Laris Gaiser: Nisem član Opusa Dei

Korupcija, klientelizem, podkupovanje. Zrcalo, ki ga pred slovensko politično srenjo in z njo prepleteno zakulisno elito postavlja Laris Gaiser. Slovenec iz Italije. Z državljanstvom tu in tam. Z ljubeznimi prav tako z obeh in še z drugih vetrov. Ker ga je mama Truda na sleherni pedi učila odprtosti, dojemljivosti, vztrajnosti. Ne, zlepa ne odneha. Še zlasti ne v boju s slovenskimi elitami, ki jih je povsem povozil čas in bi morale niti, s katerimi zibajo našo usodo, že davno izpustiti. Da bi Slovenci bolje živeli. V vseh pogledih. Predvsem – poštenem.

Zveni sila preprosto: pometemo z elitami in nam bo bolje. A metle pri tem le ni tako preprosto vihteti, saj elite segajo pregloboko.

Ja, težko je čez noč izkoreniniti, kar je raslo in se krepilo debeli dve stoletji. Elite so namreč nastale še pred osamosvojitvijo, svojo veliko nalogo pa so dobile prav pri oblikovanju slovenske države, ko so tudi zgradile celoten sistem, ki po istem kopitu deluje še dandanes. Zato še vedno nimamo demokracije, ampak kvečjemu strankokracijo.

Kdo se skriva za vsem tem? Je ključni boter en sam, jih je več?

Več, več. Pa saj so se konec koncev sami imenovali. Od Janeza Zemljariča, Gregorja Golobiča, Milana Kučana do drugih, ki so dejavni daleč od oči javnosti. A kaj ko so se v vseh teh dolgih letih vsi po vrsti ne samo izčrpali, ampak jih je povrhu zaradi prehitro razvijajočega se sveta povozil čas. Slovenija zato nujno potrebuje novo generacijo. Mlajšo. Potrebujemo svež veter, da se premaknemo s točke nič.

Govorite kot mesija, ki bo Slovenijo očistil vsega zla in hudega. Ampak, roko na srce, spuščate se v boj, ki je doslej navrgel celo četo poražencev, trdnjava pa se ni zamajala niti za stopinjo.

Ker ni nihče dovolj dolgo vztrajal. In ker ni nihče elitam jasno povedal, da se morajo umakniti za blagor države in njenih prihodnjih rodov. In veste, nič ne gre na horuk in po vzoru rimskega Julija Cezarja in njegovih znamenitih besed: prišel, videl, zmagal. Ne nazadnje je treba mlade najprej podkovati in izoblikovati v dobre politike. Takšne, ki bodo v koraku s časom in neodvisni od elit iz ozadja.

Pri tem pa trčite ob novo oviro, saj se vse bolj zdi, da mladih ne vleče ravno v areno, v kateri so se politiki prelevili v klovne brez talenta, iz katerih se že vsi po malem norčujejo.

Tudi mene je preveval takšen občutek, pa sem kmalu, ko sem postal predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, spoznal, da sem bil v zmoti. Kajti v pičlih nekaj tednih, kolikor predsedujem tej najstarejši nevladni organizaciji v Evropi, se je pod našo streho zvrstila četa mladih zanesenjakov, ki jim je mar za prihodnost Slovenije. In veste, ti mladi so po večini že poskušali stopiti v slovenski politični svet, a pod Alpami to očitno doslej ni bilo mogoče. Preprosto niso dobili priložnosti.

Zakaj ne?

Hja, tudi to je slovenska svojevrstnost. Nikjer na svetu še nisem doživel, pa sem ga prekrižaril po dolgem in počez, da bi pred mladimi tako tesno zapirali politična vrata. Kar ne morem verjeti, da sta se tako levica kot desnica povsem ukalupili. Pravzaprav hermetično zaprli pred mladimi. In to samo zato, ker se jih bojijo. Ker jih je strah novitet, sposobnih mladeničev. Ker trepetajo pred neizbežnim porazom. Ampak, veste, to ne povzroča nič drugega kot napetost. Pravzaprav celo neti revolucijo.

A treba je priznati, da se na sončni strani Alp pri takšni napetosti nemalokrat trese gora, rodi pa se miš.

