Tiskane izdaje
Glasbeniki in njihovi inštrumenti so na vaji do zadnjega kotička napolnili manjšo dvorano v mengeški glasbeni šoli, tako da se je komajda našel prostor še za dirigenta. Kljub temu so več ur marljivo pilili dele programa. Novoletni koncerti so že nevarno blizu in za ljubiteljske glasbenike zahtevne skladbe južnoameriških avtorjev niso ravno mačji kašelj.
Vadijo pod taktirko novega dirigenta Slavena Kulenovića, čeprav je spored sestavil še dosedanji, Simon Krečič, ki je v začetku meseca prevzel mesto umetniškega direktorja mariborske opere.
Štiriletno sodelovanje z ljubiteljskim orkestrom bo pogrešal, vendar časa za vse žal ne bo več dovolj, pravi odhajajoči dirigent. »To je orkester, ki je kovnica glasbenih talentov. Iz tega kroga so izšli številni uspešni poklicni glasbeniki, kot je, denimo, violinist Janez Podlesek, koncertni mojster Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. To je dobra šola tudi za dirigente in zelo sem vesel, da sem jih lahko vodil štiri leta,« pravi Krečič.
Orkestru se je pridružil ravno v času menjave generacij, ko so dobili precej novih mladih članov, in prav kombinacija izkušenih in manj izkušenih glasbenikov je bila dobra podlaga za strokovno rast, poudarja. V času njegovega vodenja so igrali predvsem klasično orkestrsko literaturo, ki se sicer izvaja na profesionalnih odrih, obenem pa so bili odprti tudi za druge glasbene žanre. Tako so postavili opero Gorenjski slavček in nastopali s triom Eroika ter igrali filmsko glasbo, kar je bila usmeritev, ki jo je začrtal že njegov predhodnik, Simon Dvoršak.
Ljubiteljsko igranje v orkestru, kot je ta, ima po Krečičevem mnenju posebno vrednost. »Če se poleg službe dvakrat na teden zvečer, pred koncerti pa še ob koncih tedna, udeležuješ vaj, te mora to res veseliti. V njihovih nastopih se čuti neka posebna energija, ki marsikdaj umanjka pri profesionalcih,« jih je pohvalil.
Deluje od leta 1971
Domžalsko-kamniški orkester je eden redkih ljubiteljski simfoničnih sestavov s tako dolgo tradicijo pri nas. Nastal je jeseni leta 1971 z združitvijo salonskega orkestra Zavoda za glasbeno izobraževanje Domžale in kamniškega Komornega orkestra. Dirigent obeh orkestrov je bil znani glasbeni pedagog Tomaž Habe, ki je poučeval violino na domžalski glasbeni šoli, pa tudi v Kamniku. Orkestra sta že prej tesno sodelovala in si izmenjavala glasbenike. Na začetku je imel 36 članov, sestavljali pa so ga večinoma učenci in učitelji obeh glasbenih šol.
»Danes imamo 82 članov, iz različnih razlogov je aktivnih šest manj. Velika večina ni poklicnih glasbenikov, vsak pa ima glasbeno izobrazbo, ki je glede na leta šolanja zelo različna – od štirih razredov glasbene šole do končane akademije in magisterija. Tudi starostni razpon je precej velik in znaša natanko šestdeset let, od 13 do 73 let, tako so med njimi osnovnošolci in upokojenci ter zaposleni v različnih poklicih, tudi računalnikarji, zdravniki, komercialisti,« je povedala predsednica orkestra, violončelistka Zdenka Krečan, upokojena profesorica glasbe, ki v orkestru igra od leta 1980.
Orkester je v več kot štirih desetletjih svojega delovanja nenehno strokovno napredoval, kar je posledica velikega števila vaj, vedno višje glasbene izobrazbe članov in spodbudnega načina dela dirigentov. Vsak izmed njih je dal svoj pečat.
Najbolj izjemen je nedvomno prispevek ustanovitelja orkestra, Tomaža Habeta, ki je postavil program dela – ta v marsičem velja še danes in obsega letne koncerte pred koncem sezone, nastope na vseh pomembnejših občinskih prireditvah in priljubljene novoletne koncerte. Sodelovali so že z domačimi zbori in uveljavljenimi solisti, kot so Norina Radovan, Irena Baar Vremšak, Tomaž Lorenz, Janez Petrač, Matej Zupan, Matej Šarc, Tomaž Plahutnik, Aci Bertoncelj, Eva Bohte, Jaka Pucihar in Andrew John Stevens.
Štirje so člani od začetka
V vseh letih obstoja se je v orkestru zvrstilo 250 različnih inštrumentalistov, štirje so člani že od vsega začetka: violinistki Branka Bečaj in Mirjana Frišek, fagotist Bogdan Šmon in timpanist Janez Spreitzer. Ne le omenjeni, vsi člani po vrsti si ne znajo predstavljati življenja brez igranja v orkestru, se je izkazalo, ko smo med odmorom poklepetali z njimi. Za nekatere je to predvsem način kakovostnega preživljanja prostega časa, za druge odlična protiutež zahtevni službi ali študiju, za tretje morda odskočna deska v svet poklicnih glasbenikov.
»Zlasti za ljubiteljske glasbenike, ki igrajo na godala, je takšen orkester redka priložnost, da po končanem glasbenem šolanju ohranjajo aktivni stik z inštrumentom. Drugi laže najdejo možnost bodisi v pihalnih orkestrih bodisi v pop skupinah,« poudarja Branka Bečaj, prva violinistka. Kot dolgoletna učiteljica violine v domžalski glasbeni šoli nedvomno ve, o čem govori. Je ena redkih, ki načrtno vzgajajo kader za orkester. »To je nekaj zelo lepega, saj lahko izraziš svojo dušo, čeprav nisi vrhunsko nadarjen. Zato se potrudim, da otroke 'zastrupim' z glasbo,« pove.
Za dobro delovanje orkestra je zelo pomembno, da so njegovi člani povezani, da se podpirajo in drug iz drugega potegnejo najboljše, zato se družijo tudi po vajah, enkrat na leto pa se dobijo na pikniku. Med njimi je tudi veliko članov iste družine. Tako se trije bratje in dve sestri Kozjek (Miha, Anže, Martin, Katarina in Kristina) znajdejo pred pravim logističnim izzivom, ko se odločijo vsi priti na vajo, so povedali.
Prihajajo tudi trije iz družine Einfalt (Jaka, Luka in njegova žena Petra, hčerka naše sogovornice Zdenke Krečan). Na vaje pogosto pripeljejo še hčerki oziroma vnukinji, saj doma ni nikogar za varstvo. To je, kot kaže, že obrodilo sadove, saj nam je mlajša, petletna Sonja, zaupala, da bo tudi ona igrala violino. Vsi skupaj pa upajo, da bodo do takrat dobili ustreznejše prostore za vaje.
