Kako je prvi slovenski čevljar postavljal Peko

Čez tri dni bodo v Tržiču na Šuštarski nedelji spet spomnili na svojo kulturno dediščino, to pa je v knjigi o prvi čevljarski tovarni pri nas in ustanovitelju Peka Petru Kozini naredila tudi Tita Porenta, kustodinja v Muzejih radovljiške občine.

Posvetila jo je slovenskim čevljarjem, da se njihovo znanje in delo v vrtincu globalizacije ne pozabita, zlasti v časih, ko je tudi ta veja industrije v Sloveniji v velikih težavah. Povod za knjigo z naslovom Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje! in podnaslovom Priložnosti in pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine (1876–1930), ustanovitelja tovarne čevljev Peko v Tržiču, je 110. obletnica podjetja Peko.

»S temi obletnicami je v resnici manjša zmeda,« je dejala magistrica zgodovine Tita Porenta. Leta 1903 je namreč Peter Kozina iz Dolenje vasi pri Ribnici, ki se je za trgovca izučil v Šmartnem pri Litiji in je imel prvo službo v Ljubljani pri zelo uglednem trgovcu Antonu Krisperju, z družabnikom Štefanom Hitzlom ustanovil svojo prvo trgovsko javno družbo Hitzl & Kozina. Začela sta prodajati izdelke iz dežele Kranjske po Avstro-Ogrski, od čevljev, glavnikov do slamnikov in zobotrebcev. Kozina se je želel osamosvojiti, in ker jima je šlo precej slabo, je Hitzla leta 1905 izplačal. »V javnem spominu je leto 1903 kot začetek Peka ostalo zato, ker je bilo na pročelju tovarne v Tržiču napisano: 1903, 1911 in 1925. Prva letnica je torej označevala Kozinov začetek, druga zgraditev osrednje Pekove zgradbe, tretja pa nadgraditev te stavbe. Pravi začetek je torej vsaj leto 1910, ko je bila ustanovljena družba Peter Kozina & Ko. in je vsebovala podjetniško idejo in načrte, na podlagi katerih je nastalo podjetje,« je razložila.

Tržič javnemu spominu na Petra Kozino doslej ni posvečal večje pozornosti, v tovarni Peko so pred leti za najvišji cenovni razred in najvišjo kakovost moške obutve uvedli blagovno znamko Peter Kozina. V Tržiškem muzeju, v katerem je bila tudi nekoč zaposlena sogovornica, hranijo Kozinov portret (domnevno avtorja Alojza Molote) in ameriški najemni stroj še iz njegovega časa.

Sprva v posel z družabniki

»Za Tržič je Kozina pomemben zlasti zato, ker si je kot prvi Slovenec upal v času nacionalnih bojev z Nemci v tem okolju ustanoviti čevljarsko tovarno. Zgradil jo je v katastrski občini Bistrica nasproti železniške postaje na travniku, ki mu ga je leta 1910 prodal veleposestnik Karl baron Born. Born si je zaradi tega prislužil očitke konkurenčnih nemških industrialcev, predvsem lokalne nemške konkurence (Karla Bonclja Mallyja in Julija Goekna). Kozina sam pa je imel velike težave pri pridobivanju denarja zaradi Mallyjevega nagajanja in ker slovenske banke v času pred prvo svetovno vojno še niso bile tako močne, da bi posojale denar za gradnjo industrije. Kozina je zato okoli sebe zbral šest slovenskih družabnikov – najbolj znan je bil vodja Slovenske ljudske stranke Janez Evangelist Krek –, da so investirali v podjetje. Sprva je imel Kozina v podjetju samo petodstotni delež,« je povedala Tita Porenta, ki čevljarsko dediščino in posredno podjetniško pot Petra Kozine proučuje že dobrih 20 let.

Podjetni, pogumni in trmasti mož je dobro poznal čevljarje v okolici Kranja in Tržiča, saj je z njimi sodeloval že kot trgovski potnik, bistvo njegovega podjema je bilo, da je želel povzdigniti hišno obrt in da je čevljarjem, ki jih je seznanil z novimi načini izdelovanja obutve, ponudil moderno okolje in urejen delovnik. Na Dunaju je najel najnovejše in najboljše stroje za izdelavo čevljev znamk Goodyear in Mac Kay, v Švici se je seznanil z značilnostmi čevljarske arhitekture. Leta 1911 je zaposlil 200 delavcev, ki mu jih ni bilo težko pridobiti iz okolice. Večji problem je bilo pridobiti mojstre in druge strokovnjake, med katerimi so bili predvsem Nemci in Čehi. Že leta 1912 je izdal Delavski red, vendar je zaradi slabih razmer leta 1922, podobno kot v drugih tržiških podjetjih, tudi v Kozinovem podjetju izbruhnila stavka, ki se je hitro končala z 30-odstotnim zvišanjem plač delavcem.

Med prvo svetovno vojno je Kozinovo podjetje imelo veliko naročil za vojaško obutev in zaslužil je toliko, da je leta 1917 izplačal vse družabnike in postal edini lastnik. Po vojni je bil največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS. Ko je konec leta 1920 regent Aleksander Karadjordjević obiskal Tržič, je obiskal tudi Peko, in takrat ga je država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil nikoli izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti, ker je moral odpovedati druge stranke.

S posojili je v 20. letih vložil veliko denarja v modernizacijo tovarne in vzpostavitev lastne trgovske mreže, a se je, kot pravi Tita Porenta, ujel v zanko terminske neusklajenosti in obveznosti. Ko so leta 1928 podjetje prevzeli upniki (bankirji), je sicer ostal na vodilnem položaju v podjetju, banke upnice pa so ustanovile sanacijsko družbo Peko, ki je dobila nalogo, da sanira podjetje Peter Kozina & Ko. V 30. letih sta podjetji večkrat menjali lastnike, banke se niso mogle dogovoriti, kaj storiti, na koncu je odkup pripadel komanditni družbi Knez. Leta 1947 je v procesu nacionalizacije nastalo podjetje Triglav, ki je bilo neposredni dedič Peka, Petra Kozina & Ko. in pridruženih podjetij Trio in Cvekarna Retnje, leta 1953 pa so tržiškemu čevljarskemu podjetju vrnili ime Peko.

Skrivnostna smrt

»Želela sem osvetliti oziroma napraviti prvi logični zapis o Kozinovi zgodbi, ki jo je leta 1965 napisal že Ivan Mohorič. Marsičesa nisem mogla preveriti, saj pisec ni navedel virov. Veliko dokumentov se je izgubilo že takoj po nenadni Kozinovi smrti, o kateri je več različic. Toda to ni bila moja naloga, da ugibam, ali je bil umorjen ali je umrl zaradi zastrupitve z ribami ... Njegov grob je na ljubljanskih Žalah. Ko sem prebirala arhivsko gradivo in spomine nanj, sem dobila občutek, da je bil zelo nečimrn. Bil je samozavesten, dober govorec. Bil je eden najbolj delavnih slovenskih podjetnikov,« ga je opisovala sogovornica.

Ko so ga banke razlastile, so mu dovolili ostati v podjetju, pustili pa so mu tudi stanovanji v Ljubljani, kjer je preuredil Zoisovo graščino, in v sami tovarni v Tržiču. »V oporoki je zapisal, da so dediči upravičeni do njegove dediščine šele, ko so vsi dolgovi poravnani. Otrok ni imel, njegovi zakoniti dediči pa so bili bratje in sestre in njihovi otroci. Zgodbe o denacionalizaciji še nisem preučila, ker se moja raziskava za zdaj končuje z letom 1947,« je sklenila pripoved sogovornica.