Monografija o Habsburžanih

Z raziskovanjem Habsburžanov, ene najstarejših in največjih vladarskih dinastij, ki je pustila trajen pečat v zgodovini Evrope in Slovencev, se že dve desetletji ukvarja tudi slovenski zgodovinar dr. Andrej Rahten, med drugim višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Kot član mednarodnega predsedstva panevropskega gibanja, najstarejše organizacije, ki se zavzema za združevanje Evrope in deluje že od dvajsetih let 20. stoletja, se je tudi osebno poznal z Otom Habsburškim, ki mu je posvečena tudi pred kratkim izdana monografija Habsburžani v slovenskem prevodu izpod peresa Eve Demmerle. Kakšen je bil Oto in kako razumeti knjigo, ki smo jo ob izidu že predstavili na straneh Kulture, razkriva v nadaljevanju.

Kako gre v obilici literature o Habsburžanih razumeti zadnjo monografijo? Zdi se, da se je avtorica dotaknila vsega po malem.

Tako je, to pa je tudi odsev tega, da je Eva Demmerle dejavna na različnih področjih, od publicistike do politike. Zato se je opisanega lahko lotila interdisciplinarno, kar je redko pri tej vrsti knjig. Pritegne tudi njena kar drzna odločitev za razdelitev obdobij glede na Habsburžane, ki so najbolj zaznamovali svoje obdobje, in ne gre zgolj za kronološko nizanje dogodkov. Eva Demmerle je bila dolgoletna tajnica Ota Habsburškega in je imela dostop do arhivskih dokumentov, ki drugim niso bili na voljo, zato so marsikateri podatki objavljeni prvič. Ena od njenih prednosti pa je bila verjetno tudi ta, da je več desetletij živela z družino in se tako lahko dobro seznanila z njihovo miselnostjo. Knjiga se trudi aktualizirati dinastijo, zato se ne konča z letom 1918 kot večina knjig o Habsburžanih in se ne izgublja v podrobnostih o habsburških boleznih in ljubeznih, o katerih je bilo napisanih že veliko knjig. Zato je knjiga posebna in po mojem mnenju zanimiva tudi za slovenski prostor.

Obdobje habsburške vladavine se razteza skozi 645 let. Laični poznavalec pozna, denimo, Marijo Terezijo in njenega sina Jožefa II., ki sta zaslužna za uveljavitev obveznega šolstva, sodstva, slovstva in sajenje krompirja, Franca Jožefa, ki je bil na oblasti kar 68 let, ter morebiti še prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki so ga ubili v atentatu v Sarajevu. Katerega Habsburžana bi še morali poznati?

Mislim, da povprečen Slovenec iz šolskih klopi pozna bolj ali manj le Marijo Terezijo, ki se je zapisala v zgodovino zaradi svojih reform. Večjo pozornost, tudi v zgodovinskih učbenikih, bi si po mojem mnenju zaslužil cesar Karel V. iz 16. stoletja. Zaradi spleta okoliščin in pametne poročne politike njegovih prednikov je nasledil ogromno ozemlje španske krone, vključno z Novim svetom, ter obdržal krono Svetega rimskega cesarstva. Njegovo cesarstvo so imenovali kar »cesarstvo, v katerem sonce nikoli ne zaide«, saj je v enega združil tako kontinentalni kot pomorski imperij. To je edinstven dosežek v svetovni zgodovini. Njegovo cesarstvo so primerjali z rimskim, njega pa obravnavali kot cesarja, ki je nad vsemi drugimi monarhi.

