Moški pričakuje dobro vzgojeno partnerico

Robert Miklavčič je strokovni vodja programa, imenovanega trening socialnih veščin za moške, ki povzročajo nasilje nad ženskami. To delo opravlja v Društvu za nenasilno komunikacijo osmo leto. Skupinam moških, ki povzročajo nasilje, še z dvema voditeljema predava o prevzemanju odgovornosti zanj in o nenasilnem reševanju konfliktov. Velika večina na predavanje ne pride prostovoljno, ampak jih na »prevzgojo« napotijo centri za socialno delo ali tožilstva.

Robert Miklavčič meni, da moškim že sama patriarhalna družba sporoča, da so glavni, da so gospodarji in da lahko svojo prevlado in moč uveljavljajo tako. Delo z moškimi, ki so prepričani, da so za njihovo nasilje pravzaprav krive kar žrtve same, je zelo trd oreh, a Robert je presenetljivo učinkovit. Morda tudi zato, ker jih dobro razume, saj ga je v preteklosti povzročal tudi sam.

Pravite, da družba sporoča moškim, da so večvredni. Po eni strani so res prepričani o tem, saj imajo navsezadnje pod sabo vsaj en spol, po drugi strani pa verjetno zelo kmalu ugotovite, da imajo bedno samopodobo. Ponavadi gre to skupaj. Se motim?

Družba še vedno sporoča dečku, mladostniku in pozneje odraslemu moškemu, da je večvreden. In zato se jim s svojo samopodobo sploh ni treba ukvarjati. Ustvarijo jo na zunanjih dejavnikih: koga lahko nadzorujejo. Če to ne more biti kak podrejeni na delovnem mestu, so za uveljavljanje moči primerni najbližji domači.

Tak moški ni v ničemer individualen. Je samo kopija stereotipa.

Bolj ali manj. Dečki ne jokajo, so pogumni, prenesejo veliko bolečine, a je ne pokažejo. Ali pa se do odrasle dobe to zelo dobro naučijo skrivati. In ko se v partnerskem odnosu pojavijo frustracije in konflikti, so prepričani, da jim vse to počne partnerica in da je za vse kriva ona. Mislijo, da jim ona pritiska na gumbe, potem pa jim »tema pade na oči« in se ne počutijo odgovornih za svoje vedenje.

In ko jim pade tema na oči, je opravičljivo vsako njihovo dejanje.

Tako je. Razložim jim, da jim »tema ne pade na oči«, ko jih na cesti ustavi policist in napiše kazen. Do policista ne uporabijo nasilnega vedenja, takrat ta impulz znajo zadržati. Doma za štirimi stenami pa si dovolijo vpitje, žaljenje, kričanje, pretepanje. Seveda z opravičilom, da so jim nelagodje povzročili drugi.

Sporočila družbe razumejo kot nekaj najbolj samoumevnega in normalnega.

Sporočila jim z vzgojo vcepijo odrasli.

Kaj je narobe, če sem jo udaril, saj si je zaslužila?

Moški so zmotno prepričani, da imajo pravico prevzgajati ženske in jih spravljati v podrejen položaj, pri tem pa cilj opravičuje sredstvo, se pravi uporabo nasilnega vedenja.

Ali nasilje sploh prepoznavajo kot nasilje? Na primer psihično.

Psihično zelo slabo. Prepoznavajo kvečjemu telesno nasilje, pa še to velikokrat opravičujejo, češ da so to vzgojni prijemi. V naši družbi je še zelo zakoreninjeno prepričanje, da je nasilje treba uporabiti, da bi nekdo nekaj dojel. Še vedno smo prepričani, da bodo ljudje dojeli stvari šele pod pritiskom nasilja, predvsem otroci. Moški se trudi partnerico prepričati, kakšna bi morala biti, kako bi se morala vesti, kaj vse bi morala narediti.

Da se bo skladala s stereotipom?