Verjemite, tokrat je drugače. Napetost je le prevelika, balon je napihnjen do zadnjega atoma. Zato je skrajni čas za ukrepanje. Med drugim za uk mladih. Zato smo jim v našem gibanju v duhu zdrave demokracije dali priložnost, da se podkujejo v politiki. No, in ko bodo dovolj zreli, bo tudi napočil skrajni čas, da se stare elite in politiki že zastarelega kova umaknejo in dajo prostor mladim. Ker, veste, le tako bomo zagotovili stabilnost države, ki je ta hip ni prav zaradi strankarskih kalupov.

Je to napoved tekme Janezu Janši in Zoranu Jankoviću na naslednjih državnozborskih volitvah?

Vse, kar bi ta trenutek rekel, je preuranjeno. Delo smo namreč šele dobro začeli.

Pa sva spet pri mesiji. Ste prišli v Slovenijo, ker potrebujemo nov politični veter? Da izobrazite mlade in kot njihov vodja tudi sami sežete po vrhu?

Ne, ne. V Slovenijo sem prišel, ker v tej državi, v kateri sem se rodil in kjer sem preživel številne počitnice, vidim velik potencial. Kajti, veste, Slovenija ima izjemen geostrateški položaj. Ima vse možnosti za uspeh. Poleg svežega vetra in mlade generacije potrebuje le še dobre investitorje.

Pri čemer nam sreča doslej ni bila ravno najbolj naklonjena, saj so se na naših vratih pojavili zgolj tisti, ki so poskušali pobrati še tisto, kar je ostalo.

Če bi se izrazil v duhu slovenske politike, bi rekel, da je to le še ena od rac, za katero so odgovorne elite, ki so med ljudi zasejale natanko takšno prepričanje, kakršno je pogodu zgolj njihovim lastnim interesom. Recimo s floskulami, da ne smemo razprodati zlatnine in srebrnine, s čimer niso storile nič drugega kot utrdile svoj položaj in zaprle slovenski trg. Seveda zato, da so lahko še naprej same sedele ob skledi in izčrpavale državo do onemoglosti. In, veste, tudi zgodbe o tem, da nihče od resnih in v svetu priznanih investitorjev noče vlagati v Slovenijo, so buče.

Pa poznate te zaupanja vredne investitorje?

Seveda. Veliko potencialnih kandidatov poznam, vendar o konkretnih imenih ne bom govoril. Lahko pa zatrdim, da niso nikakršen bavbav, saj jih vlaganje pod Alpami v prvi vrsti zanima zaradi marljivosti in izobraženosti Slovencev. Ne boste verjeli, ampak Slovenci so v očeh tujih delodajalcev visoko cenjeni in spoštovani. Treba je torej samo še odpreti vrata, na kar sem tudi opozoril oblast. Na koncu koncev pod Alpami ta trenutek manjka ustreznega vodilnega kadra, ki bi se znal učinkovito spoprijeti s krizo.

Vam je vlada Janeza Janše prisluhnila? Vam jo je uspelo prepričati za ta korak?

Prisluhnili so, koraka naprej pa še niso naredili.

Kaže torej, da so vas le spustili blizu. Nenazadnje so vas imenovali v svet za zunanjo politiko. Kako vam je uspelo, kar je drugim iz mlajše generacije strogo onemogočeno? Hermetičnega obroča nikakor ne morejo predreti.

Saj tudi mene sprva niso sprejeli. Prav nasprotno. Šele po dolgem času, ko sem že skoraj za vedno odšel iz Slovenije, so mi vrata odprli predvsem zaradi bogatih gospodarskih in političnih izkušenj. Ne nazadnje sem leta 2006 in 2007 svetoval tudi vladi Silvia Berlusconija. Natančneje, bil sem svetovalec za mednarodne odnose pri ministru za finance in gospodarstvo, pri čemer sem bil odgovoren predvsem za povezave z Balkanom. Delal sem tudi v gospodarstvu. Celo v Ultri.

Zakaj ste hoteli oditi iz Slovenije?

Zaradi nedemokratičnega duha. A so me moji podporniki tik pred zdajci prepričali, naj ostanem. Vztrajam pri začrtanem.

Kateri podporniki so to?

Moji mentorji.

Jih lahko imenujete?

Lahko le rečem, da so še iz časa mojega študija in prijatelji iz vse Evrope, ne samo iz Italije. Na koncu koncev sem študiral tudi v Angliji in delal po Evropi. O imenih pa ne bom govoril.

(Pomolči in se povleče vase. Argumentov, ki jih je še do tega trenutka nizal kot za stavo, nenadoma nima več. Odprtost zamenjajo uganke in skrivnosti.)

Ne, mentorjev, prijateljev in znancev nočem izpostavljati.

