Tiskane izdaje
»Hrvaška bo EU dala svojo tradicijo, v zameno pa dobila zagotovila za varnost in stabilnost.« Takšno je uradno stališče hrvaške vlade. »Vendar smo se Hrvati sami osvobodili, ne počutimo se ogrožene. Po letu 1995 smo sokoli po nevihti,« je prepričan Robert Nikolić, predsednik krajevne skupnosti Unije. Prvega julija tam ni bilo nobenega ljudskega slavja, saj ni denarja. Niti zastave Evropske unije niso razobesili – na občini v Malem Lošinju jih je za obrobje zmanjkalo.
Unije so bile od nekdaj večkulturna skupnost, že zaradi preživetja odprta v svet. Že pred prvo svetovno vojno so unijanski pomorščaki prinašali svet nazaj domov, pravi eksodus pa se je začel po letu 1945 in tako je v 60. letih prejšnjega stoletja na otoku ostalo le 250 prebivalcev; prej jih je bilo tisoč. Nepremičnine so pokupili drugi Jugoslovani: Zagrebčani, Srbi, Slovenci, od 90. let pa še Avstrijci, Nemci, Italijani, Finci, Čehi … Zdaj je je stalno prijavljenih 150 prebivalcev, vendar jih v resnici vse leto tu prebiva le 90 (od tega je sedem šolarjev v osnovni šoli). Počasno izumiranje je videti kot usoda otoških vasi in majhnih otokov.
Prvega julija na Unijah resda ni bilo ljudjskega slavja, bil pa je drug dogodek, ki spodbuja razmislek in sanje o prihodnosti otoka, namreč razstava o možnostih njegovega trajno uravnoteženega razvoja. Možnostih, da bi otok s 17 kvadratnimi kilometri, od katerih jih je deset v lasti Cerkve (Krške nadškofije), ne bil prepuščen počasnemu umiranju, kakor se je, denimo, zgodilo v antiki cvetočemu Osorju z 20.000 prebivalci, zdaj pa jih ima le 40 do 50, čeprav leži ob prometnici in ima elektriko in vodo.
Šola preprostosti
Unije, eden od petih hrvaških otokov s svojim letališčem (drugi so Vis, Brač, Lošinj in Krk), privlačijo ustvarjalce, umetnike, arhitekte, ljubitelje narave, deskarje, potapljače … »Ta otok je že dolgo Evropa v malem, večkulturna skupnost,« pravi Boris Leskovec, upokojeni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, eden od zanesenjakov, ki jim je otok postal del življenja in eden od tistih slovenskih lastnikov hiš, ki so že od nekdaj sodelovali v otoškem socialnem življenju. »Pomagali smo graditi infrastrukturo: betonirali smo ceste, kopali za vodovod, sodelovali pri čistilnih akcijah, gašenju (dveh) požarov in izdali dve številki glasila slovenskih letoviščarjev Unijanski poročevalec (v letih 1987 in 1988).«
Prvega julija je na sto metrov dolgem pomolu s sodelovanjem z arhitektom Martinom Peganom in študentom arhitekture Miho Koščakom postavil razstavo z naslovom Trajno uravnoteženi razvoj otoka Unije. Da je otok, ki je s svojim urbanizmom in arhitekturo za stavbarje prava šola preprostosti, postal zaščiteno območje druge stopnje, imajo zasluge tudi arhitekturna dogajanja na otoku od leta 1986: predvsem ustanovitev mednarodne arhitekturne delavnice na pobudo prof. Leskovca in s sodelovanjem s takratnim predsednikom Združenja finskih arhitektov Pekko Salminenom.
Prostorski načrt od takrat zahteva spoštovanje razmerij avtohtonih hiš. Le peščica otočkov, tistih, kjer je bila nekoč vojska, je še ohranilo avtohtono arhitekturo in naravo: Unije, Kaprije, Žirje … Odkar je z unijanskega Maračola odšla vojska, vojaški objekti propadajo. Pomemben dogodek, ki je Unije postavil na svetovni zemljevid med prireditelje najpomembnejših konferenc IUA (Mednarodne zveze arhitektov) na temo: šport, prosti čas in turizem, je bila mednarodna konferenca Turizem in življenje na majhnih otokih pod pokroviteljstvom Unescovega programa Človek in biosfera. Priredili so jo prav na pobudo Unije Workshop na Malem Lošinju že leta 1989. Udeležili so se je predstavniki zveze društev arhitektov iz 40 držav.
Zunaj prvobitno,
»Pročelje je tabu, zaščiteno! Je kulisa, znotraj je lahko hiša zaradi mene brez zidov. Bistvo Unij je preprostost, obnovitelj mora biti ambiciozno zadržan.« Izročilo so tudi vzdolžne poti, usmerjene proti cerkvi. Vas, ki se razteza v hrib in gleda proti zahodu, se od daleč zdi potuhnjena in vase zaprta, monotona, ker je samo pet tipov hiš z dvema prevladujočima. Zamaknili so jih tako, da najmanj eno okno gledalo proti Školjiču, otočku pred naseljem, ki domačinom napoveduje vreme: po tem, kako se razbijajo valovi, se odločajo, ali bodo šli lovit ribe ali ne. Od daleč učinkuje vas kot slikanica, od blizu pa se razkrijeta raznovrstnost in pestrost: vsaka hiša ima drugačno dvorišče, vhod, vrt. Nobenih balkonov in teras.
Delo prizadevnih študentov
Na razstavi na unijanskem pomolu so izstopali rezultati mednarodne študentske arhitekturne delavnice prof. Borisa Leskovca o trajnostnem razvoju otoka. Ljubljanski študentje, ki so z mačetami prehodili ponekod neprehoden otok in se vrnili krvavi, so takrat narisali nekaj dotlej neobstoječih kart, na primer študijo toponimov otoka, ki pomenijo naravno in antropogeno genezo prostora. Proučili so, denimo, ali je bila na kraju, ki se imenuje Tarac (utrdba), res utrdba, ali so bile na Mišnjaku, otočku ob severovzhodni obali Unij, res miši, ali so na Goligni res lovili lignje, ali so na Vognišću res signalizirali Lošinju, da prihajajo gusarji ...
Študentje so izprašali najstarejše prebivalce otoka, ki so povedali, da je bilo okoli leta 1920 na otoku 800 prebivalcev, katere kulture so gojili, kje je kaj raslo in tako naprej. Izhajajoč s stališča, da je treba v urbanizmu poleg kopnega upoštevati vplivno območje morja, so zbrali podatke o globini in reliefu podmorja ob otoku in izrisali karto akvatorija, česar v pomorskih kartah ni. To je pomemben podatek za čolne, da se ve, kje jih je mogoče potegniti na kopno.
Ves ta trud ima en sam namen: ozaveščati javnost in Unijane o tem, kako je mogoče zaščititi, kar imajo, za prihodnost in z uporabo sodobne tehnologije. Ne glede na članstvo v Evropski uniji se ne bo nič spremenilo, če se ne bomo spremenili mi sami.
