Čipka ni samo bel prtič, je umetnost

Od začetka zime pa vse do prvih zvončkov v Železnikih in Žireh mili zvok, ki ga ustvarjajo kleklji, ne potihne. Več kot dvajset klekljaric, doma iz Selške doline, se rado vsak teden odpravi v prvo nadstropje kulturnega doma na Trnju, ki je bil v poplavah leta 2007 močno poškodovan in še danes ni do konca obnovljen. Sredi prostora je ogromno omizje, za omizjem sedijo klekljarice, vsaka v svoje delo zatopljena tako zelo, da prišleka komajda opazijo. V kotu sobe je vitrina, v njej pokali. Tu nekje je tudi grb občine, na katerem so poleg osrednjega plavža, dveh žebljev in smrekove vejice narisani še trije kleklji.

V Železnikih klekljarska srečanja, ki se jim reče Ob punklju se dobimo, vodi Mici Koblar. Besedi, da v Selški dolini prav ona najbolj obvlada sukanje belih niti, gre verjeti tudi zato, ker je bila nekoč učiteljica klekljanja. »S šestimi leti sem začela. Pa izračunajte,« odgovori na vprašanje, kdaj je prvič sedla za punkelj (košek, v katerem je blazina, na njej pa razpet vzorec, po katerem nastaja čipka). »Ko sem bila majhna, sem hodila v čipkarsko šolo, kjer sem se naučila skoraj vseh tehnik,« obudi spomin na mladost Mici Koblar, ki svoje čipkarsko znanje še danes rada deli z drugimi. Ponosna je, da tudi njeni vnukinji, ki sta zdaj že v srednji šoli oziroma na fakulteti, obvladata sukanje klekljev.

Preženejo dolgčas

Zgodbe, ki jih o ustvarjanju čipk povedo klekljarice iz Železnikov, so si podobne. Ko so bile majhne, so v domačem kraju hodile v čipkarsko šolo, nato so punkelj odložile nekam v kot, kjer je sameval desetletja. Prah so s klekljev obrisale šele, ko so šle v pokoj, saj so takrat začutile, da jim nekaj manjka. Da nekaj potrebujejo in zmorejo. Kljub dolgemu premoru, ki je nastal zaradi službe in otrok, so kleklje še vedno znale spretno zasukati. Zdaj, ko so upokojenke, se jim zdi lepo, da čipke izdelujejo skupaj. Pa še dolgčas preženejo.

Podobno zgodbo pove Alojzija Benedičič, ki bo letos dopolnila 81 let. Klekljanja se je začela učiti pri petih letih: »Najprej me je učila mama, nato sem šla v čipkarsko šolo.« Prijeten je zgodnji spomin na čipko, ki so jo ustvarile njene roke: »Ko sem šla k prvemu obhajilu, je mama prodala čipke, ki sem jih naredila, in mi z denarjem kupila čeveljčke.« Tudi Alojzija Benedičič je, ko je šla v službo in skrbela za pet otrok, za dolgo odložila punkelj. »Zdaj spet klekljam, delam zase. A ne s tankim cvirnom [nitjo]. Kleklji, s katerimi delam, so bili mamini,« opiše nadaljevanje družinske tradicije in poudari, da je klekljanje umetnost, ki se je učiš vse življenje. Klekljarice v Železnikih so med našim obiskom z belo nitjo oblikovale pretežno klasične vzorce. V še enem klekljarskem kraju na Loškem je drugače. V Žireh pod spretnimi prsti domačink, ki se rade zberejo na klekljanju in klepetu v zadružnem domu, nastajajo pisani živalsko-cvetlični vzorci.

