnici, meni Milena.
Sama je botra deklici iz tragične družinske zgodbe. Oče je v zaporu, matere nima, zato živi s starimi starši. Je uspešna v šoli in plesno zelo nadarjena, zato se ji iz sredstev botrskega projekta plačujejo ure plesa.
Težke so tudi zgodbe drugih varovancev. Devetim otrokom iz okolice Ljubljane, med njimi je eden s posebnimi potrebami, je pred dvema letoma umrla mama. Sedem otrok je še nepreskrbljenih, zato jim projekt botrstva omogoča plačevanje šolskih obveznosti in vključevanje v interesne dejavnosti.
Trije mladoletni otroci iz Metlike negujejo invalidno in neozdravljivo bolno mamo, oče je delavec z neredno minimalno plačo. S sredstvi iz projekta komaj pokrivajo stroške za šolske potrebščine.
Deklicama, ki z mamo prebivata v varni hiši, boter pomaga, da zmoreta vključevanje v plačljive šolske dejavnosti. Trem nepreskrbljenim otrokom s hudo bolno mamo in očetom, ki je že nekaj mesecev brez dohodka, sredstva botrstva omogočajo kritje stroškov za šolske potrebščine.
Privzgajanje socialnega čuta
Projekt botrstva pa ne koristi le varovancem, temveč solidarnosti uči tudi njihove botre. To kažejo izkušnje dijakov iz Gimnazije Frana Miklošiča iz Ljutomera.
Pobudnica za vključitev v projekt botrstva slovenskim otrokom je bila učiteljica Lilijana Fijavž, ki je projekt odkrila, ko je pripravljala vsebine za razredne ure v novem šolskem letu.
»Gimnazijska populacija je kognitivno zelo visoko razvita, socialno in čustveno pa nekoliko bolj vase zavarovana,« priznava Lilijana Fijavž.
Toda dijaki in njihovi starši so se na predlog vključitve v projekt odzvali z navdušenjem. Pred novim letom so na gimnaziji izpeljali dobrodelno zbiralno akcijo, v kateri so dijaki v hranilnike prostovoljno vrgli po en evro.
Nabralo se jih je 120, ravno prav za mesečni obrok štirih varovancev. Z organizatorji projekta so se dogovorili, da bodo ti iz ljutomerskega okoliša, da bi bil odziv zbiralne akcije večji.
Toda na ljutomerski gimnaziji ne nameravajo ostati le pri zbiranju denarja za otroke, ki ga potrebujejo. To namreč lahko postane tudi »lažna oblika dobrodelnosti, saj denarna donacija ustvarja občutek, da je z njo dobro delo opravljeno.
»Prostovoljstvo poskušamo vključiti v vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Nič ni narobe, če otrokom povemo, da imajo vsega dovolj, medtem ko kateri drug živi v pomanjkanju. Treba jim je privzgojiti socialni čut, zlasti ker gre za bodočo inteligenco.
Gimnazijci so tako rekoč odrasli posamezniki in morajo vedeti, kaj se dogaja okoli njih. V nasprotnem primeru se ne smemo čuditi, če so kot odrasli tiho, ko se pred njihovimi očmi dogajajo krivice. Poleg tega imajo dobrodelne dejavnosti vlogo povezovanja učiteljskega kolektiva in dijakov,« govori Lilijana Fijavž.
Z akcijo – v kakšni obliki, še ne vedo – nameravajo iti tudi v javnost. »Ljutomer ni ravno področje elite in bogatašev, zato si večjega izkupička ne moremo obetati. Dobro bo že, če bomo ljudi obvestili, da se s pomočjo lahko obrnejo še kam drugam kot na Slovensko karitas in Rdeči križ.«
Drugi projekti botrstva
V Mladinskem domu Malči Beličeve program botrstva izvajajo že več kot 15 let. Vsak varovanec – za zdaj jih je 58 – ima med bivanjem v domu botra, ki mu na osebni tekoči račun vsak mesec nakaže 21 evrov. Denar dviguje po potrebi, o namenu njegove porabe se dogovarja s pooblaščenim vzgojiteljem.
Varovanci denar večinoma porabijo za tisto, »česar od staršev nikoli ne dobijo. Včasih zgolj za to, da se najedo sladkarij, za nakup kartice za mobilnik ali strune za kitaro.«
Drugi varčujejo za žepnino na šolskih izletih, vozniški izpit in nakup oblačil, zlasti obutve,« povedo v domu.
Nadškofijska karitas Maribor vodi program botrstva slovenskim otrokom v socialni stiski od leta 1993. Seznam otrok pred začetkom šolskega leta pripravijo njene strokovne službe na podlagi »dokumentov, samega ogleda in priporočil sodelavcev župnijskih Karitas s terena«, odobri pa ga posebna komisija.
Prostovoljni botri se obvežejo, da bodo otroku vsak mesec nakazali 20 evrov. Otroci nakazilo po 85 evrov dobijo trikrat na leto, o porabi sredstev se odločajo skupaj s starši.
Leta 2010 je bilo v program botrstva vključenih 187 otrok in 210 botrov, ki je zanje zbralo 30.000 evrov, je sporočil generalni tajnik Nadškofijske karitas Maribor Darko Bračun.
