Tiskane izdaje
V čem se pop pornografija razlikuje od povezave mučenja in spolnosti? Mnenja so različna, tudi kar se tiče psihološkega ocenjevanja sadomazohizma. So tisti, ki uživajo v seksualnem, čustvenem in fizičnem mučenju (s prostovoljno privolitvijo odrasle osebe) psihološko zdravi ali ne? Torej ali je sadomazohizem (SM) le še ena spolna praksa odraslih oseb ali ne?
Psihološka stroka meni, da je obravnava oseb, ki prakticirajo sadomazohizem, kot takšnih, ki so psihološko neuravnovešeni, napačna. Vendarle tega ne gre vselej posploševati, saj je psihološko zdravje individualno.
Nekatere feministične avtorice menijo, da je sadomazohizem odmev neuravnovešenih odnosov, ki se kaže tudi v načinu iskanja spolnega užitka. Zanje je sporno, da je ponižanje, žaljenje in pretepanje lahko vir spolnega užitka. Na primer, v kar 70 odstotkih sadomazohističnih scen je prisotno besedno žaljenje in poniževanje. Naj gre za heteroseksualne ali homoseksualne odnose.
Sadomazohistične prakse namreč temeljijo na vlogah »mučitelja« in »žrtve«, seveda sta ti vlogi vnaprej dogovorjeni in v skupno zadovoljstvo. Psihoanaliza želi razumeti sadomazohistične spolne prakse predvsem skozi otroško travmo ali psihološko poškodbo odraslih, ki se nato zatečejo v takšne spolne prakse.
Gaigner in Robertiello pri psihoterapiji opažata predvsem, da imajo osebe s sadomazohističnimi nagnjeni strahove pred predajo v partnerstvu. Zato ima po njunem mnenju takšna oblika spolnosti znak odvisnosti in kompulzivnega vedenja.
Nenavadni uspeh knjige 50 odtenkov sive, prihaja še film
Milijoni prodanih knjig 50 odtenkov sive britanske avtorice E. L. James in prihajajoči film govorijo o tem, da sadomazohistične prakse ljudi zanimajo. Še posebej ženske. Novinar Dnevnika Borut Mehle je v intervjuju z lastnico erotične trgovine v Ljubljani od nje prejel navdušen komentar o tej knjigi in prihajajočem filmu. Saj ženske zdaj kupujejo bunke za v usta in maske. Da, za posel je razumljivo razveseljivo, da so se odrasle ženske pripravljene prostovoljno ponižati, seveda za užitek, v vlogo, ki bi je bile deležne v prvih nekaj sekundah srednjeveške mučilnice.
Prav tako je fascinantno, da ženske požirajo knjigo, kjer moški glavni junakinji prepove dotike, romantična čustva in celo pogled v oči. Te iste bralke bi v drugačnem kontekstu takšna navodila najbrž razumele kot največji napad na človeško dostojanstvo, primerljiv le z indijskim kastnim sistemom in šeriatskimi ekstremisti. Sicer pa zgodba 50 odtenkov sive zadovolji vse patriarhalne parametre zatiranja žensk − ona je mlada neizkušena devica, on pa multimilijonar, ki ji po pretepanju ponudi pogodbe in draga darila. Tudi polet s helikopterjem. Tega povprečna delavka nedvomno ni deležna.
Vendar je v romanih in seveda v Hollywoodu tudi pretepanje lahko simpatično in nenevarno. Kakor tudi posnetki spolnih odnosov, ki se namerno ali nenamerno znajdejo na spletu in bi v resničnem življenju najverjetneje povzročili hude psihične travme. Če ne, zakaj večina porno igralcev uporablja psevdonime?