S čimer pri nezaupljivih Slovencih veliko tvegate. Ugibanja, kaj se skriva v ozadju vaše zgodbe, se nikakor ne poležejo.

Ja, takoj ko sem prišel v Slovenijo, so me nekateri že povezali z organizacijo Opus Dei. Kar pa je povsem iz trte izvito. Ne, nisem njihov član. Tudi sodelavec ne. Sicer pa, tudi če bi želel biti v njihovih vrstah, ne bi mogel biti, saj nisem opravil nobenih zakramentov. Niti krščen nisem.

No, a dejstvo je, da tudi če bi bili član ali sodelavec, tega ne bi smeli razkriti, saj tako veleva ključno pravilo te skrivnostne organizacije, zapisano v temeljni knjigi 999 pravil.

Podrobnosti njihovega delovanja res ne poznam.

Verjetno pa veste, kako poslujejo. Strokovnjaki, ki so se poglobili v delovanje Opusa Dei, na dolgo in široko poročajo, kako z raznovrstnimi prijemi na položaje v javnih službah, še posebno direktorske, postavljajo svoje ljudi, pri tem pa krepijo tako imenovano Božjo hobotnico.

V tem ne vidim nič nevarnega, mafijskega, kar pogosto očitajo tej organizaciji.

Ampak saj naj bi poslovali podobno kot slovenska elita, do katere ste zelo ostri. Merili naj bi tudi prav v vrh skupne Evrope.

Nič ne vem o tem.

Je potem naključje, da ste izjemno ostri do zdajšnjega vodstva Evropske unije, ki menda nima nič opraviti z Opusom Dei, hkrati pa na pediestal postavljate nekdanje evropske voditelje, recimo francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, ki naj bi veljal za člana te organizacije?

Očitno gre za naključje, kajti Mitterranda sem cenil, ker je eden redkih vedel, kaj so cilji skupne Evrope, in si je na pravi način prizadeval povezati staro celino. Pa poglejte, kaj imamo zdaj. Za predsednika Evropske unije so postavili človeka iz tretje lige, ki seveda nikogar ne moti. Zato ga pustijo vsi pri miru in on pusti pri miru vse druge. Kar je več kot skrb vzbujajoče, saj ni nikogar v Evropi, ki bi sploh imel kakšno vizijo. Kot da bi bila Evropska unija sama sebi namen, kar pelje naravnost v pogubo. Ampak, veste, če se Evropa sesuje, bomo na pragu tretje vojne. In to svetovnega formata. Na koncu koncev so staro celino povezali prav s tem namenom; da bi bili enotni, spravljivi, nič prepirljivi. Predvsem pa nebojeviti. Ja, zato sem tudi prevzel vodenje Slovenskega panevropskega gibanja. Da Slovence podučim, zakaj potrebujemo združeno Evropo.

Si niste zadali pretežke naloge? Številni Slovenci, ki veljamo za velike nejeverne Tomaže, že davno ne verjamejo več v močno Evropo. Tako vsaj govorijo raziskave.

Da je zaupanje na psu, presneto dobro vem. Krivo pa je prav prej omenjeno slabo vodstvo, ki ne razume globine gospodarske krize, v kateri smo se znašli. Pravzaprav sploh ne dojamejo, kateri razlogi so nas pripeljali tako daleč. S krizo se zato ne znajo spoprijeti. Še tiste rešitve, ki so jih ponudili, so absolutno nepravilne. Če verjamete ali ne, pahnile so nas v še globljo krizo. Prinesle so še več težav.

Kaj so spregledali? Česa ne razumejo?

Da je v razcvetu, ki smo ga bili deležni po koncu hladne vojne, finančni trg po desni prehitel ekonomskega. Vendar finance, kot so družbe Goldman Sachs, Lehman Brothers in druge, so pri tem igrale povsem špekulativno igro in rasle v nebo. Do kolapsa. Takrat pa so izkoristile neznanje politikov in jih dobesedno povlekle za nos, zatrjujoč, naj vanje vložijo goro davkoplačevalskega denarja in bo krize konec. Politiki so tako z našim denarjem plačali zasebne interese, krize pa s tem niso odpravili. No, in tega natega politiki še dandanašnji niso pripravljeni priznati. Za nameček številni še vedno nočejo niti javno povedati, da ne razumejo krize. Še večjemu nezaupanju v skupno Evropo pa so botrovali lokalni politiki, med drugim slovenske vlade, ki prav tako niso razumele, kaj se godi, zato javnosti niso seznanjale s potrebnimi vestmi.