Da se bo skladala z njegovim prevzetim prepričanjem. In potem mu ne bo treba uporabiti nasilja. Ne vidi, da je problem v njem. Problem vidi v partnerici. Če bi se ona spremenila, bi njegov problem izginil. Toda to je najhujše zmotno prepričanje.

Kako pa sploh lahko delate s takšnimi moškimi, če so prepričani, da se morajo spremeniti vsi okoli njih, z njimi je pa vse v najlepšem redu?

Prav zato smo se odločili za skupinski trening socialnih spretnosti. Program obsega dvanajst srečanj. Vsako srečanje je sestavljeno iz ure predavanja, sledi ura učenja socialnih spretnosti na podlagi predavanja. V drugem delu jih svetovalci poskušamo prepričati, da zmotna prepričanja poganjajo njihovo vedenje.

Če prav razumem, je drugi del nekakšno srečanje ogledal. V njem prepoznavajo svoje ravnanje.

Točno tako.

Prepričani so, da so nekaj izvirnega, potem pa ugotovijo, da so si podobni kot jajce jajcu.

Vidijo, da njihov vedenjski vzorec ne deluje. Med sabo si včasih rečejo: »Ali si se videl?« Zato je skupinska oblika dela tako dobra. Lahko se opazujejo. Kar opazijo pri drugem, prepoznajo pri sebi. Šele tedaj se lahko kaj spremeni v njihovem razmišljanju. Človeka ne moremo prisiliti, da bo to dojel. Preden nekoga sprejmemo v skupino, skušamo na uvodnem srečanju ugotoviti, ali je sploh primeren zanjo. Če vsaj malo občuti krivdo ali občutek sramu zaradi svojega nasilja, vemo, da je primeren. Če pa ga k nam pošlje institucija, a že na uvodnem srečanju razglasi, da nima pri nas kaj iskati, mu povemo, da bomo to informacijo posredovali instituciji, ki ga je napotila. Nekateri gredo raje v zapor, kot da bi spremenili svoje nasilno vedenje. Ne obžalujejo, ne sramujejo se, skratka, zagovarjajo, da so vse naredili prav.

Koliko jih pride k vam prostovoljno?

Uporabnike največkrat napotijo k nam centri za socialno delo, sodišča in tožilstvo. Sodišče in tožilstvo izdata pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom in tako pridejo v skupino. Gre za zunanjo prisilo.

Sami od sebe ne pridejo?

Dvajset odstotkov je takih. Ti dobijo informacijo od partnerice ali sami na internetu.

Nasilen moški torej pričakuje od partnerice, da se bo vedla po njegovih pričakovanjih. Tedaj je odnos harmoničen. In če se ženska ne drži tega scenarija, toliko slabše zanjo. Prav razumem?

Ja, pri čemer so pričakovanja zanj samoumevna in o njih nikoli ne govori. Ženska bi jih morala že »pogruntati«. Moški pričakuje, da je dobil dobro vzgojeno partnerico. Če je imel za vzor očeta, ki je bil psihično in fizično nasilen do partnerice, se sinu zdi to naravno. Včasih celo reče, da je veliko boljši od očeta, ker je ne pretepe vsak dan, ampak samo enkrat na mesec. In za to pričakuje pohvalo.

Tak moški prav zaradi svojih samoumevnih pričakovanj partnerice sploh ne more zares videti.

Vidi samo predstavo, kakšna naj bi bila. Ne vidi ženske kot svobodne, odgovorne osebe, ki počne stvari z razlogom. Vidi samo njeno početje, ki se po njegovem mnenju ne sklada s pričakovanji. In že razmišlja, kako bi to popravil, kajti z njo naj bi bilo nekaj narobe.

In kako se počuti ženska? Nerazumljeno, osamljeno? So njena čustva ljubezni samo navlaka v njunem odnosu?

