Tiskane izdaje
Igrišče v neposredni bližini mirne Ljubljanice, fužinskega gradu in modrih stanovanjskih bokov je nekaj posebnega. Je že res, da se po njem vsak dan ob lepem vremenu podijo otroci in lovijo še zadnje trenutke prostega časa, ki bi ga radi preživeli z vrstniki, a na in ob igrišču niso sami. Ljudem, ki po naključju zaidejo v ljubljanske Fužine, v oči najbolj bodejo gospodje, ki tam za mizami kartajo, igrajo šah in se pogovarjajo.
To je njihovo vsakodnevno opravilo, je pa tudi res, da mora to dopuščati tudi vreme. »Najtežje je pozimi. Da se malo podružimo in vržemo karte, moramo iti v Bizovik. Tam imamo na voljo manjšo brunarico. Gospodar je prijazen in nam to dovoli,« pove 68-letni Boris, ki na igro s prijatelji prihaja vsak dan. Tu se zbirajo večinoma upokojenci, včasih pa se jim pridruži tudi kakšen podmladek. Ura je odbila pol dvanajstih in čas je, da se začnejo zbirati kartaški navdušenci. Boris je velikokrat tukaj prvi. Prišel je s kolesom, njegovim najljubšim prevoznim sredstvom. Živi blizu kliničnega centra in dopoldanske vožnje do Fužin ne zamudi za nič na svetu. Pripomni, da je v kar dobri kondiciji. To potrdi tudi mlajši Imer, ki se Borisu in drugim velikokrat pridruži pri igri. »Poleti se imamo najbolje. Sem pridem s svojo družino. Hčerka in sinova se igrajo, jaz pa kartam s prijatelji,« navdušeno pripoveduje. Zdaj, v času zimskih počitnic, je prav tako. Želim si, da bi sinova lahko šla na smučanje, a finančno stanje tega ne dopušča. Tako jim ostane le igra pred blokom ter sprehodi s prijatelji in družino. Sicer pa se ta kartaško-šahovsko-balinarska družba med seboj pozna, kljub temu da vedno znova prihajajo novi obrazi. A ni težav. Vsi se dobro razumejo, kar potrjujejo tudi njihovi nasmejani obrazi med igro. Navdaja jih veselje in užitek. Celo pomisliš, da jim čez dan še na misel ne pride, da bi počeli kaj drugega. Ko je prišel Boris, se je vsedel na klopco, iz torbe vzel križanko in jo začel reševati. Vse dokler se mu niso pridružili tudi drugi. Takrat se to poglavje konča in se začne novo – kartaško, šahovsko in celo balinarsko.
Igra, ki ne potrebuje zbranosti
Lesene mize in klopi so postavili sami. Vse to bi radi bolj uredili, na primer kakšna streha bi v primeru dežja prišla prav. Smetnjakov tudi nimajo, zato si pomagajo s plastičnimi posodami. »Za naše prošnje se nihče ne zmeni. Potrebovali bi kakšno pomoč,« pove Boris, ki še pravi, da so vsi 'gluhi' in se nanje tako občina kot krajevna skupnost ne ozirata. Z njim se strinja tudi Maks, ki je, tako kot vsak dan, prišel sem. Je najstarejši med njimi.
Imer je kmalu po našem pogovoru odšel, a so prišli drugi. »Tukaj živijo večinoma Srbi, Bosanci, Makedonci. Čez dan nimajo kaj početi in pridejo sem,« o igralskih kolegih pove Boris. Maks sam od sebe doda, da so razmere slabe. »Če bi hoteli svoje igralno področje preurediti, bi morali najprej ustanoviti športni klub, pa še ta bi moral imeti določeno število članov. Potrebni so tudi papirji, pojasnjuje Maks. Doslej jim je pomagal le obrtnik, ki živi v bližini. Od njega so dobili potreben material za klopi in mize, ki so jih sami izdelali, radi pa bi tudi uredili zaraščene steze za balinanje. Ura je bila že čez poldne, prihajalo jih je vse več. »Toliko imam vzdevkov, da še sam več ne vem, katero je moje pravo ime,« se nasmehne prišlek in že namigne drugim, da bi lahko začeli kartati. Borisa, Maksa, Neimenovanega in Emila, ki je medtem veselo prikorakal do družbe, so že srbeli prsti, da posežejo po kartah in... zmagajo. »Zauzmite položaj,« je v smehu zaklical Emil. In so začeli. S tabličem, igro s kartami, katere po Emilovem mnenju ljudje tako ali tako ne morejo razumeti, če niso del njih. Četverica se pusti motiti, za to igro ne potrebujejo nobene zbranosti, povedo. Vmes se pogovarjajo, smejijo, šalijo.
Tako je že od leta 1985. Vsi se strinjajo, da si boljšega preživljanja dneva ne morejo predstavljati. Za gostilne tovrstna zabava ni primerna, pa še denarja nimajo, da bi tam cele dneve puščali že tako nizko pokojnino. O tem raje nočejo govoriti, saj jim je že tako težko. V pogovor pa jim ni težko vplesti slovenske politike in stanja, v katerem se je Slovenija znašla. Iz ust se zaslišijo kletvice, medtem pa se oglasi Maks in reče: »Pravega ne volite, to je problem!« Na obrazih se je začela pojavljati zaskrbljenost. »Človek ne ve, ali bi se jokal ali smejal.«
Moška družba, žensk ni
Na vprašanje, ali si malico prinesejo s seboj ali odidejo domov na kosilo, je gospod, ki se je ravnokar pridružil in ujel naš pogovor, odgovoril, da je malica odvisna od zaslužka prejšnjega dne. Ima 360 evrov pokojnine, a ga Neimenovani nesramno potolaži: »Saj imaš dovolj. Od lakote ne boš umrl.« Borisa pa takoj za tem zanima, kdaj in kje bo ta reportaža objavljenja. »Pa to je super. Jutri bom pa šel kupit Delo pa še na fotografijah bomo,« se nasmeje in že prižge svojo naslednjo cigareto.
Ponavadi so tukaj do 16. ure, poleti še dlje, saj je dan daljši pa še topleje je. Tukaj se zbira moška družba, žensk ni. No, lahko so zraven, a nikoli ne igrajo z njimi. V smehu začnejo pripovedovati zgodbo, kako je enega žena po njihovih besedah premlatila, češ, kaj on tukaj sedi in karta cele dneve. »Ga je že pogrešala doma. Šefico je treba ubogati,« pravi eden v družbi, ki je opazovala igro četverice. »O, poglej, Ilija prihaja. No, ta se tudi boji žene,« hudomušno pripomnijo o gospodu, ki se jim je ravnokar pridružil za mizo. Medtem je Boris skrbno zapisoval točke na list papirja. Vse mora biti pod kontrolo, pravi. K igralcem tabliča prisedeta še dva, ki sta se odločila za igro remija. Oba zatopljena v svoje karte se na druge na ozirata. Skoraj jih ne opazita. Držita se sama zase in na vprašanje, kako jima je ime, eden reče, da ni pomembno, drugi ga presliši. Na koncu le pove, da je Mile, da pa ne razume, zakaj je to sploh pomembno. Fotografirati pa se kljub temu dovolita. Razen enega preprosto odmislijo prisotnost bliskavice in se v miru posvetijo svojim najljubšim opravilom.
