Tiskane izdaje
S tabureji Usedi.se se je Darja Rant prvič predstavila na razstavi Top ideje v okviru lanskega sejma pohištva Ambient Ljubljana. Odtlej so se ti preskušali na prodajni razstavi Pop-up dom, trenutno se eden mudi na razstavi Društva oblikovalcev Slovenije v Cankarjevem domu, drugi pa v beneški galeriji AplusA.
Mehka, okrogla sedišča, ki po potrebi postanejo tudi igralo, mizica ali telovadni pripomoček, so iz (ekološke slovenske) volne, Darjinega najljubšega materiala. Spodnji del je iz naravno obarvane polstene volne, ki taburejem daje kompaktnost in trpežnost, zgornji je napleten iz debele preje samo s prsti. Osemindvajsetletna študentka doktorskega programa na Oddelku za tekstilstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti se nikoli ni videla le v oblikovanju oblačil, bolj jo je privlačil tekstil. Nekaj časa jo je vleklo v tekstilno umetnost, proti koncu študija pa vse bolj k pleteninam.
Posvetila jim je tudi diplomsko delo Kibernetika pletenja, v katerem je raziskovala skupinsko pletenje. »Krasno je, če izdelki nastajajo s sodelovanjem, kot pri coworkingu.« Darjini »asistenti«, najprej so bili to družinski člani, so brez pletilk, samo s prsti četrtemu napletli kapo neposredno na glavo, pri čemer so bili ves čas povezani, saj so s prsti držali in izdelovali zanke nastajajočega pletiva. Ko so dokončali eno kapo, so se zamenjali, in kapo na glavo napletli drugemu. Po nekaj urah so nastale štiri rdeče kape, povezane z nitjo. Z otroki v vrtcu Najdihojca v Škofji Loki pa so iz debelejše preje spletli predor, skozi katerega so se najprej plazili, nato pa so ga uporabili kot veliko votlo igralno blazino.
Delavnico skupinskega pletenja je pozneje izpeljala še z udeleženci programa Projektno učenje za mlajše odrasle v Škofji Loki, kjer je kape na glavo pletla skupinica petih. Nato jo je sodelovanje pri organizaciji modne revije Zmenek z drugo obleko v Mednarodnem grafičnem likovnem centru povezalo z Društvom Ekologi brez meja. Modna oblikovalka Barbara Živčič, ki je bila tedaj zaposlena v društvu, jo je povabila tudi k organizaciji modne revije 3RE (Reduce/Reuse/Recycle) v okviru akcije Očistimo Slovenijo leta 2012.
Sodelovanje z Živčičevo se je prelilo v vodenje delavnic v okviru Tekstilnice, izmenjave oblačil, ki jo vsako zadnjo sredo v mesecu na Waldorfski šoli v Ljubljani organizirajo Ekologi brez meja in Zadruga Dobrote. Barbara, Darja in Sergeja Bevc, ki sestavljajo Društvo Ekomo, so pri idejni zasnovi upoštevale ponovno uporabo rabljenega tekstila, posredovanje novih znanj in izdelavo uporabnih izdelkov v uri ali dveh.
Podpora lokalnim oblikovalcem
Na prvi delavnici so udeleženke z vozlanjem in prepletanjem bombažnih trakov iz starih majic in ostankov proizvodnje po sistemu vozlanja preprog izdelovale unikatne predpražnike. Na drugi delavnici so se še enkrat naučile, kako lahko stara ponošena majica ponovno zaživi v novi uporabni obliki. Najprej so izdelale pripomoček za krožno pletenje brez pletilk, nato cevasto pletivo. »Neka gospa si je naredila naglavni trak, druga rokavice brez prstov. Tako je mogoče splesti tudi preprosto kapo, ki jo na vrhu stisneš skupaj, gamaše ali šal.« Udeleženke decembrske delavnice pa so s štampiljkami iz žic in koščkov lesa tiskale na rabljeni džins. Nastali so mošnjički z zanimivimi vzorci in prtički za dekorativno pokritje pokrovčkov vloženih domačih izdelkov. »Ko daš ljudem možnost ustvarjanja, so zelo kreativni,« meni Darja.
Hkrati se s takšnimi delavnicami širi zavedanje o pravi vrednosti tekstila. »Šele ko ljudje vidijo, da potrebujejo pol ure za izdelavo majhnega koščka preproge, razumejo, zakaj so te tako drage. Tekstil je danes razvrednoten zaradi prevelike in prepoceni ponudbe. Toda »novinarka Zorana Baković je v članku Azija ženskega spola: Moja krvava srajca, ki je bil objavljen po porušenju tovarniškega poslopja s tekstilnim obratom v Bangladešu, lepo ugotovila, da Azijke delajo za mizerno, skoraj nično plačo, Evropejke pa si njihova oblačila komaj privoščijo,« Darja povzema paradoksalne razmere.