Eno od naših predavanj ima naslov Mit o romantični ljubezni. Moškim poskušamo povedati, da so v družbi dobili veliko zmotnih prepričanj o tem, kaj ljubezen sploh je. Nekateri med njimi trdijo, da imajo svojo partnerico radi in bi naredili vse, da bi ostali skupaj z njo. Ko pa jim rečem, naj samo opustijo nasilje, me sploh ne razumejo.

In kaj pričakujejo od romantične ljubezni?

Spet to svojo predstavo. Veliko jih govori o mirnem, toplem domu, v katerega pridejo po napornem dnevu. Preprosto ne razumejo, da so partnerice osebe, ki prav tako hodijo v službo in so prav tako utrujene, razočarane, nezadovoljne. Ne morejo stalno igrati idealne ženske, ki je moškemu ves čas na voljo.

Ampak to, kar pričakujejo od ženske, topel dom, hrano, oprano perilo, intimnost, ali ni to vloga mame in ljubice v eni osebi?

Ja. Če partnerica ne igra te vloge, se veliko moških odloči, da bodo vlogi razdelili na dve osebi, in si omislijo še ljubico.

Od partnerice pa potem pričakujejo, da bo igrala vlogo mame?

Ja, ampak oni temu ne rečejo tako. Rečejo, da bi tako pač moralo biti. Hočejo, da jih partnerica podpira, ker imajo težko službo ali ker je nimajo.

Koliko pa so oni pripravljeni razumeti njo?

Za moške, ki povzročajo nasilje, je značilno, da ne sprejemajo odgovornosti. Problema ne vidijo. Ko jim kdo predstavi dejstva, jih zanikajo. Če bi problem namreč prepoznali, bi se morali odgovorno vesti in težave konstruktivno reševati.

Se vam zdi, da so moški drugačni od žensk ali pa že dojenčke trpamo v moško in žensko vlogo?

Dojenčke že v porodnišnici oblečemo v različni barvi in se tudi vedemo zelo različno do njih. Do deklic smo nežni, ogovarjamo jih s prijaznim glasom, hvalimo jih, kako lepe in pridne so. Mimogrede, beseda priden ne pomeni ničesar in je sploh ni mogoče prevesti v angleščino. Za dečke uporabljamo besede kot velik, močan, pogumen. Majhni otroci pa z velikimi očmi opazujejo oba zelo različna pristopa staršev in vseh drugih odraslih. Tako se med odraščanjem naučijo, kakšen naj bi bil svet.

Recimo, da bo ta intervju brala ženska, ki je v odnosu z moškim, ki povzroča do nje nasilje. Kaj ji lahko svetujete?

Prepričanje, da bo njena ljubezen moškega spremenila, je zmotno. Ona ga ljubi in ni ji jasno, kaj vendarle dela narobe. In moški ji pri tem »pomaga«, saj ji ves čas govori, kaj ona dela narobe. Takole bi rekel: ko zaznate nasilje, na kateri koli stopnji, si poiščite veliko pomoči, informacij in podpore. Nasilje vedno prijavite policiji.

S tem bom vse skupaj samo še poslabšala, si mislijo. Še bolj nasilen bo.

Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe. Tudi dolgi pogovori s partnerico ne pomagajo, nasilnež ne bo spremenil svojega vedenja sam od sebe in ga tudi ne more. Na uvodnih pogovorih mi moški povedo, da so se trudili in obljubljali, a vedno vse pade v vodo. Veliko povzročiteljev se ustavi, ko so soočeni z zunanjimi institucijami. Včasih se razmere res lahko poslabšajo in zato imamo varne hiše, v katere se ženska lahko zateče. Družba je pri tem odgovorna, da z zakonodajo, policijo, tožilstvom in sodstvom naredi vse, da bi nasilnežu sporočila, da je njegovo nasilno početje napačno in kaznivo, na primer s prepovedjo približevanja.

Ker ne more iz svoje kože?

