Ko imaš enkrat moralni madež, te zaznamuje za vedno

Prof. dr. Mirjana Ule je na fakulteti za družbene vede ustanovila in vsa leta vodila Center za socialno psihologijo.

Objavljeno
22. april 2013 17.46
Dr. Mirjana Ule socialna psihologinja 26.3.2013 Ljubljana Slovenija
Maja Korošak, Ona
Maja Korošak, Ona
Prof. dr. Mirjana Ule je na fakulteti za družbene vede ustanovila in vsa leta vodila Center za socialno psihologijo. Ob tem je bila in ostaja družbeno angažirana. Bili smo opiti, pravi, z lastno državo, po drugi strani pa smo se zaprli v nacionalne meje in svoj zasebni svet. Ločevanje in izločanje, naj bo izbrisanih ali pa samskih žensk, sta nas udarili kot bumerang. Vsi smo odgovorni in potrebno je etično prečiščenje – ne samo na vrhu, na vseh ravneh.

Zdaj se je upokojila za polovični delovni čas, in sicer zato, da je mlajši sodelavki odprla možnost zaposlitve. Obdržala je svoje raziskovalno delo, sodelavka pa je prevzela njen pedagoški del. Še vedno je polno zaposlena, le da ne dela več pod časovnim pritiskom. Dobro se počuti, ker v nekatere procese na fakulteti, ki so manj prijetni, ni več vključena. Prepričana je, da bi tak prehod v upokojitev lahko uporabljali pogosteje, izrabili bi izkušnje starejših, obenem pa sprostili delovna mesta za mlajše.

Oseba torej, ki je verodostojna in poklicana za to, da nas poziva k ravnanju v skupno dobro. Rešitev za brezposelnost in socialne probleme ter aktualno krizo vidi v univerzalnem temeljnem dohodku in šesturnem delovniku. S tem bi imel vsakdo minimalno socialno varnost, šesturni delovnik pa bi ljudem omogočil višjo kakovost življenja, ugodno bi vplival na zdravje in dobro počutje. Več časa bi bilo za družinsko življenje, manj obremenjeni bi bili zdravstvena in socialna blagajna. Zdaj imamo na eni strani ljudi, ki garajo kot norci od jutra do večera, na drugi strani pa grmado brezposelnih. Govori tudi o sprinterskem načinu življenja v sodobnem času: vse hočemo doseči čim prej in iztisniti iz sebe čim več. Morali pa bi živeti maratonsko, na daljši rok, sploh glede na to, da se življenje podaljšuje. Tudi razprava o pokojninski reformi bi bila manj stresna. Ljudje so zgarani in se jim zdi nemogoče, da bi delali še več let. Življenje bi moralo biti drugače urejeno: da bi ljudje radi delali, otroci radi hodili v šolo in imeli več časa in pozornosti drug do drugega in do skupnega dobrega.

Ali ni to malo utopično?

Morda, ampak brez utopij je življenje brez žara in smisla. Smo na točki, ko se moramo odločiti: ali bomo dopustili, da ozek politični in ekonomski krog ljudi določa našo sedanjost in prihodnost, ali pa bomo zahtevali soudeležbo in se začeli odpirati novim zamislim in ureditvam. To ni le naš lokalni problem, to je dilema vsega sodobnega sveta. Naša prednost so drugačne izkušnje in drugačno znanje. Izkušnjo soudeležbe in soupravljanja že imamo, lahko bi jo bolje izrabili.

Zakaj je slovenska družba prišla do točke, kjer je zdaj, ko jo razjedajo klientelizem, korupcija in postavljanje osebnega in zasebnega interesa nad splošnega? Kako smo to dopustili?

Vsi skupaj, državljani in državljanke Slovenije, predvsem pa tisti, ki imajo več odgovornosti za državo, smo nekatere stvari izpustili. V začetku 90. let smo bili opiti s tem, da imamo svojo državo. Zdelo se nam je, da smo zmagali. Nismo pa se zavedali, da je to šele začetek: da moramo dobro delujočo državo šele zgraditi. Takrat sem čutila, da smo imeli dve možnosti: lahko bi postali svetovljani, prav zaradi vsega dobrega, kar smo imeli: izobraženih in delovnih ljudi, vseh dobrih sistemov, ki so bili vpeti v našo družbo. Pa smo se raje zaprli v nacionalne meje, s tem pa smo zaprli tudi meje svojega duha. Nismo dovolj premislili, kaj je bilo v prejšnjem sistemu izvrstnega, na kaj smo lahko ponosni, kaj lahko pokažemo svetu kot naš dosežek in našo prednost. To so bile vse socialne ustanove: imeli smo dobro zdravstvo, odlično mrežo zdravstvenih domov, zelo dobro mrežo šol z vsemi podružničnimi šolami, ki so zares šle naproti otrok, da ne govorimo o odličnem predšolskem varstvu. Na tem nismo gradili naše samozavesti.

