Tiskane izdaje
Zadišalo je po hmelju, iz daljave se je slišal vlak. Ljubljansko sosesko bi prepoznali z zaprtimi očmi. »Spodnja Šiška bo moja šola prihodnje leto,« je ponosno poudaril petinpolletni Zoran. S starejšim bratom Levom in prijateljem iz vrtca Izidorjem je zbranim na urbanem sprehodu v okviru projekta Jane's Walk pokazal pot, po kateri se z mamo Urško vsak dan peš poda v vrtec.
Hoja v vrtec, ki ga obiskuje Zoran, in v šolo, v kateri novo znanje pridobiva Lev, je dolga le kilometer, a precej daljša, ko se fanta z mamico Urško odpravita proti cilju, saj natančno proučujeta okolico in vselej odkrijeta kaj novega. »Spomnim se, da so starši pogosto prihajali pome, ko sem se vračala iz šole, saj sem si vedno vzela čas za raziskovanje. Na vsakem koraku sem se ustavila in našla kaj zanimivega. V luži sem videla morje, v razpokah na asfaltu spet kaj drugega. In zdi se, da imata tudi Lev in Zoran bogato domišljijo,« je v smehu povedala njuna mama Urška Kranjc. Fantoma bi na kilometer dolgi poti do cilja najbolj ustrezalo, če bi hodila za njima, saj bi tako lahko v miru potešila radovednost na vsakem koraku. »A v tem primeru bi lahko pešačili poldrugo uro,« je spregovorila o drugačnem dojemanju časa.
Čeprav imata veliko energije in hodita svobodno, sta se fanta naučila, da se pred vsakim križiščem in prehodom za pešce ustavita in počakata nanjo. Zvedava otroka rada ubirata bližnjice in hodita po travi. Korak upočasnita, ko zagledata kakšnega psa. Na poti v šolo so najbolj moteči pasji iztrebki. Ko sta bila sinova mlajša in ju je mama prevažala v vozičku, pa se je bilo težko prebijati po pločnikih, ki so jih zasedli avtomobili. Za pešce je zmanjkalo prostora.
Koliko časa bo Urška otroka še spremljala v šolo? »Lev je v 2. razredu in v prihodnjem šolskem letu bi lahko šel v šolo sam. Vendar bo Zoran prihajajočo jesen prvošolec in potrebuje spremstvo, kar pomeni, da bo Lev pešačil v moji družbi še dve leti,« je pojasnila. Mlajši sin je nekoliko bolj samostojen. »Zoran je bolj pogumen. Sam gre tudi po kakšno stvar v trgovino, denimo po rogljiček. In domov prinese še račun. Zanimiva pa je Levova sprememba po tokratnem sprehodu s skupino, saj mi je prvič razkril, da bi v prihodnje rad v šolo hodil sam,« je povedala.
Strah pred gradbeno jamo
Na sprehodu, ki je opogumil Leva za pomembno odločitev, je bila tudi trinajstletna Neža. Večina njenih sošolcev prihaja iz Bežigrada, zato je ena redkih, ki na Gasilsko cesto, kjer je OŠ Spodnja Šiška, pripešačijo. Najpogosteje v družbi sošolke. »Ko se je Zarja preselila v sosesko, sva se začeli dobivati vsako jutro pred njenim blokom, od tam pa skupaj do šole. Nekaj časa sem hodila po Medvedovi cesti zaradi opuščenega gradbišča ob Gubčevi. Občutek, da je v bližini šolske pešpoti jama, ni prijeten,« je dejala sedmošolka. Prikimala ji je tudi mama Milena Lebar. »Edino, kar nas v soseski skrbi, je ta gradbena jama. Že sedem let je tukaj,« je na več kot deset metrov globoko jamo Energoplana na območju nekdanje tovarne Slovenijavino opozorila Lebarjeva, ki sicer na poti v vrtec spremlja sina Izidorja. Ta bo prihodnje leto postal prvošolec: »Letos sva začela do vrtca kolesariti in prav uživava,« je dejala.
