Tiskane izdaje
Že od prvega razreda dalje so nas učili, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva. »Če zjutraj ne boš vsaj nekaj malega pojedel, ne boš mogel razmišljati …« in podobne argumente, ki jim zdaj močno prikimavam, so uporabljali. Kosilo je bilo v osnovni šoli, vsaj nekoč, samoumevno. Kaj pa kosilo med delovnim časom?
Tudi to bi moralo biti samoumevno. Zakonodaja delodajalcu nalaga, da mora zaposlenemu za polni delovni čas omogočiti pol ure odmora in mu povrniti stroške za prehrano med delom. Pa svoje pravice tisti, ki jih imajo, izkoristijo?
V Sloveniji nismo zasledili raziskave o prehranjevanju na delovnem mestu, zato smo si izposodili podatke tiste, ki jo je izvedla britanska zasebna zdravstvena služba Bupa. Leta 2011 so si le trije od desetih zaposlenih Britancev vzeli odmor za malico. Več kot tretjina je že izkusila pritiske nadrejenih po delu med odmorom, polovici pa je teža delovnega bremena preprečevala, da bi si ga vzeli.
Zadnji podatek še posebej vzbuja skrb, saj kaže, da si zaposleni zaradi prizadevanja, da bi se čim bolj izkazali pred nadrejenimi, pravico do odmora za malico med delom odvzamejo kar sami. Nič bolje ni, če lakoto med delovnikom tešijo s sladicami in kofeinskimi napitki, saj ti vodijo v nespečnost in dehidracijo, ali pa malico pogoltajo med brskanjem po spletu, elektronski pošti in družabnih omrežjih.
»Časa za malico ni. Od doma prinesem jogurt, a ga ponavadi odnesem nazaj nedotaknjenega,« je na Delov facebook, kjer smo bralce pozvali, naj z nami delijo izkušnjo prehranjevanja na delovnem mestu, zapisala Mojca Topič.
Pomenljivi so tudi podatki raziskave podjetja Business Environment o dolžini odmora za malico glede na sektor, v kateri je sodelovalo 3000 britanskih uslužbencev. Osemintrideset odstotkov uslužbencev v bančnem in zavarovalniškem sektorju si vzame enourni odmor – to je tudi zakonsko določena dolžina odmora med delovnikom v Veliki Britaniji –, 35 odstotkov osebja v gostinstvu in postrežbi pa nikoli ne malica. Posledice zmanjšane produktivnosti zaradi izpuščenega odmora za prehrano so tudi finančne. Britanska podjetja zaradi tega vsak dan izgubijo 50 milijonov funtov.
Koliko časa si vzamejo za obed med delovnikom, kaj in kje jedo, koliko denarja potrošijo in ali menijo, da se je mogoče tudi na delovnem mestu prehranjevati zdravo, smo povprašali nekaj slovenskih zaposlenih.
Zahtevnejši z leti
V sobi, polni odslužene računalniške opreme, si je Gordan Čuka zlil preliv čez bogato solato in jo neposrečeno pretresel. Oseminštiridesetletnik na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje poučuje predmet računalništvo za oblikovalce, v prostem času pa je adrenalinski odvisnik. Pozimi skoraj vsak dan teče, večinoma ponoči. Kljub veliko porabljenim kalorijam pa kakovostni prehrani med delovnikom do pred kakšnim letom ni posvečal pretirane pozornosti. »Tista škatla,« pokaže na drugi konec sobe, »bi bila polna embalaže od sendvičev.«
Zadnjega pol leta pa si malico v službo vse pogosteje nosi od doma. »Starejši ko sem, pomembneje se mi zdi pojesti nekaj primernega. Če poleg tega na mesec pretečeš od 200 do 250 kilometrov in se ti ob 11. uri zvečer spahuje po sendviču, ki si ga pojedel ob treh popoldne, tega ne počneš več.«
Najraje vidi, da od večerje prejšnjega dne ostanejo špageti, iz katerih si naredi solato, pogosto pa za malico poje samo jabolko. »Težava je, ker v okolici fakultete ni nič pametnega za jesti. Sendvičev iz bencinske črpalke se naješ po dveh tednih, včasih sem hodil čez cesto v mesnico, kjer so pripravljali precej dobre stvari, vendar je tudi to enolična hrana. Drugam pa se moraš odpeljati, kar pomeni, da z vožnjo izgubiš dve tretjini časa, ki je namenjen odmoru za malico.« Kljub temu gre včasih na »kaj toplega« v bližnjo picerijo ali trgovski center. »So pa tudi dnevi, ko se zapeljem skozi McDonald's,« se nasmehne.