Dopustili smo, da je tudi v našem prostoru prevladala neoliberalna ideologija. Privolili smo v to, da smo ljudje toliko vredni, kolikor imamo, in da so za pridobivanje profita dovoljena vsa sredstva. Vse to je privedlo do nižanja javne in morda tudi osebne etike ter moralnih in etičnih standardov. Dostojanstvo človeka je tisto, na čemer se gradi integriteta osebnosti pa tudi institucij, v katerih ljudje profesionalno delujemo, in, če hočete, demokratična in pravna država. Počasi se je pokazalo, da država ne deluje tako, kot smo pričakovali. Začel se je boj za profit in položaje ne glede na sredstva in osnovne etične standarde. Običajni državljani se dolgo nismo zavedali, da je pred našimi očmi potekalo plenjenje države – nekateri so si prisvojili politično in ekonomsko moč. Posledica je bilo razočaranje pri mnogih, zato so se umaknili iz javne sfere v svoje male prostore: v družinska in lokalna omrežja ter začeli skrbeti sami zase. Veliko ljudi se je nenadoma znašlo v negotovem položaju. Zadnje čase pa so nas doletele še hujše stvari, svetovna kriza, kjer se je pokazalo, da nismo delali nič drugače kot drugod po svetu, kar zadeva ekonomske in finančne špekulacije.

Rekli ste, da smo se zaprli sami vase, zaprli svoje meje in tudi svojega duha.

Pokazalo se je tudi, da se sodobna neoliberalna ideologija dobro ujame s tradicionalistično in celo nacionalistično miselnostjo. Začeli so se procesi delitev, prikrajševanja in medsebojnih trenj na nacionalni, verski, ideološki in tudi socialni podlagi. Pred našimi očmi se je zgodil izbris množice prebivalcev Slovenije. A vse te delitve in izključevanje – na Slovence in Neslovence, na leve in desne, na verujoče in neverujoče – so kot bumerang prileteli tudi nad vse nas. S tem smo se sami odpovedali kulturi svetovljanstva, sočutja, odprtosti, spoštovanja različnosti. To pomeni moralni madež na naši samopodobi. Ko imaš enkrat tak madež, ti sledi.

Kako bi morali oblikovati državo in svoje državljanstvo?

Privolili smo v nacionalistično retoriko. Nacija pa je arhaičen koncept, ki gradi na teritorialni pripadnosti, »mi, ki živimo tu« (imamo predpravice). Državljanstvo je širši koncept, temelji na svobodi državljanov, na demokraciji in človekovih pravicah. Pomeni tudi aktivno vlogo pri oblikovanju države. Mi pa smo se s tem, ko smo se politično pasivizirali, odrekli pravicam in dolžnostim državljana in sprejeli neoliberalni koncept občanov davkoplačevalcev. Privolitev v vlogo davkoplačevalcev pa pomeni tudi privolitev v potrošniški odnos med človekom in oblastjo. Jaz plačam davke in potem zahtevam od države neke storitve, v njeno delo pa se ne vtikam. Model moderne demokratske države pa pomeni, da smo vsi državljani odgovorni za »delanje« države. Ne samo da pričakujemo zase nekaj od nje, ampak tudi mi storimo kaj zanjo, tam in takrat, ko lahko. Na primer da povemo, da nam je dovolj vrtenja enih in istih političnih struktur na vrhu, ali pa da se udeležimo volitev.

No, in vendarle so se nam zgodili tudi vstaje in vstajniško gibanje in vse civilnodružbeno delovanje, povezano z njim!

Zelo pomembno se mi zdi, da gre pri vstajniškem gibanju za politični upor, da so ljudje pokazali nezadovoljstvo s stanjem in povedali, da želijo ubraniti dostojanstvo državljanov in pravno državo. Z gibanjem so se vstajniki uprli tezam politične elite, da smo tako majhni, da nimamo dovolj ljudi, ki bi bili sposobni prevzeti vodenje države. To seveda ni res, to je posledica kadrovanja v ozkem krogu, lobiranja v krogu »omrežja starih fantov«. Prišlo je do negativnega kadrovanja: na primer tisti, ki so odšli v tujino študirat in delat, se tam uveljavili in nabrali izkušnje, bi se radi vrnili, a niso bili zaželeni. Pametni, sposobni ljudje so za vladajoče strukture postali grožnja. Vstajniki so se uprli tudi nenehnemu govoru o varčevanju ljudem. Javni govor o varčevanju je nesmiseln, saj je za državljane Slovenije značilno, da varčujemo, kolikor se da. Poglejte samo, koliko prihrankov imamo na bankah, ob razmeroma nizkih dohodkih. Naj raje govorijo o tem, kdo je zapravil, kdo je pripeljal do tega položaja! Ni bilo govora o tem, kje so v resnici težave in kdo jih je povzročil. Drugi diskurz prejšnje oblasti pa je bilo zmerjanje in ustrahovanje ljudi. Ljudje so se uprli rušenju človeškega dostojanstva. Protesti torej niso rezultat strahu pred prihodnostjo ali nemoči, ampak upor proti koruptivnosti in neetičnim standardom oblasti.

