Jablane namesto podivjanih dreves

Mladenko, ki se je z majhnima otrokoma sprehajala mimo njegovega sadovnjaka, je poskušal pripraviti do tega, da bi namesto v mobilni telefon pogledala še malo okrog sebe. Zato ji je ponudil jabolko z domačega drevesa, če le za trenutek odloži mobilnik.

Ko je odgovorila, da jabolka vendar ne more pokusiti, ker nima noža, da bi ga olupila, je Jože Santner, sadjar iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, sklenil, da je skrajni čas, da mlajše generacije spet pobliže spoznajo domače sadje. Njegova pobuda o zasaditvi učnih sadovnjakov je že obrodila bogate sadove, zanjo je navdušil velik del države s predsednikom vred.

V zadnjih desetletjih se je način življenja močno spremenil in otroci so povsem izgubili stik z naravo, ugotavlja sadjar. »Nekoč je bil pomemben, skoraj obvezen del odraščanja tudi rabutanje sadja, o katerem smo vsi vedeli, da raste na drevesu, kdaj dozori in kako dobro je,« spomni Santner. Tudi solata je zrasla na vrtu ob hiši, ne pa v plastičnih vrečkah, danes pa narava marsikomu ni več na dosegu roke. »Gozd otroci še poznajo, sadovnjak in vrt pa sta mnogim popolna neznanka. Sploh si ne predstavljajo več, od kod prihaja hrana, kaj je treba storiti, da do nje pridemo, kako jo vzgojimo, kdaj in iz česa zraste.«

Santner meni, da so za to deloma odgovorne tudi starejše generacije: »Ljudje so izpred svojih hiš odstranili vse sadno drevje, ker odpadajoče listje menda kvari videz lepe zelenice, a brez listja mi tudi dihali ne bi! Skoraj vsaka hiša je imela košček vrta, pa smo jih hiteli asfaltirati, na njih graditi garaže in tlakovati parkirna mesta za avtomobile. V zadnjih letih je naša družba zapadla v pretirano potrošništvo in mlajše generacije izgubljajo občutek in odnos do hrane ter živijo v prepričanju, da hrana zraste v hipermarketih.«

Posaditi pečko

Zato se je domislil projekta učnih sadovnjakov ter za sadno drevje navdušil že številne slovenske šole in občine. Zasadijo jih v neposredni bližini šol in otroci pri tem sodelujejo od vsega začetka. Tako spoznajo, kaj pomeni posaditi pečko ali koščico, opazujejo, kako iz tega zraste drevo, kako je treba to drevo vzgajati in negovati, cepiti, obrezovati ter kako na njem zrastejo sadeži. Zelo koristen »stranski učinek« takšnega pouka je zdravo sadje za šolske kuhinje, ki zraste kar ob šoli. Tovrstne sadovnjake so z navdušenjem sprejeli ravnatelji po vsej državi. Santner trenutno načrtuje zasaditve na vseh koncih Slovenije in poskuša najti čas za vse, ki ga vabijo, naj pride še k njim.

Prvi češnjev nasad so v Santnerjevem domačem mestu Slovenj Gradcu zasadili aprila lani, v bližini otroškega vrtca, kjer so postavili tudi čebelnjak za solitarne čebele. »Te čebele ne nosijo medu, le oprašujejo, pomembno pa je, da niso napadalne in ne pičijo,« pojasnjuje Santner. »Osemsto letalnih čebel opravi pri opraševanju isto nalogo kot 60.000 navadnih, so tudi bolj odporne na mraz.« Jeseni sta učna sadovnjaka dobili tudi osnovni šoli. »Gostje iz srbskega partnerskega mesta Gornji Milanovac, ki so bili takrat na obisku, se tudi zanimajo za projekt in si želijo, da bi prišli podobne sadovnjake zasadit še k njim,« pripoveduje Santner.

Ni se omejil samo na okolico šol. Na mestno občino je poslal še predlog o zasaditvi sadnega drevja na javnih površinah, predvsem ob kolesarski stezi, ki vodi vse do deset kilometrov oddaljene Mislinje. Sadje bi bilo tako kar ob poti na voljo sprehajalcem, rekreativcem, kolesarjem, vsakomur, ki bi si ga poželel. »Mislinjski župan je idejo že podprl,« je navdušen sadjar, ki meni, da bi bilo sadno drevje tudi prebivalcem blokovskih naselij v veliko večje veselje in korist kakor sedanja zasaditev, ki zaradi prevelikih, podivjanih in napačno izbranih dreves pred bloki ter ogromnih količin odpadlega listja marsikomu povzroča težave.