Seveda bi v vsakem obdobju lahko poiskali kakšnega pomembnega Habsburžana, vendar se sam bolj nagibam k temu, da habsburško vladavino razdelimo po poslanstvih. V vsakem daljšem obdobju si je dinastija zadala svoje poslanstvo, začenši z bojem proti Turkom oziroma obrambo krščanske Evrope, pri katerem so aktivno sodelovali tudi Slovenci. Sledila je katoliška restavracija oziroma protireformacija, ko se je habsburški imperij ponovno vzpostavil kot obrambni zid katoliške vere. Ne smemo pozabiti, da so habsburški cesarji vse do konca svoje vladavine imeli pravico veta na izvolitev papeža, česar ni imela nobena druga dinastija na svetu. Leta 1903 so jo tudi nazadnje uporabili in s tem povzročili kar veliko diplomatskih in notranjepolitičnih zapletov. V pozni dobi monarhije pa so se Habsburžani postavili za neke vrste garanta srednjeevropske mnogonarodne raznolikosti in kot antipod velikonemškim težnjam, če poenostavim, je bila Avstrija že od 19. stoletja naprej branik pred še večjo Nemčijo. Zaradi vsega tega je habsburška zgodovina tudi nekaj več; je zgodovina poslanstev, ki presegajo posameznega vladarja.

Prav pri Karlu V. me je presenetilo, da je, potem ko ga je menih Bartoloméjo de Las Casas seznanil z grozodejstvi v Novem svetu, sprejel celo nove zakone, ki so prepovedovali zasužnjevanje Indijancev, njihovo spreobrnitev v krščanstvo pa naj bi dosegli z dobroto in ljubeznijo, in ne s silo. Toda ti za tisti čas zelo napredni ukrepi v praksi seveda niso delovali.

Njegove odločitve gre razumeti predvsem v luči cesarja kot zaščitnika krščanstva na splošno, češ, če smo krščanski imperij in zagovarjamo krščanske vrednote, moramo tako tudi delovati. Vrednote, iz katerih je izšel Karel V., pa v praksi pogosto niso bile uresničljive. Že potovanje na drugi konec sveta v 16. stoletju je bilo vse prej kot lahko, kaj šele da bi iz Evrope lahko nadzirali dogajanje na drugi strani sveta. Poleg tega si ne smemo delati utvar, saj sta bili srednjeveška in novoveška stvarnost surovi. Tudi osvajanje Amerike ni bila kakšna plemenita dejavnost in španska krona je izkoristila zgodovinsko priložnost tudi na račun žrtev v Novem svetu.

Treba pa je vedeti, da so Habsburžani skozi stoletja poudarjali, da je temelj vladanja pravičnost (Iustitia Regnorum Fundamentum). Tudi tisti avtorji, ki do habsburške monarhije ne gojijo simpatij, ji priznavajo, da je v njej pravo nekaj veljalo. Brez načela spoštovanja prava in pravičnosti mali narodi v tem velikem mnogonarodnem loncu ne bi dosegli takšne stopnje narodnopolitične emancipacije, kot jo je, denimo, slovenski že v 19. stoletju. Avstrijska birokracija ni zaman slovela kot ena najbolj učinkovitih na svetu, slovela je tudi kot izrazito nekoruptivna. Habsburška monarhija je bila dežela priložnosti in te izhodiščne možnosti je varovala pravna država. Dinastija je doumela, da je to tudi tisto načelo, na podlagi katerega lahko tudi sama obvladuje cesarstvo s pol ducata narodov, kultur, veroizpovedi. Za primer vzemimo Bretonce v neki drugi državi in konceptu – ali imajo svojo državo? So izoblikovani kot politična nacija?

Ni nekako k načelu pravičnosti spadala tudi možnost, da je na pogovor k cesarju Francu Jožefu lahko prišel tudi navaden državljan?