Pa imajo ta gibanja dovolj moči in vztrajnosti, da bi z njimi dosegli tisto, kar si želimo?

Protest je lahko uspešen takrat, ko je treba narediti hitre obrate, in nekaj od tega so protestniki dosegli. V Mariboru so sledile spremembe, na državni ravni tudi. Ni pa seveda dovolj, da gremo na ceste. Zdaj bomo morali vsi sprejeti svoj del odgovornosti za javno dobro. Ne samo sprememba oblasti, potrebne so spremembe v naši miselnosti. Demonstracije so postale pravo, urejeno civilnodružbeno gibanje. A začnimo se zavedati tega, da moramo vsak pri sebi, vsi skupaj, nekaj spremeniti. Koruptivnost politikov in menedžerjev je le vrh ledene gore. Temu se upiramo, pozabljamo pa na naše male korupcije v vsakdanjem življenju – na primer pri iskanju zdravniške pomoči, zaposlitve za svoje otroke. Jasno je, da je Slovenija majhna in omrežena družba, vsi se poznamo med seboj, zato ima vsakdo priložnost za takšna dejanja. Vendar če se upiramo korupciji na visoki ravni, moramo prečiščenje doseči tudi na mikroravni. Tisto, kar bi morali protesti doseči, kar bi morali vsi mi doseči, je zahteva po spoštovanju etičnih standardov na vseh ravneh.

Za kakšno družbo vzgajamo otroke zdaj?

Za zelo individualistično. Vzgoja je usmerjena v doseganje nazivov in formalnih dosežkov, prevladuje tekmovalnost v škodo sodelovanja in solidarnosti. V šoli se premalo poudarja skupne projekte. To je tudi posledica pričakovanja staršev, ki želijo, da se vsak otrok izkaže s svojim dosežkom, ne pa s skupnim prispevkom. Iz evropske raziskave o vodenju izobraževalnih potekov, v kateri prav zdaj sodelujem, se je pokazalo, da se učitelji po drugih državah pritožujejo, da starši premalo sodelujejo s šolo, le v naši preveč posegajo v delo učiteljev in šole. Šolska politika je dopustila, da nadzirajo šolo, starši pa seveda vidijo le svojega otroka in hočejo dobro zanj. Tako se že od malega utrjuje prepričanje, da je vsakdo odgovoren le za lastno dobro.

To tudi ni pot k pravičnejši, solidarnejši in svobodnejši družbi?

Ne, seveda ne. To je pot k izrazito tekmovalni družbi in, mimogrede, tudi tekmovanje je pripeljalo do stranpoti, kot je na primer plagiatorstvo na akademski ravni, o kateri se zdaj v javnosti toliko govori. Po vsej sili je treba doseči cilj in seči čim više ter za vsako ceno. Aspiracije naših staršev po tem, kaj naj bi dosegli njihovi otroci, so ene najvišjih v Evropi. Tudi to je pokazala raziskava, le še Poljaki imajo približno tako visoke. Več kot 80 odstotkov staršev in otrok v Sloveniji bi želelo v visokošolsko izobraževanje. Na Finskem imajo v šolskem sistemu, ki je najbolj primerljiv z našim, in v ekonomsko dobro delujoči družbi enakomerneje izražene želje: tretjina jih želi nadaljevati v poklicnem izobraževanju, tretjina v strokovnem in tretjina v univerzitetnem. To je najbrž tudi bolj smiselno, družba potrebuje tak razpon izobraženih kadrov. Tam starši v nekem trenutku prepustijo otroku, da se odloči sam po svojih izbiri in predstavah in da postane tudi prej in bolj odgovoren za svoje izbire. Če pa se starši odločajo za svoje otroke, potem želijo, da bi ti dosegli vsaj to, kar so dosegli sami, ali pa naj bi kompenzirali njihove lastne neuspehe.

In kje so korenine plagiatorstva? Že v osnovni šoli, ko starši hodijo po knjižnicah in zbirajo gradivo za šolske naloge svojih otrok, v želji, da bi bili čim uspešnejši.

Tu je verjetno velika odgovornost tudi učiteljev: otrokom nalagajo domače naloge, ki jim brez pomoči odrasle osebe niso kos?

Šole bi morale imeti več avtonomnosti pri izvajanju dejavnosti in razviti tesnejši odnos med otroki brez prevelikega posredovanja staršev, torej narediti otroke bolj kompetentne in odgovorne za učni uspeh in razvoj. Naloga šole danes je, da jih nauči spretnosti pridobivanja znanja in veselja do znanja ter do sodelovanja z vrstniki. To je njena prava vzgojna vloga: naučiti strategij sodelovanja, skupnostnega dela, sprejemanja različnosti, tudi različnih interesov, talentov in razvojnih potencialov otrok. V številnih evropskih državah otroci večino stvari naredijo v šoli. Ni potrebno, da doma skupaj s starši delajo domače naloge. Naj delajo v šoli, v skupinah, da se naučijo sodelovati z vrstniki in da si sami med sabo pomagajo.