Tiskane izdaje
Na Blokah reklo »iti v vas« nima nujno samo prenesenega pomena. Kajti ko greš tam k nekomu v vas, se prav lahko zgodi, da je njegov dom tudi vsa vas. Malni, Ograda, Godičevo in Lahovo imajo samo po eno hišno številko. »Na Blokah je 45 vasi s 1500 prebivalci,« je ponosno povedal Franc Hiti iz Škufč 3.
Škufče pravzaprav niso nič posebnega – s tremi hišnimi številkami in sedmimi poslopji so za Bloke že skoraj srednje velika vas. »Sedem nas je,« je Franc Hiti preštel sosede. »Do pred kratkim nas je bilo devet, vendar sta dva starejša sovaščana v zadnjih dveh letih preminila,« ga je dopolnila soproga Angela. Hitijeva sta se v Škufče preselila pred dvanajstimi leti, v rojstno hišo Frančeve mame.
»Več kot štirideset let sva začasno živela v Ljubljani,« je pripomnil Franc. Tam sta bila zaposlena, a sta se ob koncih tedna rada vračala na Bloke, po upokojitvi pa sta se dokončno vrnila. Hišo sta prenovila, a je v jedilnici še vedno krušna peč, pogrnjena za vnuke (imata tri otroke in pet vnukov), ob njej zapeček, kakor so nekoč rekli prostorčku, ki je bil namenjen starim staršem. Pred hišo se pasejo tri kobile, Luna, Bara in Srna. »To me zdaj zaposluje. Rad imam živali in se učim novih stvari,« je dejal Franc. Z ženo pridelujeta zelenjavo; kmetovanja se učita iz sezone v sezono. »Dolgo je bila vir znanja teta Lojzka, a je zdaj žal pokojna. Ona se je ravnala samo po luni in svetnikih. Nekaj že mora biti na tem!« je ugotavljal Franc.
Škufče nikoli niso bile večje. Kakor številne bloške vasice so nastale iz ene same domačije – gospodar je imel dva sinova, vsak si je zgradil svojo hišo. In pri tem je pravzaprav tudi ostalo, kajti danes sta tam dve domačiji: »pr' Jožlu in pr' Neredu«. Iz te izvira Franc Hiti in ima o poreklu imena dve teoriji: »Ali je bil zmeraj nered pri hiši ali pa je tu živel nekdo, ki je prišel čez Iško iz vasi Neredi!« je vzkliknil. Toda s poreklom Škufč in Škufčanov se bo začel zares ukvarjati, ko bo končal drugo zelo pomembno nalogo: dokazal, da je bil Martin Krpan res z Blok. Franc Hiti je namreč tudi predsednik Društva prijateljev Martin Krpan in med obiskom Blok najraje pokaže tja, kjer je bil po njegovem prepričanju tisti pravi silakov Vrh pri Sveti Trojici.
Lipov list
S Škufč je lep razgled po gričih, na vrhu katerih so hiše, in tako rekoč vsaka gruča je že vas. Franc Hiti kaže po gričkih in našteva: Škrabče, »od koder prihaja Ivan Zidar«, Sveti Duh, kjer sta podružnična šola in cerkev, Lahovo, kjer je kot otrok nekaj časa prebival, za Ravnikom (to je velika vas ?? tako da ima že svoj spodnji in zgornji konec) je Andrejčje, ki si ga je pri lokalnem vladarju nekoč izprosil Andrej z Vrha. Hiteno je dobilo ime po enem izmed številnih Hitijev na Blokah, Cajnarje po Cajnarju in tako naprej.
