Tiskane izdaje
»Samo pazite na stare deske in sledite gvanu,« za študenti, ki so že nekaj podestov višje, vpije mentor, s katerim počasi štorkljamo proti vrhu zvonika. Prav v njegovi zatohli konici nad velikimi zvonovi se stiskajo samice netopirjev z mladiči.
Še preden jih lahko vidimo, že slišimo zborček cvilečih piskov, s katerimi se živalce plašno opozarjajo na prišleke, ki so pravkar zagazili v debel sloj gvana, netopirjevega dreka. »Svež in žmohten je,« zadovoljno ugotavlja Primož Presetnik, vodja skupinice študentov biologije, »kar pomeni, da je netopirska kolonija še kako živa.« Do nje vodi prav v konico zvonika ozka strma lestev, po kateri se s trojico raziskovalcev povzpnemo na najvišjo točko vasice Goriča vas pri Ribnici. V soju naglavne svetilke se v trikotni niši zvonika pokažejo kosmati grozdi netopirskih samic. Nekaj sto jih mrgoli na dveh kvadratnih metrih; s krempeljci na zadnjih nogah se pripenjajo na lesene grede, nemirno obračajo uhate glavice ter cvrkutajo v strahu za mladiče, ki so kot prilepljeni na njihove trebuščke z glavicami navzgor.
Eno teh bitij se je odlepilo in napravilo nekaj bliskovitih krogov okrog vsiljivcev, a kljub tesnemu in temnemu, zadušljivemu prostoru se ni v nikogar zaletelo, še manj, da bi se komu zapletlo v lase. Netopir je namreč odličen letalec, v hitrem manevriranju s kožnatimi prhutmi celo spretnejši od ptičev. Drugi se zadovoljijo s tem, da rahlo širijo netopirjevsko zložena krila in odpirajo gobčke z ostro zašiljenimi zobki. »Navadni netopir, Myotis myotis, je robusten in tehta tudi do 30 gramov, kar je veliko v primerjavi z malim podkovnjakom, ki ima komaj pet gramov. Lahko ugriznejo, zato jih nikar ne prijemajte z golimi rokami,« opozarja mentor, ko skozi ozko odprtino med tramovi pritelovadi do kolonije, ki je menda največja južno od Ljubljane.
Zdesetkani od hladne pomladi
»Porodnišnico« v zvoniku farne cerkve Marijinega imena so proučevalci netopirjev odkrili leta 2007, ko je štela 800 do 1000 odraslih živalic. Letos so jo biolog Primož Presetnik, entuziast in strokovnjak za netopirje, in trije študenti pregledali v okviru terenskega raziskovalnega tabora študentov biologije na Kočevskem. Motenje netopirjev, še posebej med brejostjo in nego mladičev, ni zakonsko dopustno, saj so ti nočni letalci zaščiteni bolje od kočevskega medveda, razen v znanstvene namene, razloži biolog, ki za netopirji rad lazi tudi v globine jamskega sveta.
Z dovoljenjem agencije za okolje so grozde žive gmote, ki se vneto tišči skupaj zaradi termoregulacije – vsaka samica ima po enega mladiča – kot en sam organizem, fotografirali, da bi jih lahko pozneje na fotografijah natančneje prešteli. Po prvih ocenah jih je kakšnih 300 do 400; manj kot po navadi, ker jih je zdesetkala mokra in hladna pomlad. Na splošno pa varstveniki ugotavljajo, da se netopirji, ki se zatekajo v odprta zatočišča, kakršen je zvonik v Goriči vasi, množijo – če jim le farani omogočijo dostop do njihovih prebivališč.
Ni vsaka cerkvena skupnost tako tolerantna, kot je ta v Goriči vasi, pravi Primož Presetnik, ki kot vodja monitoringa za netopirje pri centru za kartografiranje favne in flore redno obiskuje na desetine nahajališč, kjer se zbirajo ti leteči sesalci, znani po tem, da ponoči s svojimi naravnimi radarji nadvse uspešno lovijo žuželke. Francozi so na riževih poljih že pred časom postavili netopirnice, da bi zmanjšali škodo zaradi žuželk, poslovni Američani pa so tudi izračunali, koliko milijonov dolarjev prihranijo z neko vrsto netopirjev, ki se dvigne visoko v zrak in prestreže žuželke, prinesene s pasatnimi vetrovi iz tropov, in koliko manj pesticidov morajo zato posipati po poljih.
