Dovolj je. Zaslužim si kaj boljšega.

Nekdaj Žirovka, zdaj priseljena v Ljubljano, 43-letna Nežka Poljanšek, je odlična fizioterapevtka in strokovnjakinja za kraniosakralno terapijo. Do pred kratkim je bila članica zmagovite ekipe aMaze, s Tino Maze sta spletli močno vez. Sodeluje tudi z drugimi športniki, osem let je bila terapevtka Janeza Drnovška. Ima močno intuicijo in človeka, njegov energetski sistem, hitro začuti z dotikom.

Kakšen je bil vaš dan? (Dobili sva se v petek, 4. aprila, popoldne pri njej doma, op. p.)

Glede na to, da sem imela zgodaj naročene paciente in sem skoraj zaspala, je bilo jutro burno. Drugače pa, saj veste: bolj se prepuščam vikendom, delovniki so kar naporni. Do štirih sem v službi, doma me čaka Živa. Je pa vsak moj dan drugačen, pred mano so novi izzivi in zato so številni dnevi zares polni.

Za Živo, mlajšo hčerko, je skrbela vaša mami, ko ste bili v ekipi Tine Maze, kajne? Kako vzgajate hčerki?

Ko sta bili mlajši, je bilo moje življenje precej bolj umirjeno. Delala sem v zdravstvenem domu in imela ogromno časa zanju. Med njunim odraščanjem smo se odločile, da je čas, da sledim svojim sanjam, in šla sem na svoje. Vzgajala sem ju verjetno podobno, kot so vzgajali mene, v duhu moralnih vrednot. Pustila sem jima, da sta izrazili, kar sta čutili v sebi. Naučila sem ju odprtosti do življenja. Trenutno se mi sicer zdi – starejša je v pozni puberteti, mlajša prihaja vanjo – da hočeta vse ravno drugače od mene, in je na trenutke precej naporno. (Smeh.)

Kaj bistvenega so vam dali starši?

Poštenost. Skromnost. Delavnost. (Izstreli kot iz topa.) Zaupanje. In veselje do življenja. Mislim, da gre vzorec iz roda v rod. Recimo, če gledam svoje sorodnike, so vsi zelo veseli ljudje. Preprosto veseli. Gotovo je, da z leti lahko to živost izgubiš ali okrepiš.

Vas bolj preseneča, koliko življenja je v ljudeh ali koliko jih živi v dremežu?

Srečujem veliko ljudi, po vsem svetu pravzaprav, ki kar kipijo od energije, jih je pa tudi ogromno, ki so tako utrujeni od življenja, vsakodnevnega stresa in stalnega boja, da postanejo apatični. Ničesar ne čutijo, še najmanj sebe. So v popolnem neravnotežju.

Kaj je najodločilnejše za preobrat? Koliko so ljudje zares pripravljeni čistiti po sebi?

Problem ni samo, da niso pripravljeni čutiti. Taka amnezija omogoča, da človek postane robot. Temu se reče moderni kapitalizem. Največkrat do ukvarjanja s sabo pripelje močno trpljenje. Lahko je fizično ali psihično. Pride trenutek, ko človek reče: »Dovolj je. Zaslužim si kaj boljšega.«

Vi imate v sebi posebno subtilnost. Kdaj ste jo odkrili?

Težko bi rekla, kdaj. Kot deklici se mi je velikokrat sanjalo, da zdravim z rokami. Z njimi čutim čustva drugega človeka. Seveda sem to pestovala pri sebi, ker se mi je zdelo nemogoče. Bolje rečeno – abstraktno. A obenem sem si te sanje zapomnila. Na kratko: čutim, da je bila subtilnost v meni, ko sem se rodila. Že kot otroka se me zanimale globoke stvari. Kot najstnica sem brala avtorje, ki so pisali o odnosih, čustvih. Mogoče sem bila zato malo drugačna. Ja, vedno sem čutila, da sem drugačna od drugih oziroma da drugače gledam na življenje. Ljudi sem doživljala globlje, površina me ni zanimala. To se mi je zdela kot črno-bela slika, hotela sem pa barve. Zato sem šla v globino. Vesela sem, da lahko delam kot celostna terapevtka. Čeprav, včasih sem težka za otroke ... (Se obrne h hčerki Živi in pokima.) Starejša hči Petra mi večkrat reče: »Mami, a si lahko zdaj mama, in ne terapevtka.« Ja, včasih grem težko iz svoje kože. Petra je šla čez zelo burno obdobje adolescence in mi je bila zelo dobra učiteljica. Ob otrocih sem se odvadila biti terapevtka. Videla sem, v čem je problem, a sem znala prepoznati, da, denimo, ni čas za reševanje in da ona potrebuje svoja leta, izkušnje, da se bo dokopala do določenih stvari.