Ni mu treba, ker še ni dobil dovolj sporočil, da je njegovo početje napačno. Za to pa je spet odgovorna družba. Nasilje je še vse prevečkrat sprejemljivo. Ljudje se včasih celo smejijo, ko ga opazijo.

Bi morali sosedi poklicati policijo?

Ja. Na voljo imamo, da problem zanikamo ali da ukrepamo. Prav je, da ukrepamo, narobe pa, da ne.

Moški se sam od sebe ne bo spremenil. Vprašanje je torej, kako močna je spodbuda, da se kam vključi. Je tako?

Pravo vprašanje je, kako močno neprijetnost mora moški doživeti, da bo pripravljen sprejeti pomoč. Iz izkušnje lahko rečem, da je pri tistih, ki dobijo prepoved približevanja, veliko večja verjetnost, da se bodo vključili v naše programe.

Na predavanju ste rekli, da lahko moške, ki povzročajo nasilje, povzamemo s štirimi črkami: HALT. Lahko pojasnite?

To so kratice angleških besed za lačen (hungry), jezen (angry), osamljen (lonely) in utrujen (tired). Moškim pojasnim, da morajo za te potrebe, kadar jih čutijo, poskrbeti sami, ne pa da pričakujejo, da bo zanje poskrbel kdo drug. In ko vidijo, da tega ne naredi, ga poskušajo k temu prisiliti z nasiljem. Odrasel človek mora sam poskrbeti, da ni lačen, da svojo jezo izraža odgovorno, da je spočit, vedeti pa mora tudi, da lahko osamljenost prežene s kakovostnimi odnosi. Partnerici ni treba zadovoljevati nobene od teh temeljnih potreb moškega, sploh ne proti svoji volji in ob poniževanju in grožnjah.

Kako je nasilje povezano z odsotnimi očeti?

Veliko moških v skupini mi pove, da je bil oče sicer odsoten, navzoč pa je bil pri nasilnem kaznovanju in poniževanju. Zelo velikokrat rečejo, da je začel prevzemati vzgojno vlogo pri približno desetih letih, ko mama ni več zmogla obvladati »tega mulca« in ga je oče »moral« začeti pretepati. Vendar nočem biti stereotipen: ni nujno, da vsi moški, ki so doživljali nasilje, postanejo povzročitelji nasilja, in tudi takšni so, ki ga v otroštvu niso doživljali, pa ga kljub temu povzročajo. Gre za to, da se človek, ko odraste, odloči, kaj bo naredil. Na koncu je kljub vsiljevanju naučenega vedenja vsak sam odgovoren, kaj bo naredil s tem.

Kako vas moški, ki povzročajo nasilje, doživljajo v skupinah?

Ugotovili smo, da je v prvih fazah bolje, da je na drugi stani moški sogovornik, ker bi vedenje, ki ga imajo do žensk, uporabljali tudi do svetovalk. Ko jih moški ustavlja, jim je hkrati vzor, da je mogoče ravnati drugače. Kadar v skupini nespoštljivo govorijo o ženskah, jim damo vedeti, da je to nesprejemljivo.

Je treba moške vedno zunanje motivirati, da se spremenijo?

Sami od sebe se ne bodo spremenili. Ko jih zapusti partnerica, je seveda veliko zanikanja, ampak čutijo bolečino, in takrat je prelomen trenutek. Ko pride policija in moški dobi prepoved približevanja in se partnerica odloči, da ga bo zapustila, ter odide v varno hišo ali drugo stanovanje, mu je neprijetno. Šele tedaj začne razmišljati, kaj je njegova odgovornost, s katerim vedenjem si je nakopal takšne posledice.

Pravi način za nasilne moške so torej neprijetne posledice, ne pa še več ljubezni do njih.

Z več ljubezni ženska samo poslabša vse skupaj, kajti več ljubezni je v njegovih očeh to, da se bo še bolj trudila zadovoljiti njegova pričakovanja. Misli si, če me partnerica res ljubi, se bo že spremenila v »pravo osebo« in se njemu ne bo treba spremeniti.