Klinična psihologinja in aktivistka dr. Melissa Farley meni, da o sadomazohizmu kot spolni praksi kroži veliko napačnih predstav. Med drugim navaja, da sadomazohizem ni:
- zdravljenje ran iz otroštva,
- osvobajajoča izkušnja,
- brez vpliva na odnos med partnerjema,
- zgolj užitek z bolečino in ponižanjem,
- brez smrtne nevarnosti,
- osvobajanje od spolnih norm,
- ponižujoč, če v njem sodelujejo le ženske,
- povezan z zgodovino trpečih ljudi.
Zato sklepa, da je sadomazohizem oblika spolnosti, ki negativno vpliva na psihološko stanje oseb, ki v njem sodelujejo. Kot rečeno, niso vsi tega menja, sadomazohizem kot spolna praksa je kot spolna motnja tudi umaknjen iz razvpitega ameriškega diagnostičnega priročnika DSM.
Zelo zanimivo, še posebej ker je v zadnji izdaji istega priročnika žalovanje za umrlim postalo potencialno patološko, pretepanje in nadzorovanje pa je očitno prejelo »blagoslov«.
Med pomembnimi kriteriji, da sadomazohistične spolne prakse ne spadajo več med vedenjske motnje, sta predvsem dobra socializiranost in višja izobraženost oseb, ki ga prakticirajo. Kot kažejo raziskave, ima večina oseb, ki prakticirajo SM, visoko ali višjo izobrazbo in nadpovprečne dohodke. Seveda so močna ali ekstremna sadomazohistična nagnjenja lahko težavna, kajti znanstveno ostaja nenatančno pojasnjena navezava na psihološko stanje v otroštvu.
Nehote se vsiljuje primerjava z nasiljem v družini neizobraženih in nepremožnih, katerih nasilje je videno le in zgolj kot nasilje, ne kot »igranje vlog«. Medtem ko so prevzemanje vlog z nošenjem uniform, prizori mučenja, posilstev in usmrtitev in drugih hujših oblik kaznovanja razumljeni kot nepatološki, ker so kontrolirani. Denar je torej zelo pomembna razlika?
Kakšen je sadomazohistični odnos?
Kot navaja Psychology Today, ima v sadomazohističnem razmerju ena oseba nad drugo osebo popoln nadzor. Kaj ta oseba govori, uživa, gleda, voha, se dotika. Skratka, nadzorovanje je popolno. Kot izvemo iz zapisa, je na svetu veliko prostovoljnih mučilnic, kjer je moč zaslediti redno poniževanje in krike bolečin, vse z namenom osrečevanja sodelujočih.
»Nekateri morajo biti zvezani, da bi bili svobodni,« se glasi psihološka ugotovitev. Profesor psihologije dr. Roy Baumester gre še dlje, meni, da so alkohol, prenajedanje, meditacija in sadomazohizem načini, da ljudje pozabijo sami nase. (Več kot očitno si profesor ni ogledal raziskav na temo meditiacije, vendar to je druga tema.) Pojasni pa, da sadomazohizem ni terapija, kar sklepajo mnogi, ki ga prakticirajo.
Tisti, ki prakticirajo sadomazohistične spolne prakse, »običajno« spolnost imenujejo vanilja. Verjetno s tem želijo povedati, da je »brez posebnega okusa«. Težava bo najbrž v industrijskih nadomestkih vanilje, saj ima naravna vanilja izredno močan vonj in okus (primerljiv le še z redkimi aromami in dišavami).
Primerjava z vaniljo ni naključna, saj je sodobni človek ujet v nenehne industrializirane podobe spolnosti, dobesedno in metaforično »brez okusa«. Kajti za pravi stik in sprostitev je seveda potreben pogled v lastno temnico podzavesti, in ne le »igranje temnice«. V tem je razlika med odraslimi in potrošniško naravnanimi posamezniki. Potrošniška družba namreč nima interesa, da se oseba psihološko osamosvoji in se sooči s svojimi pomanjkljivostmi, saj je tako manj uporabna za industrijo, ki služi na račun posameznikove ranljivosti, predvsem psihološke.