Lahko bi se bolj zdravo prehranjeval, prikima, vendar se mu zdi pomembneje ujeti svoj ritem prehranjevanja. Nekoliko je prehrana na delovnem mestu povezana tudi z denarjem; delodajalec mu sicer povrne stroške za prehrano. Za vsako vrsto obroka ima natančno odmerjen limit. »V trgovini lahko zapravim od dva do štiri evre, za toplo malico redko dam več kot deset evrov.«
Za obed si vzame toliko časa, kot hoče, vendar nikoli dlje kot pol ure. Jé kar za delovno mizo in medtem brska po računalniku ali bere časopis. »Hrani se ne znam popolnoma posvetiti,« se zaveda. »Pogosto tudi kdo kaj potrebuje, sem pač deklica za vse. Takrat odložim pribor, si umijem roke in priskočim na pomoč. Preden bom dvignil sidro, bom pojedel še drugo jabolko, proti večeru pa bomo doma imeli skupno kosilo.«
Včasih zgled, drugič poje vse
Boštjana Kluna se spominjamo kot televizijskega in radijskega voditelja, zadnje čase pa nekoliko več tipka kakor govori v mariborskem podjetju Oranža. Ob že tako hektičnem življenju je pred kakim letom popolnoma spremenil še prehranjevalne navade, kar je ena najtežjih nalog. K temu sta pripomogla poroka in rojstvo otrok. »Z jedilnika smo izločili mleko in mlečne izdelke, približujemo se zapovedi, da je treba iz kuhinje odstraniti vse belo. Uživamo različna olja, namakamo semena, delamo smutije in poskušamo piti čim več vode. Močno smo omejili tudi uživanje mesa.«
Boštjanova prehranjevalna disciplina med delovnim časom pa zelo niha, prizna. »So dnevi, ko sem ponosen nase in bi se skoraj lahko dal za zgled, in takšni, ko podležem običajnim izgovorom in pojem vse, kar mi pride pod roke.« Tudi on se veliko ukvarja s športom. Ko se je pred časom pripravljal za beneški maraton, je treniral sredi najhujše poletne vročine. »Resneje kot sem treniral, bolj se mi je upirala nezdrava hrana,« je ugotovil. Mikal ga ni niti kebab, ki bi ga sicer »pojedel na tone. Če me dva dni ni bilo v kiosk, so me prodajalci vprašali, ali sem bolan.«
Dan ponavadi začne s pitjem večje količine črne kave. »Ko pridem v službo, pojem nekaj polnozrnatih ekoloških keksov in tako zdržim do poldneva. Sledi manjši obrok. Če si prinesem kaj od doma, ni težav. V nasprotnem primeru na hitro zmečem nekaj vase. Žalostno je, da se v trenutkih, ko bi moral biti fizično najbolj pripravljen, do sebe vedeš najbolj neodgovorno.«
Jabolko ali čips – stvar izbire
V podjetju XLAB se pred mini čajno kuhinjo zbirajo dekleta in čakajo, da si v mikrovalovni pečici pogrejejo kosilo v plastičnih posodicah. »Malico si vsak dan nosim od doma, ker je tako bolje in manj pojem. Če gremo na kosilo ven, bi samo še zaspala, pa še več časa gre,« pravi Lara Tasev. V službo prinese tisto, kar za domače skuha dan prej. »Kuhanje mi je v užitek.« V kuhinjico se z zavojčkoma motovilca in paradižnika prerine Mersiha Zajec. »Naj vidijo, kako zdravo se prehranjuje bodoča mamica,« se pošali Lara. »Ja, ja. Možu sem doma pripravila malico, svojo pa sem pozabila, zato sem morala v trgovino,« Mersiha v smehu zavrne kompliment.
XLAB, eno najhitreje rastočih podjetij osrednje Slovenije, je v več pogledih mlado podjetje. Z zunanjimi sodelavci zaposluje skoraj sto ljudi, večinoma računalniških programerjev. Njihova povprečna starost je okoli 30 let. Odmora za malico jim nihče ne odmerja, pomembno je, da je delo pravočasno opravljeno, zato je vzdušje v podjetju precej sproščeno.
Čeprav je mala kuhinja opremljena s kuhalno ploščo, hladilnikom, kavomatom in celo pomivalnim strojem, večina zaposlenih hodi na malico v okoliške restavracije; v Tehnološkem parku Ljubljana kljub številnim podjetjem še vedno ni menze. Tisti, pravzaprav tiste – fantje najpogosteje malicajo sendviče –, ki si kosilo prinesejo od doma, ga pojedo v sejni sobi. Ob našem obisku jim družbo dela Vid Tadel, ki jé čokolino. Je to zajtrk ali kosilo? »Malica, zjutraj sem si že privoščil jajčka,« se zadovoljno potreplja po nevidnem trebuhu.
»Najhuje je, če crkne kavomat,« pravijo punce. Pred dvema tednoma pa se je pokvarila mikrovalovna pečica, zato so pojedle veliko sendvičev in hrane iz Halo Kitajca. Pa tudi sicer se vedno ne prehranjujejo zdravo. Poleg kuhinje je shramba s policami, bogato založenimi s sladkimi in slanimi prigrizki, alpskim mlekom, v zabojčku na tleh je vreča jabolk. »Direktorja skrbita za ugodje zaposlenih,« komentira Lara.
Vsak se sam odloči, ali bo jedel jabolka ali čips. Se je pa ob toliko prigrizkih težko odločiti za zdravo hrano, če si sladkosned, se strinja Mersiha. Ženski del ekipe se je trudil za uvedbo bolj zdravih prigrizkov. Izboril si je suho sadje, čaje, temno čokolado, polnozrnate kosmiče in krekerje ter sirne namaze. Pri prepričevanju sodelavcev za uvedbo bolj zdravih brezalkoholnih pijač niso bile tako uspešne.
