Tiskane izdaje
Jožica Zadravec je pred dnevi nestrpno čakala poštarja. V pošiljki, ki je bila na poti k njej v Radovljico, je bil del pregrinjala, ročnega dela, sestavljenega iz stotin koščkov, ki jih več mesecev šiva skupina navdušenk nad patchworkom ali krpanjem. Ker so se našle na forumu Otok zakladov, si pravijo otočanke, na koncu pa naj bi pregrinjalo pristalo pri društvu za boj proti trgovini z ljudmi Ključ.
Zamisel, da bi izdelale dobrodelno pregrinjalo, se je porodila Jolandi Borič, šivilji, ki se je pred 17 leti navdušila nad krpanjem ali patchworkom, kakor v angleškem jeziku pravijo veščini šivanja koscev blaga različnih oblik v malo večje in še večje kose, dokler ne nastane živopisan izdelek. Razširjen je zlasti v ZDA in tudi drugod v tujini je to zelo priljubljen konjiček, pove šivilja, ki se preživlja tudi s prodajanjem znanja o tej veščini.
Ko smo jo obiskali, so v trgovini in delavnici Šivilja in the house (na Trubarjevi cesti v Ljubljani jo je odprla skupaj s kolegico Nadjo Tratnik) čakali dve vrsti rožic, zašitih iz šesterokotnikov, in precej večji del, kjer so te rožice že skoraj tvorile celoto. »Zdaj bom to poslala na Gorenjsko, kjer bodo kolegice prišile zadnji dve vrsti,« pojasni Jolanda Borič, ki sicer prihaja iz Kopra. Ob kosih nastajajočega pregrinjala, ki že mesece potuje iz kraja v kraj, so ležale posamezne rožice, na hrbtni strani so bile še utrjene s koščki papirja (koščki blaga se namreč najprej šivajo na papirčke), na katerih so svoj podpis pustile izdelovalke: kaja75, ajetam, spina, mira67, hruška123, Roska vila, kreartiv, debeluška ...
»Uporabljamo vzdevke, ki jih imamo na forumu,« med smehom pove šivilja. Njen je kreartiv, zdaj jo bo dobila v roke »debeluška«, se nasmehne. Vsega skupaj sodeluje 44 žensk, vse so otočanke, kakor se je ime oprijelo udeleženk spletnega ustvarjalnega foruma Otok zakladov. Leta 2006 ga ustanovilo 15 prijateljic z različnih delov Slovenije, zdaj pa ima že več kot 5000 prebivalk in prebivalcev. »Tam so zbrane ustvarjalke z najrazličnejših področij, jaz sem, denimo, odprla temo patchwork, da bi predstavila to tehniko in tudi svoje delo,« pove Jolanda Borič. Sprva je pripravila nekaj brezplačnih delavnic in kmalu navdušila vrsto drugih ustvarjalk ali čebelic krpanja – v angleščini se namreč ustvarjalke tega satja imenujejo Quiltingbees (quilting je angleška beseda za prešivanje).
Kvačka, kleklja, šiva ...
Povsem po naključju se je s krpanjem okužila tudi »debeluška« alias Jožica Zadravec. Kakor iskreno izda zgovorna ustvarjalka – še preden dobro zajame sapo, pove, da kvačka, kleklja, plete – , sprva ni nameravala na še en tečaj. »Potem pa je me Anja z Bleda, še ena otočanka, prepričevala, naj grem zraven za družbo. Pa sem ji odvrnila: 'Če že grem dol, se bom tudi lotila!' Takoj me je pritegnilo. Potem pa kupiš eno blago pa drugo blago in tretje, naposled se ti ga nabere za pet pregrinjal,« dobrotno in prežeta z nalezljivo dobro voljo razlaga Jožica Zadravec. Doslej je naredila dva, enega »otoškega« in še enega drugega, doda in začne naštevati, za kaj vse jo je že izzval Otok zakladov. Pri tem sicer prizna, da ima malo težav s spletnimi zadevami, a se je tudi uporabe interneta naučila – kar je mogoče preveriti tudi na njeni facebook strani, kjer nenehno razstavlja svoje izdelke in kot številne druge sodelujoče vabi k raznih dobrodelnim projektom.
Ker ponavadi dela več stvari naenkrat, težko pove, koliko časa ji, denimo, vzame šivanje pregrinjala, narejenega po sistemu krpanja, in resnici na ljubo je bila pri seštevanju minut doslej dosledna le pri enem izdelku, to je pri klekljanju tanga spodnjic. »Delala sem jih 70 ur. Pa so to tangice za kakšno manekenko, številka 36,« se krohota med pripovedovanjem.