Projekt Sadni gozd

Stara, dotrajana drevesa nameravajo nadomestiti s sadnimi tudi pred slovenjgraško bolnišnico in bolnišnico Topolšica ter bolnikom postreči z lastnim pridelkom. Santner se dogovarja tudi za zasaditev okoli novega regijskega centra za ravnanje z odpadki Kocerod. »Tam bi rad zasadil sadno drevje in sadne grmovnice (ribez ipd.), ker bi ljudem rad dokazal, da zaradi reciklaže odpadkov ne bo nobenih škodljivih vplivov,« pojasnjuje. »Pa še takoj bomo vedeli – če se bo drevje začelo sušiti, nekaj ni v redu,« se nasmeje ljubitelj jabolk. Zamislil si je tudi park, v katerem bi vsak obiskovalec iz partnerskih mest v Slovenj Gradcu posadil svoje sadno drevo iz svoje domovine.

V Velenju so v sodelovanju z ljudsko univerzo že nasadili 520 sadnih dreves, v Savinjsko-šaleški regiji pa nameravajo zasaditi po eno sadno drevo za vsakega Slovenca. »Za ta namen so ustanovili celo fundacijo, ki je prevzela organizacijo saditve v regiji,« se pohvali Santner. »Projekt se imenuje Sadni gozd, ker hočemo ljudem približati sadno drevje v okolici naselij, nikakor pa ne klasičnega gozda, ki tako že preveč zarašča obdelovalno zemljo.« Sadili bodo tudi ob ptujskem gradu, po vsej Beli krajini, v Kopru in Ljubljani. Na javnih površinah zasajeno drevje, pretežno gre za jablane, hruške, slive in češnje, pa bi nato negovala lokalna sadjarska društva. »Imamo 150 slovenskih sort jabolk, ki bodo šle v pozabo, če ne bomo skrbeli zanje.« Cena ene sadike z zaščitno mrežo proti voluharjem in lesenim opornim količkom je med 10 in 15 evri, kar za občine ni velik strošek, meni Santner.

Čeprav zanimanje in tudi podpora projektu sadovnjakov naraščata, pa 65-letni Santner večino dela še vedno opravi sam. »Pomaga mi le študent hortikulture Jernej Mazej. Ves čas sem na poti, kar mi ostane od penzije, pa gre za bencin, vse moje delo je prostovoljno.« Da bi zagotovil nadaljevanje projekta, išče pomočnike, ki bi se mu bili pripravljeni pridružiti. Prav tako se ne bi branil podpore katere od nevladnih organizacij, ves čas pa okrog sebe zbira tudi strokovnjake. »Ministrstvo za kmetijstvo je bilo zelo zainteresirano, upam, da bo tako tudi ostalo,« našteva sadjar in nato ponosno pokaže pismo predsednika republike, ki mu je v začetku leta čestital za njegova prizadevanja in zapisal, da bi si tudi sam rad ogledal zasaditev katerega od sadovnjakov.

Črno za nohti

Hudomušni sogovornik, ki mimogrede omeni še, da je uspešno cepil paradižnik na krompir, nato pa mu je načrte o krompirju in paradižniku na eni rastlini prekrižala rosa, ljudem rad pogleda pod prste, saj zelo ceni tiste s črnim za nohti. »To je pohvalno, saj dokazuje, da človek dela z zemljo, da sadi in vzgaja rastline,« pove in preveri moje nohte, ki so ga dvojno razočarali: ker niso imeli črnega roba in ker so bili poleg tega še nalakirani. Santner za ljubiteljske sadjarje pripravlja tudi spletno stran, kjer bodo našli informacije o vzgoji sadnega drevja in po vzoru knjig »za telebane« tudi videonavodila, kako drevje saditi, cepiti, obrezovati in škropiti. »Ah, saj ne delamo nič novega, le oživljamo to, kar je naša generacija vrgla stran,« zamahne z roko in ob odhodu podeli še aktualen nasvet: »Te dni ne pozabite pobarvati mladih dreves z apneno brozgo. To zaustavi prodiranje sončnih žarkov skozi lubje, prepreči prehiter začetek vegetacije in pokanje lubja.«