Divja odlagališča, drugi del

Na Ljubljanskem barju je okoli 500 divjih odlagališč in kurišč. Entuziazem prostovoljcev ni dovolj.

Objavljeno
03. februar 2012 15.27
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama

»To je gotovo najbolj onesnaženo območje v Sloveniji,« nas seznani Janez Matos iz društva Ekologi brez meja, ko z dela Barjanske ceste, ki prečka južno ljubljansko obvoznico, zavijemo na makadamski dovoz v bližini naselja Rakova Jelša.

Tega mu niti ne bi bilo treba reči, saj se levo in desno od dovoza, ki se zaključi v zdaj suhem travišču Ljubljanskega barja, vrstijo kupi odpadkov in njihova kurišča. Območje ob neposredni meji s Krajinskim parkom Ljubljansko barje, na katerem so številne varovane rastlinske in živalske vrste, je bogato tudi z divjimi odlagališči.

V registru, ki je bil izdelan za potrebe akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu 2010 in se odtlej stalno obnavlja, je na celotnem Ljubljanskem barju okoli 500 divjih odlagališč. Čeprav so prostovoljci lani nekaj divjih odlagališč v okolici Rakove Jelše očistili, posamezniki na državna zemljišča še naprej dovažajo odpadke in jih kurijo.

Razbite televizije, straniščne školjke in kupi bakrenih kablov, izoliranih s plastiko, govorijo, da so odpadki večinoma kosovni in gradbeni. Kosovne odpadke posamezniki, med katerimi so tudi prebivalci Rakove Jelše, po Ljubljani pobirajo s kombiji, pripeljejo na to območje, iz njih poberejo vse, kar je mogoče prodati, najpogosteje baker in bele kovine, ostanke pa prepustijo naravi.

Pogosto odpadke tudi zakurijo, da pridejo do bakra, pri čemer se strupene snovi sprostijo v zrak in preidejo v zemljo in podtalnico, ki na Barju teče zelo blizu površja. »Med velikimi poplavami v Ljubljani septembra 2010 je bilo celotno območje pod vodo,« pove Matos.

Kurjenje odpadkov na območju okoli Rakove Jelše, ki je v državni lasti, poteka ob koncih tedna, zunaj delovnega časa okoljskih inšpektorjev, zato jih je zelo težko priklicati na teren. Premalo terenskega dela in izrečenih kazni sta po Matosovem mnenju na splošno največji pomanjkljivosti državnega okoljskega inšpekcijskega nadzora.

Triinpetdeset inšpektorjev je dovolj, je prepričan Matos. »Resda so zelo zaposleni, saj nadzirajo veliko področij, vendar bi morali kljub temu pogosteje izrekati kazni.« Zakon o varstvu okolja za odlaganje odpadkov v okolje za pravne osebe predvideva visoko kazen, od 10.000 do 100.000 evrov.

A lani sta bili izrečeni le dve po 500 evrov, obe Mestni občini Ljubljana, ker so bili odpadki na njenem zemljišču, storilcem pa ni bila izrečena nobena. Predlani jo je moral plačati eden v višini 10.000 evrov.

Tudi Matosa zanima, zakaj državni okoljski inšpektorji, kljub temu da jim občani k prijavi divjega odlagališča nemalokrat pripnejo tudi fotografijo zasačenega odlagalca v akciji, izrečejo tako malo kazni. Prepričan pa je, da bi že nekaj deset izrečenih visokih in medijsko izpostavljenih kazni zmanjšalo občutek, da se nezakonito odlaganje odpadkov izplača. Tako kažejo tudi izkušnje iz tujine.

»Tem ljudem [prebivalcem Rakove Jelše, op. p.] se nezakonito odlaganje odpadkov dejansko izplača. Po svoje jih celo ne krivim, saj spadajo v skupino socialno ogroženih. Gradbene odpadke sem navažajo obrtniki in mali podjetniki, ker bi morali za njihovo odlaganje na deponiji plačati. Za tiste, ki že tako delajo na meji rentabilnosti, so stroški odlaganja visoki, če bi se držali zakona, ne bi bili več konkurenčni. Sistem jih sili, da kršijo zakon,« je prizanesljiv Matos.

A tudi sistem se spreminja. Po novem se morajo občani naročiti na odvoz kosovnih odpadkov – ta je brezplačen do enega kubičnega metra odpadkov na gospodinjstvo –, zaradi česar se odpadki ne valjajo več tednov poleg zabojnikov za smeti. Na obzorju je tudi rešitev za gradbene odpadke.

Okvirna direktiva EU o odpadkih predvideva, da bo moralo biti do konca leta 2020 70 odstotkov vsega odpadnega gradbenega materiala ponovno uporabljenega. »S tem bi postalo odlaganje gradbenih odpadkov brezplačno za vse, saj bodo njihovi predelovalci potrebovali surovine,« meni Matos. »Že zdaj bi bilo bolje, če bi bilo odlaganje gradbenih odpadkov brezplačno za vse, saj njihovo odstranjevanje iz narave stane več, kakor če bi jih odložili na za to primerni deponiji.«

Ali se bodo prostovoljci 24. marca lotili tudi divjih odlagališč v bližini Rakove Jelše, Matos še ne ve, saj se bodo v letošnji čistilni akciji – doslej se je nanjo prijavilo že 48.660 posameznikov – četrtne skupnosti same odločale, katerim odlagališčem bodo dale prednost. Če bo dovolj prostovoljcev, bodo prišli tudi sem.

Toda težje kose odpadkov bi bilo najbolje zriniti na kup z bagrom, jih prebrati in odpeljati na odlagališče nenevarnih odpadkov. Nevarnih odpadkov, kot na primer azbestnih plošč in ostankov elektronskih naprav, prostovoljci ne bodo odstranjevali.

Matos prikima, da namen Ekologov brez meja ni vsako leto prirediti vseslovenske čistilne akcije. Letošnjo so organizirali zato, ker poteka svetovna čistilna akcija World Clean Up 2012. Z ozaveščanjem se lahko veliko spremeni, kar je pokazala akcija iz leta 2010. Odlagališča, ki so bila očiščena, so tudi ostala čista.

Toda čudežna moč ozaveščanja se ne dotakne tistih, ki na leto zaslužijo deset tisoč evrov in morajo z njimi preživeti družino. »Zainteresirani občani lahko poskrbimo za marsikaj, kazni pa ne moremo izrekati. Za to potrebujemo pomoč države.« Čistimo tudi mi