Izboljšalo bi jih zavedanje ljudi, da s kupovanjem poceni tekstila podpirajo izkoriščanje azijskih tekstilnih delavk, ter večja podpora lokalnemu gospodarstvu in kakovostnim izdelkom. »Z nakupom izdelka slovenskega oblikovalca vem, kdo ga je naredil in da mu bo zaslužek omogočil nadaljnje delo. Denar se obrne v lokalnem okolju, namesto da potuje na drugi konec sveta, na račun oblikovalca pa zaslužijo posredniki. Poleg tega kakovosten izdelek, čeprav je nekoliko dražji, gotovo odtehta nekaj nekakovostnih, ker ga dlje časa uporabljamo. A da bomo ljudje začeli razmišljati širše, bo preteklo še precej časa,« ocenjuje Darja.
Podajanje znanja ljudem na delavnicah jo čedalje bolj veseli. Toda upa, da bo v prihodnje lahko preživela – in živela – od izdelkov, ki jih ustvarja. Zadnja leta jo priteguje ustvarjanje uporabnih predmetov za dom in osebno uporabo. »V takšnih finančnih razmerah ljudje za umetnost žal namenjajo še manj denarja, zato je toliko bolj pomembno, da so izdelki za osebno uporabo narejeni tako, da v vsakdanje življenje vnašajo estetiko.« Največ se ukvarja s polstenjem, saj to ne zahteva strojne opreme. Dela torbe, copate, mila in šale, ki so polsteni na svilo.
Ob raztezanju se razpira
»Če bi bilo več obetov pri iskanju službe, se najbrž ne bi vpisala na podiplomski študij. Saj ne vem, ali je ta misel za članek,« se nenadoma zboji svojih besed. Raziskovanje za doktorsko nalogo pod mentorstvom dr. Alenke Pavko-Čuden jo je popeljalo v povsem drug svet. »Začelo se je z biomimetiko« – ta išče zglede za trajnostne rešitve človeških problemov v naravnih, časovno preizkušenih vzorcih in strategijah –, »nadaljevalo z raziskovanjem oksetičnega potenciala pletenih struktur,« načne temo.
Oksetični materiali se ob vzdolžnem raztezanju samodejno prečno povečujejo, zato imajo številne koristne lastnosti: večjo odpornost proti udrtinam, odtisom in udarcem, boljšo absorpcijo energije, možnost spreminjanja prepustnosti glede na obremenitev in sposobnost ukrivljanja v obliko kupole ali vrečasto deformacijo, Darja piše v znanstvenem članku. Primerni so za zaščitno opremo in zvočno izolacijo, lahko pa bi bili tudi za embalažo, »kjer sposobnost ukrivljanja v obliko kupole omogoča dobro prileganje embalažnega ovoja vsebini, izboljšana odpornost proti udrtinam in odtisom ter večja odpornost proti udarcem pa varujeta vsebino«. Poleg funkcionalnosti ti materiali ponujajo »nove, estetsko izjemno zanimive reliefne učinke, zato so še posebej primerni za oblačila in notranjo opremo«.
Zadnje leto se je Darja ukvarjala predvsem z oksetičnim potencialom levo-levih struktur, ki so ene od temeljnih struktur votkovnega pletenja. »Na površini imajo kombinacijo levih in desnih zank. Zaradi strukturnega neravnovesja med zankami se končna tekstilija začne gubati in krčiti po dolžini in širini, hkrati pa se povečuje njena debelina. Nastane na pogled zelo zanimiva reliefna struktura. Ko se pod vplivom obremenitve v eni smeri razteza, se razpira tudi v drugo smer, kar pomeni, da se ploskovno povečuje, njena debelina pa zmanjšuje.«
Avtorico in druge, ki ji pomagajo pri doktorski nalogi, čaka še precej dela, saj morajo potencial oksetičnih pletenih struktur, ki so jih razvili, za uporabo v embalaži še testirati. Toda na razpisu INATRI 2013, ki deluje pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije, je že prejela priznanje v skupini mladi za idejo o tekstilni embalaži, ki ohranja svežino sadja in zelenjave. Ideja za Sveži tekstilni ovoj je nastala prav v okviru raziskav večnamenskih zložljivih pletenih struktur z oksetičnim potencialom.
