Tiskane izdaje
Največji ljubljanski park letos praznuje dvesto let, toda nikoli ni bil videti mlajši. Ob lepih popoldnevih v njem kipi od življenja. Sprehajalci, ljubitelji narave, rekreativci, zaljubljenci, vsak v njem najde natanko tisto, kar želi: oazo miru med košatim zelenjem, sprostitev odvečne energije ali prijetno družbo.
Ljubljančani so v zadnjih letih odkrili Tivoli. Popoldansko dinamiko v njem bi zlahka lahko preslikali v newyorški Centralni park ali katero drugo bolj znano »sfrizirano« naravo sredi mesta, le odtenki polti so pri nas še vedno bolj enaki in infrastruktura je še bolj socialistično oskubljena. Ali je obiskovalce v Tivoli preusmerilo daljšanje delovnega časa, ki ne dopušča več daljših popoldanskih izletov v naravo, temveč le krajše postanke na poti domov, so jih k razgrnitvi odej po zelenicah opogumile parkovne izkušnje iz tujine ali kaj tretjega, bi bilo zanimivo raziskati s sociološke perspektive. Toda tisto popoldne so nas zanimale predvsem izkušnje obiskovalcev parka iz prve roke.
Pred kavarno Čolnarna z ribnikom, poraslim z lokvanji, na eni in botaničnim vrtom na drugi strani so se popoldanskim žarkom za sončnimi očali predajali upokojenci, mladi pari, prijateljice s psi ter mame z majhnimi otroki, ki so budno pazile, da se njihovi malčki ne bi popacali s sladoledom. Nevihtni oblaki, ki jih je iz smeri Rožne doline nosil vedno močnejši veter, niso skrbeli nikogar.
Število obiskovalcev Čolnarne je močno odvisno od vremena, toda zadnji dve leti se je obisk povečal, potrdi natakarica Nina. Nedvomno tudi zato, ker ima kavarna spet resnega najemnika, prej je bila na slabem glasu zaradi higiene in strežbe. Dopoldne je med gosti več upokojencev in mamic z dojenčki, popoldne pridejo še vsi drugi. Nad parkom so navdušeni tudi turisti, saj je tako rekoč v središču mesta. A od tistih, ki si ga želijo obiskati, le kakih deset odstotkov najde pot do njega. Zatakne se jim na Slovenski cesti.
Učilnica v naravi
Urška Debevc, študentka drugega letnika dentalne medicine, ga že dolgo pozna. Živi v Rožni dolini, zato se je že kot otrok s starši prihajala igrat v park. Pozneje je vanj začela hoditi s kolegico, zdaj ga pogosto obišče s fantom. »Skrivnih kotičkov nimam, vedno sem na tej zelenici.« Ob sončnih dnevih pred začetkom izpitnega obdobja si s kolegicami na njej uredijo učilnico. »Bolje se je učiti tu kot doma, ker si na sončku in še malo poklepetaš, greš na kavico ali kosilo. Ko so pred vrati izpiti, pa se res samo učimo,« se nasmehne dekle, ki leži na odeji in pod komolcema kroti od vetra ponorele liste s študijskim gradivom.
Le nekaj deset metrov stran na odejah poležavata fant in dekle, dve dekleti ob njiju pa vrtita dvobarvne trakove, pripete na vrvice. »To je poi,« pojasni Nejka. Maori so namesto pisanih trakov žonglirali z ognjem, tudi jaz sem že poskusila.« »Jaz pa imam poi prvič v roki,« pove bosonoga svetlolaska z napol spletenimi afro kitkami. Trojici se je priključila, ker jo je zanimalo, kako je vrteti trakove. Nejka ima službo v središču mesta, zato se s prijatelji pogosto dogovori za srečanje v parku. »Letos sem tu prvič, saj je bilo prej veliko slabega vremena. Ponavadi se igramo družabne igre, včasih tudi igramo na kitaro in hodimo po vrvi.«
Parček na odeji se predstavi kot Rok in Maja. On še študira, ona je psihologinja na srednji šoli. »Nekaj let sem z dekco hodila sem celo iz službe. Brala sem knjigo ali koga poklicala za družbo. Zadnja leta se je razpoloženje v parku sprostilo, povsem običajno je ležati na travi,« meni Maja. Park ji je všeč, ker je velik, pogreša le kakšen kiosk s pijačo in prigrizki ter kakšno stranišče več. Rok je navado poležavanja v parku ohranil s študentske izmenjave na Nizozemskem. »Vedno, ko se pokaže sonce, vsa država leti na zelene površine, kjer je kot na plaži sredi poletja.«
Med lepimi borovci se vrvohodske veščine uri več bosopetih mladcev in mladenk, psička, ki je v lasti enega od njih, pa med zainteresiranimi drugimi nenehno išče partnerja za igranje s teniško žogico. »Če je sončen dan, smo zunaj,« pravi Matjaž Zupan, eden od vrvohodcev, ki si pravijo slacklinerji. Ko še ni imel svoje vrvi, se je v Tivoliju pridružil drugim vrvohodcem, zdaj se drugi pridružujejo njemu. »Tako se družimo, učimo drug od drugega, si pomagamo in prej ali slej sledi napredek. Hoja po vrvi je sproščujoča. Po pol ure več ali manj vsak ujame ravnotežje na vrvi,« odgovori na vprašanje, kako hitro se naučiš hoje po elastičnem traku.