Učitelj Milan Pipan iz OŠ Spodnja Šiška, pri katerem se je sprehod končal, je bil z učenci ravno sredi priprav za kolesarski izpit. »Veliko jih v šolo prikolesari, kar spodbujamo,« je povedal. Opozoril je, da morajo biti otroci posebno previdni na cesti ob šoli, saj je zelo prometna. »Pločnik je le na eni strani ceste in še ta se oži, ceste ni mogoče prilagoditi kolesarjem,« je skomignil z rameni.
Letos 17 sprehodov
Namen urbanih sprehodov, kot je bila šolska pot v Spodnji Šiški, je razpravljati o tem, kako ljudje živijo v izbrani soseski, o urejenosti prostora in težavah, s katerimi se stanovalci vsak dan spoprijemajo, ter ustvariti poligon za razmišljanje, kako soseske narediti prijetnejše za življenje. »O tem se lahko pogovarjamo vsi, za to ni treba biti arhitekt, mestni uradnik ali župan. Ko opazimo kakšne pomanjkljivosti ali nepravilnosti, imamo pravico in možnost to sporočiti odgovornim za spremembe,« je povedala Maja Simoneti z Inštituta za politike prostorov ter potegnila črto pod sprehodom v šolo z Levom, Zoranom, Nežo in Izidorjem. »Največji stres za otroka je, ko ga zjutraj posedeš v avto in mu nanizaš urnik dneva. Tisti, ki hodijo v vrtec ali šolo peš, so bolj družabni, samozavestni, hitreje se osamosvojijo. Morda je takšna pot za starše nekoliko bolj naporna in dolga, vendar je dragocena naložba čas, ki ga preživijo z otrokom,« je razmišljala.
Urbani sprehodi, ki jih je v slovenski prostor prinesel Inštitut za politike prostora, pri nas potekajo četrto leto. Ideja se je porodila v ZDA rojeni Jane Jacobs, novinarki, urbani sociologinji in aktivistki, ostri kritičarki protiljudskega urbanizma, ki je omejeval življenje ljudi. Jacobsova se je zavzemala za izboljšavo življenja v mestu.
Leta 2011 so začeli v Ljubljani s štirimi sprehodi, lani so se ti razširili na 11 mest, sprehodov pa je bilo štirikrat več. Letošnji sklop sprehodov – našteli so jih 17 – se bo končal v nedeljo v Novem mestu. »Vsako leto se pobudi pridruži še kakšen kraj, pojavi se kakšna nova tema. Sprehode pripravljajo prostovoljci in ti so za zdaj maloštevilni. Veseli pa nas, da gibanje živi in prebuja nova vprašanja ter zamisli,« je dejala Simonetijeva. Na sprehode so pozivali tudi oblasti, v nekaterih mestih so se predstavniki občin odzvali na vabilo in prisluhnili mnenjem udeležencev, denimo v Tolminu, Škofji Loki in Novem mestu. Sicer pa organizator po vsakem sprehodu pripravi poročilo s ključnimi spoznanji, ki jih nato zberejo v zaključnem poročilu. Dopise s predlogi in priporočili so pošiljali tudi občinam, a neposrednih rezultatov ni bilo.
Projekt urbanih sprehodov podpira takšno ureditev javnega prostora, ki prebivalce spodbuja, da po vsakdanjih opravkih hodijo peš. Dobra »hodljivost« mest, kakor so poimenovali prijaznost mestnega okolja do pešačenja, prispeva k psihofizičnemu zdravju in varnosti njegovih prebivalcev.
»Po 45 letih končno spoznavam Ljubljano. Prej za to ni bilo časa,« je med sprehodom po Spodnji Šiški vtise strnila Lučka s Kodeljevega, ki je k skupini sprehajalcev pristopila s sestrično Nado iz Bežigrada. Odkar je z 18 leti opravila vozniški izpit, jo je prevozno sredstvo razvadilo. Zadnji dve leti pa po mestu zelo rada pešači. Ob pogledu na Leva, Zorana, Izidorja in Nežo in njihovo šolsko pot pa se je sogovornica – ki je do 5. razreda osnovne šole prebivala v Kočevju – spomnila svojega otroštva. Samostojno je hodila že v vrtec ...