Pri Cvetkah

Žirovske klekljarice, ki so si nadele ime Cvetke, vodi Marica Albreht. Tudi ona je pred leti vodila čipkarsko šolo v domačem kraju in tudi tu nihče ne dvomi, da zna ravno ona najbolj spretno ustvariti še tako zahteven vzorec. Kar dokaže, ko takole mimogrede in kar med klepetom nakeklja še ribico ali dve. Ribica pa je tisti del čipke, ki povzroča sive lase še tako izkušeni klekljarici. Marica Albreht prostodušno pravi: »Kakih tristo ribic moraš narediti. Potem lahko rečeš, da znaš. Do zdaj sem jih verjetno naredila že več tisoč.«

»Imela sem starejše brate in jih že pri štirih letih prosila, naj me naučijo klekljati. Malce sem sedla za njihove pouštre [blazine s kleklji] in jim hotela pomagati pri izdelavi čipke, a mi seveda ni uspelo, pa so me grajali. Nakar me je mama, ko sem imela štiri ali pet let, napotila v šolo, h klekljarski učiteljici Angelci Jesenkovi. Še danes se spomnim, kako majhna sem bila takrat. Morala sem poskočiti, da sem lahko pozvonila na zvonec. Učiteljica je rekla, naj pridem v čipkarsko šolo, če je moja želja tako velika. Pa sem šla. Kmalu zatem so me bratje že prosili, naj jim pomagam klekljati in me niso več odganjali proč,« se svojega ranega srečanja s kleklji spominja Marica Albreht.

Žirovke so predlani zaslovele s klekljanimi zastavami držav Evropske unije in grbi glavnih mest teh držav, prav tako izdelanimi s kleklji. Lani so se lotile dreves. S takšno natančnostjo so izdelale drevesa iz čipk, da so jih obiskovalci razstave spraševali: »Ja, kje imate pa čipke? Tu so le slike dreves.« To zgodbo Marica Albreht rada pove in doda, da se je doslej še vsakdo začudil, ko je videl razstavo dreves, narejenih iz čipk.

»Klekljarica mora imeti umetniško žilico. Ni treba, da je vse točno začrtano. Po enem vzorcu lahko deset klekljaric naredi deset različnih izdelkov. Čipka je umetnost. Čipka niso le beli prtički,« trdno verjame Marica Albreht. S tem se strinjajo tudi druge cvetke. Njihove čipke ne nastajajo le na klasičnih geometrijskih vzorcih, temveč pisane nitke pogosto nizajo kar neposredno na slike, ki so jih našle v revijah ali kje drugje. Letos med žirovskimi čipkami prevladujejo barvasti motivi metuljev in ptic ter majhni belo-rožnati cvetovi. Ko jih bodo cvetke poštirkale in nanizale na oguljeno steblo jablane, bo drevo s tisoč čipkami zacvetelo. To se bo zgodilo konec aprila in v začetku maja, ko bodo v Žireh šesti Slovenski klekljarski dnevi.

V železnikarski čipkarski šoli, ki jo v prostorih domače osnovne šole in na podružničnih šolah v Selcih in Davči zagreto vodi učiteljica Irena Benedičič, je letos 132 učenk in učencev. V Železnikih so čipkarsko šolo ustanovili leta 1907, leta 1960 je prenehala delovati. Med letoma 1976 in 1994 so obudili klekljarski krožek, ki je v šolskem letu 1994/95 na pobudo Turističnega društva Železniki in Krajevne skupnosti Železniki znova prerastel v čipkarsko šolo. V sosednji, žirovski čipkarski šoli niti v rokah drži učiteljica Branka Grošelj, ki umetelnega prepletanja niti letos uči 88 najmlajših. »Doma je bilo vedno polno klekljev, saj je mama ves čas ustvarjala,« je opisala Branka Grošelj, hčerka nekdanje klekljarske učiteljice Marice Albreht. Pouk klekljarstva v prostorih žirovske osnovne šole poteka zjutraj, opoldne in popoldne, osnovnošolci pa ure klekljanja obiskujejo, ko jim najbolj ustreza. V Žireh so čipkarsko šolo ustanovili leta 1906. Na njeno dolgo in nepretrgano delovanje so domačini zelo ponosni.