Tiskane izdaje
Med vsemi varuškami, kar se jih je mogoče domisliti, so najbrž najbolj v porastu varuške za dom – kot še ena od rešitev v svetu, ki poskuša na vseh področjih ravnati kar se da varčno in trajnostno. Kako je v Veliki Britaniji čuvala dom, nam je opisala Tanja Tolar, ki te dni v Londonu končuje doktorski študij umetnostne zgodovine.
Housesitting, kakor je uveljavljeni izraz, ki ga lahko v slovenščino prevedemo kot varstvo doma, je še ena izmed oblik, pri kateri se v težkih gospodarskih razmerah srečata ponudba in povpraševanje, prepletena z željo po potovanjih in morda celo kancu luksuza.
Ponavadi iščejo takšne varuške ali varuhe ljudje, ki bi radi, da med njihovo odsotnostjo nekdo skrbi za domačega ljubljenca, mnogi tudi neradi puščajo domove prazne in prepuščene morebitnim tatovom in vandalom. Zato najamejo varuhe, ki opravijo vse, kar je potrebno v času njihove odsotnosti – za majhno plačilo ali tudi brezplačno, saj so popotniki (večinoma) veseli vsake možnosti brezplačnega bivanja.
Včasih pride na obisk
Tanja je tako v hiši, ki je po kakovosti bivanja najbrž precej nad standardom nastanitev, kakršnih je navajena v Londonu, študirala, pisala in skrbela, da je v hiši vse ostalo tako, kot je bilo, in da muca Missy ni preveč pogrešala svojih lastnikov.
»Takšno delo je tudi velika odgovornost, saj skrbiš za tujo lastnino, hkrati pa doživiš marsikatero dogodivščino. Nekega dne sem po dvorišču preganjala lisico, ker sem se bala, da bi se srečala z muco,« se je spomnila pripetljaja, »ravno tako me je skrbelo, da se kaj ne bi pokvarilo ...«
Odgovorna, a prijetna naloga
Kljub odgovornosti, ki jo prinaša varstvo doma, je ugotovila, da je to prav prijetna zadolžitev, zato je sklenila, da bo še poskušala najti podobne priložnosti. Čeprav se njen študij bliža koncu, za zdaj ne razmišlja o selitvi iz Londona.
Tam živi že skoraj šest let: »Sčasoma se navežeš na en kraj, na socialno mrežo, ki si jo ustvariš. In London je zelo dobro izhodišče za potovanja,« je razmišljala 38-letna Jeseničanka. Pred selitvijo na Otok je sicer za krajši čas študirala tudi na Češkem, Danskem in Madžarskem.
»Naučila sem se, da za življenje ne potrebuješ veliko. Zdaj shajam, denimo, samo z enim vokom; doma sem imela celo skladovnico posode, pa še sem imela težave pri kuhanju,« je navedla primerjavo. »Če se veliko seliš, postaneš zelo selektiven pri tem, kar potrebuješ. Stvari, ki jih ne uporabljaš, podariš, da jih ni treba tovoriti, saj je vsaka selitev povezana s stroški. Prav tako ne kupuješ nepremišljeno novih stvari.«
Rešitev pred propadanjem nepremičnin
Klasični obliki varstva domov se je v času krize pridružila še ena dimenzija, to je skrb za nepremičnine, ki so naprodaj ali preprosto čakajo na boljše čase. Pri BBC News so pred kratkim poročali o povečanju števila »ekstremnih housesitterjev«, to je tistih, ki si sicer komaj privoščijo najemnino, a vendarle najdejo možnost, da prebivajo nekje skoraj brezplačno ali za zelo nizke stroške.
Eden izmed primerov, ki jih navajajo, je Sam Van Gelder, 26-letni delavec v klicnem centru. Njegovo zdajšnje domovanje je daleč od tega, kar bi si lahko privoščil s svojo plačo: živi v viktorijanskem dvorcu s 35 sobami na podeželju, kakih 50 kilometrov iz Glasgowa. Za prebivanje tam plača 180 funtov (približno 215 evrov) s stroški vred.
