Tiskane izdaje
Kuhinjski pomočnik Hu, ki se počasi prebija skozi temne koridorje v visoko obokani kleti proti svojemu bivalnemu kotičku, je le eden izmed več sto tisoč Kitajcev, ki so jih v kleti potisnile visoke cene nepremičnin.
Hu živi z ženo pod visoko stanovanjsko stolpnico v luknji brez oken, na vsega štirih kvadratnih metrih, brez klimatske naprave, s plinsko cevjo pod stropom za ogrevanje in skupnimi smrdljivimi sanitarijami na koncu hodnika. Za to plača na mesec 400 juanov oziroma 50 evrov najemnine, ker si s plačo 310 evrov, ki jo dobi za razkosavanje mesa v popularni sečuanski restavraciji na ulici nad njim, nikakor ne more privoščiti stanovanja.
Podganarji
Če ne bi hotel na vsak način privarčevati nekaj denarja, ne bi nikoli živel tu, pravi Hu, ki ga je sram predstaviti se s polnim imenom. Stanovalci soseske pa so njemu in njegovim sotrpinom – žrtvam in simbolu podivjanega nepremičninskega trga, ki ga oblasti že dolgo ne morejo več nadzorovati – nadeli vzdevek podganarji.
Kljub željam oblasti, da bi zatrli nepremičninske špekulacije in omogočili dostojnejše bivanje, sta nenehen priliv iskalcev dela v glavno mesto in pomanjkanje alternativnih donosnih naložb glavna razloga, da cene še kar naraščajo. Od lani je cena kvadratnega metra višja za desetino, v Pekingu pa celo za 16 odstotkov, medtem ko so se najemnine podražile za 12 odstotkov. Vse to pa potiska nove emigrante v cenejša podzemlja. Od kar 7,7 milijona, ki so prišli v glavno mesto za kruhom, jih petina prebiva kar na delovnem mestu ali v podzemlju, je pred kratkim poročala tiskovna agencija Xinhua. Pekinške mestne oblasti zanikajo tako poročilo in zagotavljajo, da živi v kleteh le kakšnih 300.000 migrantov. Pred kratkim so zabetonirali nekaj kanalizacijskih jaškov, potem ko so odkrili skupino ljudi, ki je prebivala v njih, eden med njimi že celo desetletje.
Kreditni sužnji
Zaradi naraščajočih cen nepremičnin postaja nakup stanovanja povsem nemogoč za veliko večino prebivalcev, kar povečuje razliko med bogatimi in revnimi. Nekateri si lahko privoščijo več stanovanj, večina pa nobenega. Vlada je sicer že pospešila gradnjo cenenih državnih stanovanjskih kompleksov, ki se je v zadnjem letu povečala za kar 20 odstotkov, toda, kot rečeno, hkrati se zaradi obetov zaposlitve in boljšega izobraževanja nenehno povečuje tudi število migrantov, samo v Pekingu za več kot 300.000 na leto.
Bivanje v Pekingu je, glede na zaslužek, postalo v povprečju dražje kot v številnih razvitih državah. Povprečna cena za kvadratni meter stanovanjske površine je več kot 4500 dolarjev oziroma 9,5 dolarja za kvadratni meter najemnine, medtem ko je povprečni nacionalni dohodek le 6000 dolarjev – na leto. Za Kitajca je Peking kar trikrat dražji, kot je za Američana New York. Najem stanovanja v glavnem mestu lahko stane skoraj dvakrat več, kot je povprečni mesečni zaslužek. Ni torej čudno, da je po javnomnenjskih anketah dviganje stanovanjskih cen ena največjih skrbi pri odraslih. Še nekaj številk: pari v Pekingu, Šanghaju, Guangzhou in Shenzenu porabijo 42 odstotkov skupnih mesečnih dohodkov samo za odplačevanje stanovanjskih kreditov ali najemnino. Kitajci takšnim, ki se borijo iz meseca v mesec, da zberejo za odplačilo stanovanjskih kreditov, pravijo stanovanjski sužnji. V Pekingu so celo cenena državna stanovanja predraga, zato se veliko priseljencev zateka v kleti.
Življenje na petih kvadratnih metrih
Tipično bivališče v kleti ali na delovnem mestu je manjše kot pet kvadratnih metrov, komaj za desetino povprečnega pekinškega stanovanja. Ko prebivalci kuhajo, včasih izbruhne požar, lani so bili najmanj trije. Kuhinjski pomočnik Hu in njegova žena komaj lahko spita skupaj, saj imata tako ozko posteljo. Zato on večkrat prespi v drugi luknji, ki pripada njegovi restavraciji. In medtem ko sanjata o tem, da bi kdaj imela stanovanje, se njuni odnosi zaradi neznosnih bivalnih razmer krhajo, pravi Hu. »Toda ta hip ni mogoče ničesar storiti, nemogoče je priti do stanovanja, zato so vse kleti polne ljudi. Pridite in se prepričajte sami,« pravi pomožni kuhar.