Franc Jožef je sam sebe imenoval za prvega uradnika cesarstva, filozofija, ki jo je povzel po Jožefu II. Kot prvi uradnik v cesarstvu je od jutra do večera reševal različne probleme svojih podložnikov in le na predvečer svoje smrti je odšel »spat« malo prej, ker je bil utrujen. Avdience pri cesarju so zelo lepo opisane v knjigi Josefa Rotha Radetzkyjeva koračnica. Tudi znameniti slovenski poslanec v dunajskem parlamentu Fran Šuklje je je bil deležen. Ko je ob koncu mature ob neki napitnici povedal nekaj pohvalnih besed o Rusiji, so ga prijavili. Ko je zadeva prišla tako daleč, da bi moral v ječo, je dobil avdienco pri Francu Jožefu. Ko je cesar spoznal, da je Šuklje sodeloval v znameniti bitki pri Sadovi leta 1866, kjer so se avstrijski vojaki borili proti Prusiji in bitko sicer izgubili, mu je kazen izbrisal. K Francu Jožefu se je imel teoretično pravico priglasiti vsak državljan in temu je sledil tudi zadnji cesar Karel I. Toda to je bil že drug čas, v resnici obdobje dveh let, ko se je odločalo, ali bo monarhija sploh preživela ali ne. Pri njem so bili na avdienci tudi znani Slovenci. Najbolj znana je zadnja avdienca Antona Korošca, vodje vseh južnoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu iz začetka oktobra 1918. Ko je cesarju sporočil, da Slovenci zapuščajo monarhijo, mu je zadnji habsburški cesar s solzami v očeh rekel: »Pa ne tudi vi, katoliški Slovenci! Vi ste bili že od nekdaj najbolj lojalni, ne odidite še vi!«

Kaj pomeni biti Habsburžan danes?

Njihovo polje delovanja ostaja panevropsko gibanje, katerega predsednik je bil dolga leta sin Karla I. Oto Habsburški (tudi kot poslanec Nemčije v evropskem parlamentu), usmerjeni pa so predvsem v prizadevanja, da se čim večji del srednje- in vzhodnoevropskih narodov vključilo v evropsko družino narodov. Otova hči Walburga je poslanka v švedskem parlamentu, sin Karl je dejaven v mednarodni politiki in se zavzema za pravice nepriznanih nacij, hči Gabriela je veleposlanica Gruzije v Berlinu, sin Georg živi v Budimpešti ...

Oto je slovel kot največji zagovornik vključitve Hrvaške v Evropsko unijo, za kar se je zavzemal vse do smrti leta 2011. Njegova pomoč je bila neprecenljiva, hrvaško panevropsko gibanje pa je podpiral tudi v težkih časih, zaznamovanih z afero Ante Gotovina. Bil pa je tudi pomemben zagovornik slovenske osamosvojitve. France Bučar je z njim imel tesne stike že konec 80. let in je na njegovo povabilo obiskal tudi Strasbourg ter v evropskem parlamentu jasno povedal, da Jugoslavija v taki komunistični, totalitarni obliki ni vredna, da jo zahod podpira. Zaradi tega govora so Bučarja v domovini označili za veleizdajalca. Med osamosvojitveno vojno je Oto celo obiskal Ljubljano. Zdelo se mi je tudi zelo zanimivo, da je poleg vseh nazivov ponosno navajal, da je častni doktor Univerze v Mariboru.

Kot član predsedstva panevropskega gibanja ste tudi osebno poznali Ota in poznate njegovo hči Walburgo, ki sta napisala tudi predgovor h knjigi.

Konec 90. let prejšnjega stoletja sem odpotoval na skupščino panevropske unije v Strasbourg, kjer me je France Bučar prvič predstavil tako Otu kot njegovemu sinu Karlu. Pri srečanju z Otom sem takoj zaznal pregovorno vljudnost in izjemno razgledanost. Nazadnje sva se pogovarjala na srečanju v Opatiji leta 2009 in lahko rečem samo to, da ni bil aristokrat le po nazivu, ampak tudi po dejanjih, in to je dokazoval na različne načine. S komerkoli se je pogovarjal, je bil enako vljuden, prijazen in spoštljiv. To je očitno odlika, ki je bila tej rodbini privzgojena v stoletjih delovanja za blagor nekega širšega državnega kompleksa. In tako potomci delujejo tudi danes, čeprav nimajo svoje monarhije.