Tiskane izdaje
Ramazan, muslimanski mesec samodicipline, odrekanja, molitve in dobrodelnosti, je v Domžalah, razumljivo, povsem drugačen, kot bi bil v Bosni, pove Fahrudin. Ekonomist se je v Slovenijo preselil leta 1986, ko se je zaposlil kot računovodja v ljubljanskem kliničnem centru, leto pozneje se mu je pridružila Sebiha, ki prav tako dela v tej ustanovi, vendar kot fizioterapevtka. »Tukaj smo sami v soseščini, zato ne moremo doživeti tistega razpoloženja, ki prežame skupnost v pričakovanju večerje. To je čas počitka in užitka, čas druženja ...« razlaga Fahrudin. »V Sarajevu je občutek povsem drugačen, ko zadišijo lepinje, ko se zasliši klic mujezina ...«
»Tako živimo«
V letih, odkar živi v Sloveniji, so se tudi njegovi sodelavci privadili, da v času posta ne jé malice in ne pije ničesar. Njegov 21-letni sin Sanel ali Sani, kot mu pravijo prijatelji, si je mir med ramazanom zagotovil malo drugače: »Povedal sem jim, naj me v tem času ne kličejo,« se smeje, »in res to upoštevajo, vidimo se šele pozno zvečer.«
Sanel, sicer študent arhitekture, se je – kot njegova sestra – rodil v Sloveniji, večina njegovih prijateljev ni muslimanov, s temi se bolj druži šele, odkar je odrasel, začel intenzivneje razmišljati o veri in se povezovati z Islamsko skupnostjo v Sloveniji. »Tako sva bila vzgojena, starši naju niso silili, zato ni bilo odpora. Potem sem se tudi sam poglobil in si še bolj želel biti del tega.«
Postiti se je začel postopoma, v osnovni šoli samo ob koncih tedna, potem vsakič dlje. Post je po koranu obvezen za odrasle, spolno zrele in zdrave muslimane, ki niso na poti; poleg bolnih in otrok so izjema ženske, ki imajo menstruacijo, so noseče ali so pred kratkim rodile. Odločitev pri mladih, kdaj se bodo začeli postiti, je prepuščena njim. »Tako živimo, to je v nas, drugače ne znamo,« doda Sebiha. Z Lejlo si ruto nadeneta samo, ko gresta v džamijo.
Lejla, dijakinja Gimnazije Ljubljana, ki si želi študirati (bio)medicino, je bila oblečena v dolgo zeleno obleko. Na vprašanje, ali ji kot najstnici ni odveč spoštovanje togih verskih pravil, odgovori zbrano: »Lepo mi je, uživam v tem, to je tradicija, ki si jo želim nekoč prenesti na svojo družino.« V tistem času je imela njena mama že trdno v rokah palico, podobno valjarju, s katero je testo za burek razvaljala do debeline najbolj prosojnih zaves.
Kraljica
Ko Sebihi postavim vprašanje, kakšna je vloga ženske v muslimanski družini, Lejla nemudoma odgovori: »Je kraljica! Ona skrbi za družino, je opora, učiteljica ...« Fahrudin se nasmeje: »Bo že mami povedala kaj o tem.« Sebiha pa: »Ne, ne, naj kar pove, še bolje, če tudi ona ve.« Sani dokončno izvede probrat od prakse k teoriji: »Lejla morda celo bolje ve, ker se o tem zdaj uči.« Sebiha sklene razumno: »Mislim, da je precej odvisno od ekonomskega položaja, vzgoje, okolja, kjer živiš. Mož je glava družine, ženska je vrat, ki glavo obrača.« Fahrudin ji pomenljivo, a dobrohotno pritrdi. Tisti večer iftarja ni preživel z družino, ampak s člani islamske skupnosti, zato si je počasi (ob modnih nasvetih sina) nadel kravato in suknjič ter se poslovil.
Kuhinja se je medtem segrevala od pečice in Sebihinega hitenja. Ura se je bližala 20.52, času sončnega zahoda. Sirov burek je šel v pečico za 40 minut, Sebiha je valjala testo za mesnega. Japrak, sarmice turškega porekla, zavite v raštiko (zelju podobna vrtnina), so bile pripravljene, prav tako bamija ali okra. Sebiha je pokazala verižico s posušenimi cvetovi jedilnega sleza, potem pa hitro pristavila lonec juhe iz rdeče leče in začela topiti kajmak za topo.
»Knjiga je popolna«
Lejla je izginila na vrtu in pripravila mizo, potem pa prevzela naloge, kakor ji jih je delila mama. Kako pripraviti iftar, se še uči, z nasmehom prizna, prav tako, kot sta se z bratom postopoma začela učiti arabsko in kot se učita brati koran. Toda to je vseživljenjsko poslanstvo, reče, in tudi ko se zapletemo v pogovor o pravilih, ki jih veleva koran, se hitro izgubimo v podrobnostih. »Marsikdaj je tudi za nas marsikaj nerazumljivo ali pretežko,« doda Sebiha, a eno je gotovo – in v tem so člani družine neomajni: Knjiga je popolna, človek je tisti, ki je velikokrat ne zna pravilno brati.
Ko je odbila ura 20.52, se je zaslišal klic k molitvi – kajpak ne iz džamije (muslimani v Sloveniji težko čakajo na jesen, ko naj bi jo v Ljubljani vendarle začeli graditi), ampak s Sanijevega telefona. Kmalu po tem vdoru sodobnosti so po tradiciji post sklenili »na prerokov način« – z dateljnom in požirkom vode. »Posta ne smemo podaljševati, ampak čimprej nekaj pojesti, šele potem moliti,« pove Sebiha in poje datelj: »Zmagala sem!«
Nadaljevali so z molitvijo, fatiho. »To je prva sura v koranu, ki jo muslimani v življenju najpogosteje uporabljajo,« pove Lejla. Besedo je prevzel Sani, roke čez obraz so bile znak, da je »uradni del« končan. Krožnike so polnile predvsem velike oči, želodec jih je že težko dohajal, spet je bila dovoljena misel na cigareto in druge v času postenja prepovedane pregrehe. Saniju so misli uhajale k prijateljem, Lejla se za pohajanje ni preveč menila, Sebiha je na koncu skrbno zavila hrano – zajtrk je bil nasezadnje kmalu.