Jedka snov, dobro gnojilo
Čeprav so torej netopirji človeku zelo koristni, marsikje niso priljubljeni zaradi gvana, ki ga iztrebljajo vsepovsod. Upravljavce stavb motijo počrnele fasade in debeli sloji iztrebkov, a dolgoletni ključar cerkve Marijinega imena Andrej Pucelj, ki prisopiha v zvonik, je prizadevanjem mladih okoljevarstvenikov naklonjen. »Netopirji so koristni; vsako leto naberem vsaj tri žaklje gvana, približno toliko ga še raznese veter, to bi bilo torej šest vreč žuželk, hroščev in druge zalege, ki ogroža kmete. Če jim ne omogočimo, da v takšnih objektih zasnujejo porodniško kolonijo in v miru vzredijo mladičke, rušimo ravnovesje v okolju, zato smo v našem zvoniku pustili line odprte,« pojoče pove v ribniškem dialektu ključar.
Seveda tudi njega moti gvano; sicer nadvse dobro vrtno gnojilo vsebuje tudi veliko kisline, ki je v samo štirih letih razžrla verige za poganjanje zvonov. Mentor in študenti, vsi člani društva študentov biologije in društva za preučevanje netopirjev, so predlagali izvedbo strešic nad verigami, kar se je tudi ključarju zdela dobra rešitev. Težki zvonovi za iztrebke niso občutljivi; zganejo pa se natanko opoldne in do takrat je dobro njihovo »delovno mesto« zapustiti.
Cerkev v Goriči vasi je ljubiteljem narave znamenita še po enem netopirju, tako imenovanem malem podkovnjaku, ki je svoje prebivališče našel na podstrešju cerkvene ladje. Za njim se skupina povzpne skozi linico na vrhu kora. Mali podkovnjaki so veliki tišji od sosedov v zvoniku, njihove frekvence na 110.000 hercih pa tako visoke, da jih s prostim ušesom ni mogoče slišati. Zato prav pride ultrazvočni detektor, ki ujame eholokacijske klice, s katerimi netopirji kot radar s sonarjem »gledajo« v temi, in jih prevaja v tenko piskanje, ki ga lahko zasliši tudi naše uho. Ko se oko privadi temni podstrehi, naštejemo 29 odraslih podkovnjakov s petimi mladiči; za to vrsto običajno število, komentira mentor študentov, zadovoljen, da so tudi tu podstrešne line odprte.
Sodelovanje s ključarji cerkvenih objektov je za varovanje netopirskih kolonij prednostnega pomena, saj je zapiranje cerkvenih zvonikov z mrežami v Sloveniji, zaradi obrambe pred golobi in netopirji, velik problem, pravi vodja ekspedicije. Odkar sistematično spremljajo netopirje, ugotavljajo, da vsako leto na kakšni desetini cerkva zamrežijo line. Samo letos so tako našli že štiri nove cerkve z zamreženimi linami, v enem primeru so bili netopirji že notri, ko so jim zaprli izhod. Kakšnih 50 jih ni nikoli več zletelo ven, njihova trupelca so lahko le še pobrali v vreče.
Naj bodo line odprte
Če je cerkev odprta in so v bližini jame, kjer pozimi hibernirajo, bodo netopirji zelo verjetno na topli podstrehi kotili zarod, zato je zelo pomembno, da line ostanejo odprte. Na priporočila Presetnika in kolegov je zavod za varstvo narave podprl nameščanje kovinskih konic na te line, ki učinkovito odganjajo golobe, netopirjev pa ne motijo, in ti se že vračajo na svoja kotišča. Mentor in študenti so te dni pregledali kakšno desetino sakralnih objektov in nekajkrat toliko različnih koč v gozdovih, a Goriča vas, koder smo se tisti dan najdlje zadržali, je za ljubitelje netopirjev kot nekakšna božja pot. »Bog ne daj, da v takšno cerkev trešči strela, populacija velikega netopirja bi se zmanjšala kar za desetino,« se priduša Primož Presetnik.
Poleg navadnega netopirja in malega podkovnjaka so iskalci tisti dan našli še velikega podkovnjaka, navadnega mračnika in v Zgornjih Ložinah pri ključarju vaške cerkvice na fasadi njegove hiše enega vejicatega netopirja. Mož ga je opazil šele, ko so ga nanj opozorili študenti. Netopir je, čeprav ena najbolj razširjenih sesalskih vrst v svoji prilagojenosti na ponočevanje podnevi očitno precej neopazna žival. V Sloveniji jih živi 28 vrst, skupno kakšnih 40.000 do 50.000 živali, predvsem malih podkovnjakov in navadnih netopirjev. Kam odhajajo netopirji prezimovat, je za raziskovalce še naprej velika skrivnost. Opazili so jih v kraških jamah, a v precej manjših skupinah kot v poletnih kolonijah. Čeprav so miti o netopirjih, denimo da pijejo žrtvam kri, že preživeti, ostaja ta prilagodljivi sesalec še naprej uganka.