Ustvarjanje jo je obsedlo po upokojitvi, to je pred osmimi leti: »Vedno sem se hotela naučiti klekljati, vendar sem delala v dveh izmenah in se nisem mogla udeležiti nobenega tečaja. Ko sem se upokojila, sem takoj začela. Potem sem šla še na tečaj vozlane čipke, v angleščini se to imenuje frivolitte, pa šivat ...« Ravno tisto dopoldne se je vrnila s še ene delavnice – žičkanja – in si, tako mimogrede, naredila dva prstana. Pa še marsikaj bi se našlo v zakladnici veščin energične Gorenjke, ki več kot očitno povsod vtakne svoje prste, kakor ji, hitro med smehom doda, kdaj pa kdaj oponese tudi njena 90-letna mati. Pri pregrinjalu, ki ga zdaj šivajo otočanke, je doslej naredila nekaj rožic, poleg tega so se udeleženke iz Gorenjske (v projektu sicer sodeluje šest skupin iz ljubljanske, dolenjske, gorenjske in primorske regije) dobivale še na »kofetkih« v Kranju in Radovljici in skupaj delale. Tudi zdaj jih bo sklicala, gotovo bo še za tri ali štiri ure dela, čez prst oceni Jožica Zadravec.
Tudi pod prsti Nine Cizerle iz Domžal, ki nastopa pod vzdevkom Anin, je nastala vrsta rožic in še nekaj posameznih, kakor po spominu pobrska še ena otočanka. Pridružila se je, ker od nekdaj zelo rada sodeluje pri takih projektih: »Že prej sem kakih 30 let zbirala stvari za ljudi, ki potrebujejo pomoč.« Tudi krpanje ji je bilo tako rekoč vse življenje všeč, ko je odkrila Jolando na Otoku zakladov, pa se je takoj prijavila na tečaj in tako postala del te veje otoške skupnosti.
Pol ure za eno rožico
Kako dolgo bi ustvarjala pregrinjalo, če bi se ga lotila sama, Jolanda Borič ni mogla niti oceniti – takšno ročno delo traja mesece, lahko tudi leta, delo se lahko primerja z izdelovanjem preprog. Pol ure traja samo šivanje ene rožice, ponazori mojstrica. Ko se bo pregrinjalo vrnilo iz Gorenjske, ga bo v delo vzela Jolanda, ki ji prav lahko rečemo vodja projekta, kajti ne le da je zamisel njena, ona je tudi vse sodelujoče navdušenke izučila dela, narisala pregrinjalo in modele za vse ter prispevala material. Tik pred koncem bo sklicala še eno seanso – da bodo pomagale odstraniti papirčke, ki se še držijo rožic, navihano pripomni Jolanda. Potem bo sestavila pregrinjalo v celoto in zašila robove – če na hitro opišemo precej dolgotrajnejši postopek, ki mu mojstrice pravijo sestavljanje sendviča. »Časa imamo še dovolj,« je bila zadovoljna, »končano mora biti najpozneje oktobra, a gotovo bo prej.« Oktobra bo namreč dobrodelni koncert društva Ključ, ki so mu otočanke namenile pregrinjalo z imenom Zvezdnato nebo. To je drugo dobrodelno pregrinjalo, a tudi sicer se je na Otoku zvrstilo že več dobrodelnih akcij, denimo stekleničke upanja za bolnike z rakom, izdelke so ustvarjali tudi za zavetišče za živali in podobno.
Prvo pregrinjalo se je imenovalo Babičin vrt, šivalo ga je 52 otočank, sestavljeno pa je bilo iz nekoliko več rožic, 58. Sestavljeno je iz 827 ročno zašitih šesterokotnikov, izdelovale pa so ga štiri mesece in 28 dni in zanj porabile osem metrov blaga (pregrinjalo je sicer veliko dva krat dva metra). Pregrinjalo so podarile društvu za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč, čeprav – kolikor je znano sogovornici – še ni zares uresničil svojega namena. Ampak to ni več delo otočank, one se zdaj poglabljajo v rožice Zvezdnatega neba. O njem statističnih podatkov še ni, a Jolanda Borič je takoj preštela 60 rožic in še deset polovičk, v štetje koščkov pa se ni več spuščala – gotovo jih bo več kot tisoč. »Izpeljati takšen projekt je res izziv in izzive si rada postavljam, vsaj enega takšnega na leto. Seveda so tudi otočanke res pridne in zagrete,« ponosno doda med tem, ko zre v pisane kosce blaga.