Pri tem pa so si naše vlade celo zavarovale hrbet, rekoč, da je za vse kriva Evropa, s čimer so prikrile svojo nesposobnost.

Drži. Nastal je začaran krog, ki ni navrgel nič drugega kot nezaupanje in strah. Zato je čas, da izberemo prave voditelje, ki razumejo finančni trg in krizo. Voditelje, ki bodo sodelovali in ne solirali, kot je značilno za Nemce.

Zakaj se potemtakem Janez Janša nenehno mudi prav pri njih? Tudi po njihovih zgledih se ravna. Varčujemo na veliko, zategujemo pasove, o rasti pa še vedno ne duha ne sluha, kar nas, kot pravite, lahko pelje samo v propad.

Žal smo prišli do točke, ko ne gre brez varčevanja. Od tod naprej pa nujno potrebujemo rast, s tem da je v mojih očeh najboljša pot, da se po nikomer ne zgledujemo in se nikomur ne podrejamo, ampak sami Evropi ponudimo rešitve. Naj gredo drugi po naših poteh. Naj bomo mi drugim vzor.

Pa smo sposobni česa tako velikega?

S pravim vodstvom ja.

In kdo je to?

Nove generacije. Ki bodo imele v nasprotju z dosedanjimi oblastmi boljšo vizijo. Se spomnite, da je Borut Pahor ves čas poudarjal zgodbo o francosko-nemškem vlaku? Ampak ta vlak sploh ne obstaja. Poiskati je treba torej pot, ki je realna, mogoča in ne samo črka na papirju. Pot, ki bo skupna ne samo vsem Slovencem, ampak tudi Evropejcem. Čas bi bil, da bi začeli stremeti k enoviti Evropi. Le tako bomo kos drugim velesilam. A za ta korak moramo najti tudi skupne smernice, skupne vrednote.

Kot je recimo skupne značilnosti po združitvi Italije iskala prva italijanska kraljica Margareta, žena Viktorja Emanuela II. Apeninski polotok je prečesala po dolgem in počez, da bi našla jed, ki bi bila skupna vsem Italijanom, in pri tem je luč sveta ugledala pica margerita.

To bi lahko že bil eden od zglednih primerov. Na koncu koncev ljudi povezuje tudi kulinarika. To zelo dobro vem, ker sem velik gurman. Med drugim seveda obožujem italijansko hrano, ki se topi v ustih. Zlasti rižota ali testenine z žlahtno kapljico. Ja, to tudi najraje skuham. Pojem odlične kuhinje pa je zame vsekakor kuha moje babice. Ne boste verjeli, ampak imam vse njene kuharske knjige in vsakokrat pripravim kaj novega. Vedno znova pa so na mojem jedilniku linški piškoti. Tisti z očesom. (Smeh.) Teh mi je babica vselej spekla zvrhano posodo, ko sem prišel na dolge počitnice.

(In že lista po spominu, kako se je pri šestih pomladih z mamo preselil ob Gardsko jezero in kako se je od tam sleherno poletje odpravil na Ptuj k babici. Z vlakom. Na katerem je vselej srečal nemalo zanimivih, poučnih, iskrivih ljudi. In se med zibajočim čuhapuhovskim klepetom celo zaljubil ter po maminih sledeh, ki jo je v Italijo gnala ljubezen, prišel za ogledanim dekletom v Slovenijo. Leta 2006. In s seboj pripeljal italijanski avtomobil. Porscheja.)

Tega sem si od nekdaj želel, in ker sem med počitnicami vselej tudi delal, največkrat v katerem od hotelov ob Gardskem jezeru, znan pa sem bil po preudarnem ravnanju z denarjem, sem si ga kmalu lahko kupil. Rabljenega, seveda.

Torej ne živite na veliki nogi?

(Smeh.) Ne, nikakor. Sicer bi porscheja, ki je letnik 1999, tudi že prodal, saj sem z njim več pri mehaniku kot na cesti.

Ta naložba potem ni najboljša. Če bi po tem ključu svetovali, kako naj se rešimo krize, bi verjetno pod vašo taktirko potonili v še večjo?

Prav imate. Zato pri tako resnih odločitvah nikoli ne bi opletal z ljubeznijo, kot se je zgodilo pri izbiri avtomobila. Ampak, veste, kako pravijo: v življenju moraš skleniti tudi kakšen slab posel.