Medtem ko se dvorec prodaja, Sam skrbi zanj ter odvrača vandale in tatove. »Življenje v takšni hiši ima prednosti in slabosti – po eni strani dobiš veliko prostora, po drugi je veliko dela,« je navedel tudi negativno plat. Pozitivno zanj pa je, da je, odkar biva v dvorcu, prihranil 3000 funtov (okoli 3600 evrov), s čimer se zlagoma približuje vsoti za depozit za svoj dom.
Medtem ko na spletu kar mrgoli strani, ki ponujajo housesitting tako rekoč za vse profile in predvsem za vse celine, se zdaj pojavljajo tudi strani s ključno besedo houseguardianship. V Veliki Britaniji se, kakor ugotavlja Tanja Tolar, najdejo agencije za vsak pojav in tudi za tega so se. S posredovanjem agencije Camelot je približno 10.000 ljudi našlo nastanitev v nepremičninah po Evropi, ki bi bile sicer prazne.
Po ocenah je samo v Veliki Britaniji okoli 920.000 domov praznih in bi jih lahko varuhi rešili pred propadanjem. V recesiji ni naraslo le število domov, za katere lastniki ne morejo več skrbeti, ampak tudi tistih ljudi, ki si ne morejo privoščiti najemnine.
Še ena možnost:
»To je tradicija v Londonu. Življenjske situacije ljudi, ki živijo skupaj, se v enem letu toliko spremenijo, da je najboljša rešitev selitev, največkrat bliže novi zaposlitvi, saj so tudi cene prevozov visoke,« je opisovala, kako nastajajo nove skupnosti te vrste.
Zdaj živi v severnem Londonu, vrstno hišo si deli s še štirimi sostanovalci. Odkar se je v to mesto preselila zaradi študija, je postala vešča vseh mogočih načinov zniževanja stroškov. »Prvo vprašanje vsakogar, ki razmišlja o selitvi v Londonu ali ga zanima življenje tam, je, kolikšni so mesečni stroški. Odgovor je: Kolikor imaš, toliko lahko porabiš. Temu prilagajaš delo in navsezadnje tudi porabo: če delaš po urni postavki, si vzameš toliko dela, da pokriješ stroške.
Če želiš zaslužiti več in kaj prihraniti, delaš več ali si najdeš dodatno delo. Moji izdatki so se zmanjšali že zaradi selitve iz središča mesta, kjer so vsi stroški, ne le stanarina, veliko višji. V centru ni poceni trgovin ali tržnic s svežimi živili. Najcenejša je vnaprej pripravljena hrana, a precej slabše kakovosti, kot recimo tista, ki jo poznamo v Sloveniji,« je opisovala. »Razmišljanje o tem, kako še znižati stroške, je postalo v Londonu že pravi fenomen. Preživeti se sicer da tudi s 650 funti (okoli 770 evri) na mesec, a to pomeni, da moraš paziti na vsak jogurt.«
Housesitting pogosta rešitev med dvema zaposlitvama
Housesitting je po njenem opažanju oblika, ki jo mnogi izrabljajo predvsem v času, ko so med dvema zaposlitvama: »Tako lahko precej zmanjšajo stroške bivanja, a še vedno živijo v Londonu. Še ne dolgo tega je bilo povpraševanje po tukajšnjih nepremičninah zelo veliko. Kupovali so jih zlasti poslovneži z Bližnjega vzhoda. Ta stanovanja so večino časa prazna in lastniki potrebujejo nekoga, ki skrbi zanje.«
Druga oblika, ki je v porastu in zagotavlja pokritje osnovnih stroškov, je prav tako nekakšen sitting oziroma varstvo, vendar z drugim imenom – to so osebni pomočniki. »Tudi drugod obstaja takšna pomoč, a ponavadi gre za ljudi, ki skrbijo za starostnike in invalide.
V Londonu pa iščejo osebne pomočnike tudi zelo premožni ljudje, denimo umetniki svetovnega slovesa, ki ne zmorejo urejati svojih vsakodnevnih obveznosti. Zato najamejo pomočnika, ki ga za delo ne samo dobro plačajo, ampak mu ponudijo tudi bivanje v ponavadi nadstandardnem prebivališču.«