Otroci pomnijo. V njih vse ostane.

Seveda. Hčerka me ni hotela poslušati, ko sem ji kakšne stvari govorila, zdaj pa jo včasih slišim, ko se pogovarja z drugimi in uporablja moje besede. (Topel nasmešek.)

Nežka, kako vzgojiti otroka v zadovoljno osebo v tem ponorelem svetu?

Najboljša popotnica je dati pozitiven zgled. S svojim življenjem kažeš, kaj je pomembno, saj ti otroci podzavestno sledijo. In jim pustiš doživeti lastne izkušnje, pri čemer naj vedo, da boš zanje tam, ko te bodo potrebovali. Včasih pa morajo tudi pasti, tako se naučijo pobrati. Nič dobrega ne naredimo, če jih preveč zavijamo v vato.

Harmonično življenje sestavljajo vzponi in padci. Kako ob zadnjih?

Najprej jih moraš doživeti, potem se jih naučiš premagati. Pogum uporabiš, ko ti ne preostane nič drugega. Ko smo na poti navzdol, imamo dve izbiri. Bodisi se vdamo bodisi se nekaj naučimo, odrinemo in gremo navzgor. Včasih je dobro doseči dno, ker s tem prideš najgloblje vase. Je pa nekaj res, namreč nikoli ne veš, ali boš preživel ali ne. A moraš poskusiti. Nekje moraš preizkusiti svoj pogum.

Vi imate recept, kako se znebiti strahu. Namreč da izpuhti, če le ne bežimo od njega, ampak si ga pustimo začutiti in objeti. Je še kakšna možnost, kako živeti z njim, denimo če ti je zaradi ugriza iz otroštva vsakič nelagodno ob velikih psih?

Ja, strah lahko premaguješ vsakič znova. Ponavadi ne vzbuja več tako intenzivne vznemirjenosti, a spomin na strah iz otroštva bo vedno ostal. Popolnoma se ga je težko rešiti. Lahko pa postane znosen, če ga sprejmeš. Pravzaprav se moraš spoprijateljiti z njim.

Vam kaj vzbuja strah?

Ob čem me še prešine strah, da ...

Ena od prelomnic v vašem življenju je bil padec. Koliko ste bili stari, ko ste padli dvesto metrov globoko?

Enaindvajset ... (Premolk.) Ampak to se mi niti ni zdela toliko težka preizkušnja. Najteže mi je bilo, ko sem ostala sama z dvema otrokoma.

Je moški za vse življenje iluzija? Je izid lahko srečnejši, če sta partnerja energetsko uglašena?

Dobro vprašanje. Gotovo nosim tudi jaz svoje vzorce iz otroštva. V partnerskih odnosih vedno iščemo nekoga, ki nas malo spominja na starše. V bistvu ga iščemo zato, da ozavestimo rane iz otroštva. Stara sem 43 let in v življenju sem se spoprijemala tudi z negativnimi čustvi. Ločitev je bila moja najtežja lekcija, a me je tudi največ naučila o sami sebi. Zdaj vem, kaj želim.

Nežka, sem lahko osebna: ali ste verni?

Vzgojena sem bila v verni družini in sem ponosna na to. V zares težkih trenutkih je bila vera moja edina svetla točka. Danes sta zame vera v Boga in s tem zaupanje v življenje nekaj, kar je tesno povezano z mojim bistvom. Verjetno s hvaležnostjo do vsega, kar sem v življenju prejela, molim ves čas.

