Tiskane izdaje
V novi učilnici srednje lesarske šole na Aškerčeni cesti v Ljubljani se zbirajo dijaki, občudujejo opremo iz masivnega lesa in razstavo več kot sto lesnih vzorcev. Okrogle oblike kar vabijo, da jih primejo v roke, in to seveda tudi naredijo. Les proučujejo z zanimanjem in s spoštovanjem. Očitno je, da so se vpisali na pravo šolo.
Anton Suhadolc, univerzitetni profesor matematike in ljubiteljski botanik, je na dan našega obiska še postavljal izbor iz svoje zbirke lesnih vzorcev in nekaj dijakov iz drugega letnika mu je rade volje priskočilo na pomoč pri razvrščanju. Več kot 150 jih je zbral v treh desetletjih, odkar se v svojem prostem času posveča temu hobiju.
Razstavljeni vzorci bodo zasedali klopi le nekaj časa, da bodo dali poudarek odprtju nove eko učilnice. Nato jo bodo za običajen pouk »zasedli« dijaki, ki so jo tudi pomagali ustvarjati.
Material so donirala slovenska podjetja, dijaki srednje lesarske šole pa so sami izdelali pohištvo in sodelovali pri zamenjavi lesenih oken, obnovi parketa in pripravi zbirke 36 različnih drevesnih vrst. V projektu sodelujejo z lesarskim oddelkom na ljubljanski biotehniški fakulteti in s primorsko univerzo.
Več sto let staro pohištvo
»Študentje so nam pomagali pri načrtovanju, naši dijaki pa so nato sami, s pomočjo mentorjev, v naših delavnicah izdelali opremo. Vse, tudi umivalnik, je iz masivnega lesa. Parket in druge pohištvene elemente so zaščitili z ekološkimi premazi.
Veliko truda so vložili tudi v restavriranje več kot sto let starih kosov pohištva – dveh omar in katedra, s katerimi smo v sodobni učni prostor vnesli občutek domačnosti in topline. Za piko na i sta še legendarna stola rex in Thonetov stol iz ukrivljenega lesa,« je razložila ravnateljica srednje lesarske šole Majda Kanop.
Čeprav je na dlani, da je počutje v tako opremljenem prostoru nadpovprečno dobro, bodo projekt nadaljevali z objektivnim vrednotenjem okoljskih vplivov – na primorski univerzi bodo izračunali ogljični odtis učilnice in z različnimi parametri ugotavljali, kako je bolj zdrava v primerjavi s klasično. Na šoli sicer zadnjih deset let vsako leto izdelajo na novo opremo za eno od dotrajanih eno od učilnic, vendar za to uporabijo cenovno dostopnejši iveral.
Pokurimo vse, kar se da
Profesorica strokovno-teoretičnih predmetov Gabrijela Dolenšek si ogleduje Suhadolčeve vzorce in ugotavlja, kako čudovite so naše domače sadne vrste lesa. »Kar srce me boli, ko opazujem, da ljudje brez pomisleka razžagajo in pokurijo vse, tudi večje dele dreves, čeprav bi se jih dalo uporabiti za zanimive izdelke,« reče in kot primer pokaže leseno skledico iz češnjevega lesa. V učilnici so našli prostor tudi izstopajoče izdelke dijakov. Veliko jih prihaja iz lesarskih družin in v domačih delavnicah ustvarjajo že od malih nog.
Med njimi je Lucijan Černe iz Radovljice. Najprej pokaže ergonomsko, po naravnih linijah oblikovan nož za pecivo iz akacijevega lesa, primeren tudi za rezanje v posodah z občutljivimi premazi. Da se bo odločil za lesarsko šolo, v njegovem primeru sploh ni bilo dvoma. Vprašanje je bilo le, katero bo izbral, in po lastnih besedah je v Ljubljani zelo zadovoljen.
Tudi Jan Trček iz Bevk prihaja iz mizarske družine. V učilnici so predstavljeni njegova sodobna različica čevljarskega stolčka iz orehovega lesa, ki ga je izdelal že v prvem letniku pa tudi cokli iz orehovega in češnjevega lesa s posebno oblikovanim dvojnim podplatom za udobnejšo hojo. Ko se je odločal za srednjo šolo je nihal med lesarsko in oblikovalsko, a se je nazadnje odločil slediti bratovemu zgledu, ki je tudi lesar.
Dobro izhodišče za razvijanje posla z lesenimi izdelki ima prav tako njegov sošolec Viktor Govže iz Zapotoka pri Ribnici, kjer je doma suhorobarstvo. Izvira iz legendarne družine lesostrugarjev, njegov dedek Anton Govže, je namreč najstarejši še aktivni obrtnik v Sloveniji, ponosno pove.