Ali ima ljubeča ženska sploh kakšen manevrski prostor?

Moški, ki povzroča nasilje, začne ženski zmanjševati življenjski prostor. Neopazno, počasi, s stavki kot: »Saj nama ni treba več hoditi na obisk, bodiva raje kar doma. Ah, te tvoje prijateljice so vse še samske, ti imaš pa zdaj otroke. Saj si odrasla, odgovorna ženska, kaj se boš družila z njimi. Brez zveze je, da hodiš z njimi. Meni si všeč takšna, kot si. Poglej, z vso to aerobiko in jogo samo zapravljaš čas in midva nimava nobenega časa zase.« Hkrati pa sam ne opusti nobenega konjička, nobenih prijateljev ne neha obiskovati, odzove se na vse telefonske klice in še vedno hodi pomagat drugim. Njen življenjski prostor pa zelo skrči. In ko ženska nima več stikov ne s starši ne s prijateljicami, njena socialna mreža izgine. Nikogar več nima, ki bi mu lahko zaupala, kaj se ji dogaja. Na milost in nemilost je prepuščena nasilnežu. Življenjski prostor se ji omeji na štedilnik, službo, vrtec in posteljo. Skratka, na tisto samoumevno pričakovano vlogo, ki jo ima on v glavi.

To je za žensko zapor, smrt.

V določenem smislu res. Psihično ni več svobodna oseba. Ugaša. Ne odloča o ničemer več. Rad bi poudaril družbeno ozaveščenost. Če bi se že v šoli pogovarjali o nasilju, bi že osnovnošolci in srednješolci znali prepoznati vedenje, ki nakazuje na to, da ti bo drugi jemal moč. Poznamo fazo zaljubljenosti, v kateri je vse fino. Zaljubljeni mladi ljudje ne prepoznajo vedenja, ki je lahko že v tisti fazi omejevanje, odvzemanje svobode. Takrat se morda to sliši sprejemljivo, češ: »Zaradi velike ljubezni do tebe te ne pustim nikamor. Tako hudo bi mi bilo, če bi se ti kaj zgodilo, raje ostani doma. Kaj pa veš, kakšni so drugi moški, ne hodi plesat z njimi.«

Po eni strani nasilni moški žensko ponižuje, po drugi strani pa ji dopoveduje, da mu mora biti še hvaležna, ker jo sploh prenaša.

Moški, ki povzroča nasilje, je prepričan, da mora biti ženska hvaležna za vse, kar naredi in česar ne naredi. Glavna naloga moškega naj bi bila finančna skrb za družino, ne glede na to, ali dejansko ali le v fantazijskem svetu, vse druge naloge pa naj bi bile njene. Ali pa reče: »Saj sem vse naredil.« Kaj pa je naredil? Pere avto, skrbi za registracijo in gume, včasih pobeli stanovanje. To so tradicionalna pričakovanja, ki se pripisujejo moškemu v vlogi gospodarja. Ta vloga izvira iz preteklosti in je bila že takrat precej bedna in je vedno bolj.

Kot v 18. stoletju, ko je oče predal kmetijo najstarejšemu sinu. In to je še vedno v obtoku?

Če so naši očetje povojna generacija, so pravzaprav naši dedki še tako živeli. Ugotovimo, da ta miselnost še zdaleč ni presežena. Še zdaleč ni prepoznana, kot da je z njo kaj narobe, in ne iščemo boljših rešitev. Raje ostajamo pri nečem starem, ker nam je udobno in poznano.

Kako bi poimenovali takšno miselnost?

Naučeni načini vedenja za vzdrževanje patriarhalne družbe. Saj poskušamo to z ustavo in zakonodajo spreminjati in govorimo o enakopravnosti in enakovrednosti, ampak mislim, da bo treba v praksi še veliko storiti, da bo nasilje prepoznano kot nasilje.