Ljudje iščemo hitre rešitve. Zdravje, denimo, bi po možnosti kar kupili, če bi se dalo. Kakšne so vaše izkušnje?

Ni instantnih rešitev. Takih tudi ne maram. Imajo kratek rok trajanja. Za zares korenite spremembe in trdno zdravje je potreben proces, v katerega se aktivno vključiš, in traja neko obdobje, odvisno od posameznika. In ko se konča en proces, se začne drugi. Je že res, kar pravijo ljudje, da je življenje težko, ampak lepo. Težko, ker je treba delati na sebi ves čas, in lepo, ko vidiš rezultate svojega truda, čutiš mir in izpolnjenost. Ta pravo življenje prav gotovo ni narejeno za lenuhe.

K vam ljudje običajno pridejo s fizičnimi težavami, ampak za marsikaterimi so čustvene bolečine ali poškodbe, kajne?

Največ je psihosomatike ... (Se spomni in privzdigne obrv.) Ste brali knjigo Ozdravimo bolečine hrbta? V njej avtor opisuje vpliv čustev na telo in zdravje, kar tudi jaz delam. Bolečina pokliče človeka. Bolečina je klic telesa po pozornosti. A sodobni ljudje smo preveč v glavi in premalo v telesu. Morali bi biti bolj kot otroci, ki se na vse odzivajo pristno. Denimo ko si jezen, kričiš, ko si žalosten, jokaš, ko te je strah, to izraziš. Če ne gre drugače, vzameš list papirja in pišeš.

Kako naj gremo v telo?

Vem, sliši se abstraktno. (Razumevajoče prikima.) Naj spomnim, da so misli, ki se nam porajajo, večinoma negativne. Notranji klepet, denimo. Pa strahovi. Negotovost. Ena negativna misel rodi takoj deset novih negativnih misli. Ko se zaplezaš v glavi, ne moreš biti v telesu. V telo greš tako, da čutiš. Manj misli, več čuti. A ker nas je strah čutiti neprijetna čustva, si jih začnemo razlagati razumsko in spet smo v glavi. Zato čuti in to, kar čutiš, sprejmi. In ko sprejmeš in objameš, že zdraviš.

Pozitivna naravnanost tudi pomaga?

Da. Velikokrat niti ne vemo, da smo napeti. Šele ko pozornost usmerimo v telo, začutimo napetost, in s tem ko smo pozorni, se začne telo samodejno sproščati.

Se pravi, moramo prisluhniti telesu, kaj nam govori, ker ne laže?

Govori nam z bolečino. Zelo zaželeno je, da vsak dan posvetimo določen čas telesu in gremo takrat iz glave.

Obstajajo tehnike, s katerimi najlaže dosežemo stik s seboj?

Bodisi z jogo, meditacijo, dihalnimi tehnikami, zares je priporočljivo, da takrat ne razmišljamo o problemih, ampak samo smo v telesu, da občutimo, kako so ramena in hrbet sproščeni. Nekateri dosežejo stik s športnimi aktivnostmi v naravi, hojo v hribe, umetnostjo.

Tekaški zanesenjaki mnogokrat povedo, da njihov ritem narekujejo misli, ali so vse postorili tako, kot so si zadali, in kaj jih čaka naslednji dan, ali pa se jim celo porodijo zanimive rešitve.

Nisem prepričana, ali to izhaja iz glave ali bolj iz srca. Iz duše. Nove ideje prihajajo iz srca, v glavi so tiste, ki so že preizkušene. Morda tudi laže odpreš srce, ko se telo sprosti.

Omenili ste knjigo dr. Johna E. Sarna, ki piše o tem, da potlačena čustva jeze in tesnobe sprožijo fizikalne procese, ki se kažejo kot bolečine, manifestirane v hrbtenici. Ali se čustvene bolečine pri ženskah morda izražajo v drugih delih telesa kot pri moških?

Ženska, ki si ne dovoli izživeti svoje ženskosti, ima lahko probleme s cistami, miomi na jajčnikih, maternici. Eden od globljih vzrokov težav s prostato pri moškem je strah pred bližino. Tudi na notranjih organih se izraža, kaj posameznika v podzavesti grize. Ledvice, denimo, so organ potlačenega strahu.