»Jaz pa sem potrebovala tri dni,« v pogovor vskoči Živa, ki je še malo prej vrtela poi. Dekle v hipijevsko obarvanih oblačilih ter s številnimi verižicami in zapestnicami v smehu pove, da je park njen dom. »Študirala sem, a sem ugotovila, da je nesmiselno. Zdaj sem se odločila, da bom potovala. Prvi cilj je Azija. Za denar bom poskrbela sproti; spremljala bom ponudbe na spletni strani Workaway, prek katere lahko najdeš ponudnike dela, v zameno pa dobiš hrano in prenočišče. Drugega tako ne potrebuješ,« žubori Radenčanka. Njen fant se je pred dnevi odpravil na pot okoli sveta s kolesom.
Koncerte iz parka!
Prostrano zelenico, ki se v zgornjem delu vzpenja proti Rožniku, zaseda skupina tujih študentov. Deseterico, ki je od januarja na polletni študijski izmenjavi v Sloveniji, sestavljajo večinoma študenti družboslovnih ved iz Finske, Švedske, Nemčije in Latvije, stari med 20 in 27 let. »Saj ste skoraj v takšni zasedbi kot na Evroviziji,« pripomnim. »Zmoremo tudi bolje,« se nasmehne ena od Fink. V parku so že imeli piknik, a še nikoli z žarom. »Pri žaru je vztrajal Ole,« se zasmeji Elisa. Finka se čudi, kako prazen je videti park. »To je zaradi vremena,« pomodruje Nemka Nina. »Toda za nas je to poletje!« se zasmeji Elisa.
Dobro razpoložena druščina je imela velike ambicije z malim žarom. Na njem so nameravali speči hrenovke – navadne in vegetarijanske –, sir, tofu in šampinjone, polnjene z gorgonzolo. A ob pivu, vinu in prijetnih pomenkih jih ni motil sumljivo gost dim z njega. Večina je preživljanja prostega časa v parku vajena od doma, vendar jim je Tivoli še posebej všeč, ker je sredi mesta in ima »pravi gozd«.
Vsem je všeč tudi Slovenija, čeprav za nekatere ni bila prva izbira. »Pred dvema tednoma sem srečal Finca, ki sta v Slovenijo prišla pred sedmimi leti kot študenta in sta tu ostala. Sam se sem ne bom preselil, bom pa gotovo še prišel,« obljubi Antti. »Ljudje so prijazni, razpoloženje je dobro, le savne so zanič,« pripomni ponarejeno pikro.
Pod košatim drevesom ob eni od sprehajalnih poti, ki se podaljšujejo na Rožnik, deklica Indija praznuje peti rojstni dan s prijateljicami z vrtca in njihovimi starši. »Tradicija je, da vsako leto njen rojstni dan praznujemo v naravi, pod tem drevesom. Tu smo začeli, bilo nam je všeč in bomo nadaljevali, če nam je le ne bo zagodlo vreme,« pove mama Lidija. Indija je obdana z darili in se ne meni preveč za prijateljice, le svojega »moža« ukazovalno pokliče k sebi. Lidija si ni mogla kaj, da se hčerinemu manevru ne bi od srca nasmejala.
Rojstnodnevna zabava se je šele začenjala. Eden od očkov je na debelo vejo drevesa namestil gugalnico, v vozičku so čakale plastične vrečke s slanimi prigrizki, »če ne bo dežja, bomo šli domov po torto, iz picerije pa nam bodo dostavili pice,« napove Lidija.
Eni so se gostili, drugi so kalorije izgubljali. Barbara Puc se skozi Tivoli s svojim in hčerinim psičkom sprehodi vsako popoldne. »Živim v mestu in to je moja popoldanska rekreacija. Pogosto grem tudi na Rožnik, a danes se zaradi vremena nisem odločila za daljši krog.«
Večkrat na sprehod povabi prijateljico, s katero ubereta hitro hojo po strmi Jesenkovi poti. »Hitra hoja je super rekreacija, opažam, da mi veliko bolj ustreza kot tek.« Tivoli ji je všeč ob vsakem vremenu, razočarana je le, ker so na drugem koncu parka posekali več dreves, okolice pa še niso povrnili v prvotno stanje.
Pod vznožjem Rožnika smo srečali tudi tekačici, ki sta se odpravljali na »kratek«, osemkilometrski tek. A prej sta morali pritrditi povoj na tački enega od dveh hrtov. »V Tivoliju bi prepovedala vse množične prireditve, zlasti glasbene koncerte. Za njimi na travi ostane kup smeti, a te še poberejo, zdrobljenega stekla pa ne. Ta poškodba je prav posledica tega,« je pokazala Nina Furman na povito hrtovo tačko.
Temu pa ni bilo mar zanjo. Komaj je čakal na tekaški start, verjetno je v bližini zavohal kakšno veverico. Ko se znoči, piknikarje, sprehajalce, rekreativce, (brezposelne) mlade in žurerje zamenjajo hrošči rogači in puščavniki, lesne sove in veverice. Tudi ponoči Tivoli kipi od življenja.