Znajo ceniti lepoto in potencial lesa
To je le vzorec mladih bodočih lesarjev, ki utegnejo s kančkom sreče in veliko ustvarjalnosti razviti svoje poslovne zgodbe o uspehu. Na lesarskih šolah po Sloveniji je še mnogo takih, ki znajo ceniti lepoto in potencial lesa, zato bi ob ustrezni podpori države nedvomno lahko računali na vnovičen razcvet lesno-predelovalne panoge, menijo poznavalci.
»Za Slovenijo je les strateška surovina in kot obnovljivi vir ena od naših konkurenčnih prednosti,« meni ravnateljica ljubljanske srednje lesarske šole na Aškerčevi cesti in poudari na tradicijo izobraževanja lesarjev na tem mestu.
Stavba, kakršno poznamo danes, je bila zgrajena leta 1911 za Državno obrtno šolo, ko je bila Slovenija še del avstro-ogrske monarhije. Ogromno vsoto milijon kron je priskrbel legendarni župan Ivana Hribar, v čast takratnemu cesarju Francu Jožefu pa je tloris šole v obliki inicialk njegovega imena F. I. Figure na pročelju, žaga, skobljič, kladivo, šestilo, kažejo na široko usmeritev šole, saj so v njej poleg lesarjev pridobivali znanje tudi gradbeniki, kovinarji, elektrikarji, tekstilci in ter tudi slikarji in kiparji.
Danes v njej domuje Šolski center Ljubljana, ki poleg lesarske šole obsega še srednjo strojno in kemijska šola ter gimnazijo. S 1500 dijaki je eden največjih v Sloveniji, z lastno jedilnico in delavnicami za praktični pouk. Lesarji (letos jih je vpisanih sklupaj 430) imajo na voljo štiri programe: dvoletna nižja poklicna srednja šola (obdelovalec lesa), triletni poklicni program (mizar), štiriletna poklicna šola (lesarski tehnik). Mizarji imajo možnost nadaljevati študij po programu 3+2 in srednjo šolo končati s poklicno maturo tako kot lesarski tehniki.
Dijaki, ki se izobražujejo za mizarje, imajo zelo veliko praktičnega pouka, v šolskih delavnicah in pri delodajalcih preživijo dva meseca, pravi Majda Kanop. Praktično usposabljanje z delom je zelo pomemben del izobraževanja na strokovnih šolah. Znanja, ki jih morajo pri tem dijaki pridobiti, so do neke mere predpisana, vendar se delovna praksa prilagodi panogi, v kateri dela delodajalec.
Gradijo kanu
»Delodajalce poskušamo usmeriti v to, da bi dijaku omogočili, da bi spoznal ves proizvodni proces, od razvoja, priprave dela, tehnologije, kontrole, skladiščenja in prodaje. Bodoči lesarski tehniki majo sicer bistveno manj ur praktičnega pouka in praktičnega usposabljanja pri delodajalcih, vendar pa se naučijo tako računalniškega risanja s programom Autocad in 3-D risanja s programom Inventor, pa tudi dela s CNC (računalniško vodenimi) stroji, s katerimi so opremljene šolske delavnice.
Ko stopimo v šolske delavnice, se prepričamo, da povedano drži. Naletimo na dijake, ki z najsodobnejšo tehnologijo končujejo projektne izdelke. Pri teoretičnem predmetu najprej izrišejo načrte in pripravijo dokumentacijo, tu pa jih izdelajo. Nastajajo najrazličnejši izdelki, od omaric do glasbil.
Srečamo tudi Mitjo in Primoža, ki sta sodelovala pri izdelavi opreme za eko učilnico. S tem smo dobili dragocene praktične izkušnje, pa še naslednikom bomo pustili nekaj svojega, menita. Simon, ki je s sošolcem restavriral staro pohištvo, pa pravi, da je bila to zanimiva izkušnja, a dolgotrajna. Samo na kateder so uporabili trideset nanosov šelaka.
V posebnem kotičku pa v okviru šolskega projekta gradijo kanu, s katerim se bodo po zamisli športnega učitelja poskušali prepluti Piranski zaliv, Bohinjsko jezero in še kakšno drugo veliko vodo. Povezali so se z znanim izdelovalcem plovil Anžetom Logarjem, ki jim je pomagal izbrati pravi načrt.
Osnovo iz masivnega smrekovega lesa in vezanih plošč so že naredili, zdaj pa pride na vrsto lepljenje macesnovih letvic za obod. Vodja učnih delavnic Stane Lemut zatrdi, da so dijakom te dodatne naloge zelo pri srcu, čeprav morajo zanje žrtvovati svoj prosti čas.
Tako dobijo bodoči lesarji dijaki dobro izhodišče za vzpostavitev lastnega posla ali nadaljevanje študija na višješolski ali visokošolski študij lesarstva. Nekateri poklicno maturo nadgradijo s petim predmetom in si tako odprejo vrata za univerzitetni študij, vpisujejo se na arhitekturo, visoko šolo za dizajn, na gozdarstvo ali katerega od drugih fakultetnih programov.
