Tiskane izdaje
Zakaj zehamo? Ker nam je dolgčas, seveda. A ne samo zato in samo takrat. Verjetno se je že vsak zalotil, da je nehote zazehal, ko je videl druge zehati, čeprav mu ni bilo dolgčas in ni bil zaspan. Ali to pomeni, da je zehanje nalezljivo? Da in ne oziroma da z rezervo. Kot kažejo raziskave, pa tudi sami lahko to opazimo, se zehanja »nalezemo« le od prijateljev in znancev, ne pa od ljudi, ki jih ne poznamo, ali pa jih poznamo, vendar jih ne maramo.
»Gre za empatijo, sposobnost postaviti se v vlogo drugega in sočustvovati z njim,« pojasnjuje Ivan Norsica z Univerze v Pisi v Italiji, ki je skupaj z Elisabetto Palagi pred kratkim končal raziskavo zehanja med odraslimi. »Ko opazimo, da je naš prijatelj zazehal, občutimo, da je utrujen, zaspan ali pa naveličan in zdolgočasen. Iz solidarnosti do njega se tudi sami za hip tako počutimo, to pa izrazimo z zehanjem.«
Zehanje torej je nalezljivo, vendar ga ne sprožijo virusi ali bakterije, ampak gre za naš vedenjski odziv. Pravzaprav je v ozadju zehanja enak mehanizem kot v situacijah, ko se nehote namrdnemo, ko vidimo koga, ki se namrdne, ali pa se zasmejemo, ko se zasmeje kdo drug. Toda pri nalezljivosti zehanja vendarle ne gre za povsem enako zadevo, pojasnjujejo znanstveniki.
Medtem ko smeh ali mrščenje obraza povezujemo z določenim čustvom (smeh je na primer nezmotljivo povezan s srečo, saj se ne moreš smejati in biti hkrati jezen), pa pri zehanju te povezave ni. Zehamo enako, ko smo slabe ali dobre volje. Zehanje torej ni odvisno od našega trenutnega čustvenega razpoloženja, temveč poskuša vzpostaviti čustveno povezavo med nami in tistim, ki ga pri zehanju posnemamo.
Z malo rezerve bi lahko celo rekli, da zehanje izdaja, ali nam je nekdo v naši bližini pri srcu. Zato ne zazehamo, ko ob nas zazeha nekdo, ki ga ne poznamo in za katerega nam ni mar. Da gre pri posnemanju zehanja za poskus vzpostaviti čustveni kontakt z zehajočo osebo, nakazujejo tudi raziskave zehanja pri avtistih, pa tudi pri psih. Avtisti, za katere je značilno, da imajo težave pri vzpostavljanju socialnih stikov z drugimi, se zehanja svojih bližnjih ne nalezejo. Nasprotno pa psi zvesto posnemajo zehanje svojega človeškega gospodarja in mu tudi na ta način izražajo svojo zvestobo in predajo.
V raziskavi, ki sta jo med 109 osebami iz Evrope, Severne Amerike, Azije in Afrike opravila Ivan Norsica in Elisabetta Palagi ter rezultate pred dnevi objavila v decembrski izdaji revije PLoS ONE, sta ugotovila, da je pri nalezljivosti zehanja nesporno posredi empatija. Analizirala sta 480 zehanj v različnih okoljih, od restavracij, pisarn in čakalnic do domačih dnevnih sob. Ugotovila sta, da so se zehanja ponavadi 'nalezli' tisti, ki so si bili čustveno blizu. Da bi se izognili pomotam pri ugotavljanju, ali gre za spontano zehanje ali pa izzvano, so omejili čas beleženja na tri minute po spontanem zazehanju. V dveh tretjinah primerov so v roku ene minute po spontanem zazehanju določene osebe zazehali njegovi sorodniki in tudi približno polovica prijateljev zehajoče osebe, znanci ali tujci pa so zazehali šele po dveh ali treh minutah.
Kot je videti, z zehanjem izražamo simpatijo do tistih, ki zehajo. Še vedno pa ne vemo, zakaj to počnemo nezavedno prav z zehanjem. Raziskovalci, ki se s tem ukvarjajo, domnevajo, da gre za ostanek obnašanja iz daljne preteklosti, ki je našim prednikom pomagal preživeti. Ko je eden iz skupine prvi zazehal in se odpravil počivat na varno v drevesno krošnjo, so zazehali tudi njegovi bližnji in mu sledili. Tisti, ki so ostali na tleh in jih je tam zajela noč, pa so bili najbrž žrtve nočnih zveri.
No, zehanje zdaj nima več preživetvene vloge – čeprav se nam zdi, da nam pomaga preživeti dolgočasno šolsko uro. Morda pa nam utegne razkriti, komu je kaj mar za nas. Ko zazehate, se ozrite naokoli: tistim, ki bodo zazehali za vami, ste očitno všeč. Toda pozor: velja samo spontano, ne pa narejeno zehanje.