Je kdaj boleče koleno samo boleče koleno, brez škodljive energije zadaj?

Nikoli ne rečem, da je ena stvar izolirana. Celostno gledano je poleg gotovo že nezdrav življenjski slog. Lahko pa je vključena čustvena blokada. V tem primeru je treba globlje, če si želimo spremembe.

V enem od intervjujev ste dejali, če ljudi vleče malo bolj na desno ali levo, to nakazuje, s katerim od staršev imajo probleme. Zelo zanimivo. Lahko poveste kaj več o tem, prosim?

To je bilo rečeno bolj v šali. V mislih sem imela, da nisem srečala veliko ljudi, ki bi bili popolnoma uravnoteženi v telesu. Nekdo ima krajšo nogo, drugi izrazitejšo desno, tretji levo stran, kar je s fizioterapevtskega stališča popolnoma razumljivo in pripravljeno na obravnavo. Včasih je res presenetljivo pogledati globlje in poiskati vzrok – v kombinaciji s fizioterapijo – še kje drugje.

Kako se organizem odzove, ko se dokopljemo globoko v svojo notranjost?

To je stvar vsakega posameznika. Človek lahko veliko prenese, če zaupa svojemu telesu, duši in procesu, ki se dogaja.

Pravite, da ste jasnočutni, in ko se pacienta dotaknete, hitro začutite, kje ima blokado. Če ni energije ali če posameznik raje zdravi simptome, kot da bi se spoprijel z resničnim problemom, mu ne morete pomagati?

Ne delam čudežev. Potrebujem sodelovanje ljudi, pripravljenost na delo, njihovo rast in pomagam s fizično bolečino ozavestiti določene vzorce. Moj osnovni poklic je fizioterapija. Denimo, športna poškodba se mi ne zdi problematična, če pa se ponavlja in ne nujno na istem delu, se je dobro vprašati, od kod izvira. Je to strah pred uspehom? Neuspehom? Nezaupanje vase?

Koliko se njihovi strahovi, travme lepijo na vas?

Verjetno je delo fizioterapevta tudi zato precej naporno in smo potencialni kandidati za sindrom izgorelosti. Mislim, da mora vsak pri sebi oceniti, koliko zmore, in postaviti meje ljudem. Jaz delam z odprtim srcem in ljubeznijo. In če je tako, kaj na svetu mi lahko škoduje?!

Slovenska smučarska šampionka Tina Maze pravi, da si psihično še ni odpočila od letošnje zelo naporne sezone, in poudarila, da je njen motiv dobra ekipa. Dotaknila se je tudi vašega slovesa ...

O najinem sodelovanju ne govorim. Lahko pa povem kaj o svojem odnosu do športnic in športnikov. Ženske v vrhunskem športu se morajo odreči več stvarem. Tekmovalnost ni v genih ženske. Za uspeh mora prevzeti moški princip vedenja. Ampak če to ozavesti, je lahko uravnotežena. Sicer pa menim, da prihaja obdobje, ko bomo morali vsi razviti oba pola – tudi moški ženstvenega.

V Sloveniji je ogromno fizioterapevtov, mislim si, da vsak dela po svoje. Kaj vi čisto zares mislite, da vas dela posebno?

Spoštujem vsakega fizioterapevta, verjetno še najbolj tiste, ki delajo v bolnišnicah, s težkimi invalidi. Kapo dol pred njimi. V Sloveniji imamo veliko odličnih fizioterapevtov, vsak je po svoje edinstven in sebe ne bi posebej izpostavljala.

In če vas prosim?

Morda zaradi lastnega izkustva, preteklosti in odprtosti drugače pristopam do pacientov. Največkrat se sami odprejo. Ko se zjokajo, mi zaupajo: »Veste, deset let nisem jokal. Kaj se je zgodilo? Kaj ste naredili?« Nič. Bržkone sem iz svojega izkustva dovolila njemu bolečino ozavestiti s čustvi, ker sem sama sebi v enem obdobju dovolila jokati, se jeziti, si pustiti, da me je bilo strah. Naj ponazorim: otrok, ki je odraščal v težkih razmerah, bo težko našel stik z nekom, ki ne pozna lakote.