Porekla imena Lahovo, ene izmed vasi, ki imajo samo eno hišno številko, ni težko uganiti: gotovo ima opraviti s kakšnim Lahom. Res je v 19. stoletju tam živela italijanska plemkinja, je potrdil sogovornik in v dokaz pokazal zapis v knjigi Bloke, središče Kranjske (avtorja Jožeta Lavriča Cascija). Posestvo je nato kupila družina Modic, a so jo po drugi svetovni vojni razlastili in nekdanji veleposestnik, ki mu je ostalo le stanovanje v zgornjem nadstropju velike hiše, je bil menda tako nejevoljen zaradi tega, da sploh ni več prišel ven, po enem letu je umrl, žena in hči pa sta se preselili, je pripovedoval Franc Hiti. Vsega tega se dobro spomni, kajti z mamo sta stanovala v enem izmed štirih stanovanj, ki so jih uredili v spodnjem delu hiše. Posestvo je postalo zadruga, po denacionalizaciji pa je začelo hirati ...
Nad vhodnimi vrati v veliko hišo je zdaj izobešen iz lesa izrezljan lipov list, na njem piše Lahovo 1. Okoli hiše so velika poslopja, v zraku je bilo zaznati vonj po silosu in govedu. Po dvorišču je postaval Floki in ovohal obiskovalce, psička Kiti se ni pustila zmotiti, ampak je še naprej dremala na klopi pri vhodu. Skozi vrata sta začudeno pogledala Andreja in Jakob, prva skrita pod temno čepico, ravno pripravljena, da se odpravi na dvorišče, drugi, enajstletni fantič, je kukal skozi vrata. Zadnja je prišla naproti gospodinja: »Jelka Šarc,« je gostoljubno rekla in si brisala roke v predpasnik. Ravnokar se je lotila polnjenja paprik, to pa je za osemčlansko družino precejšen zalogaj, je vzkliknila in vabila v osrednji prostor v hiši, kuhinjo. Sin Primož in njegova žena Andreja imata štiri otroke, na Bloke so se priselili pred desetimi leti (takrat je bila družina še manj številna), ko je Janez Šarc, sicer kmet iz okolice Ljubljane, kupil posestvo.
Ta mlada
»Poklical je domov in vzkliknil: Kar pridite, kupil sem celo vas!« je izza kuhinjskega pulta moževe besede v šali povzela Jelka. Janez Šarc, visok možakar, oblečen v delovni kombinezon in s klobukom na glavi, se je nasmehnil izpod gostih brk in pojasnil: »Iskali smo kmetijo, kjer bi bila vsa zemlja v kosu.« To je tudi našel in hkrati kupil vso vas. Okoli hiše je približno 60 hektarov zemljišča, zraven spadajo še trije hektarji ribnika. Na kmetiji imajo okoli 60 glav živine in se ravno preusmerjajo na ekološko kmetovanje, je povedala Andreja. Ker se vsa družina samo s kmetovanjem ni mogla preživljati, so kupili še stroje, s katerimi izdelujejo kuhalnice in palete, je dodala Jelka in pokazala par »špatul«. Kakšno je pripomnil še enajstletni Jakob in v kuhinji je postopoma nastal trušč, kakršen pristoji veliki družini na podeželju. »Ta mlada«, Andreja, je prišla na kmetijo iz delavskih in bistveno bolj rokerskih Trbovelj, kakor je med smehom prikimala, a se je hitro privadila, ravno tako na življenje na Blokah. Najteže je bilo na začetku, kajti hiša je bila zelo zanemarjena. »Desetletja je nihče ni urejal. Sredi kuhinje je rastel bezeg! Ni bilo ne vode ne elektrike.«
»Kar pridite, kupil sem celo vas!«
Lahovo je torej vas s samimi priseljenci, sicer za Bloke bolj velja, da se domačini tja radi vračajo, pa čeprav so to kraji, kjer je »šest mesecev zima, šest mesecev pa mraz«, kakor se radi pošalijo. Med tistimi, ki se vračajo, je tudi Zofka Medvešek iz Godičevega – 1, kajpak. »Zofka Zakrajšek,« jo je predstavil Franc Hiti. Pozna jo namreč iz časov, ko je nosila še dekliški priimek. »Sošolka,« je vzkliknil in jo veselo pozdravil, njen spočetka nekoliko zbegani pogled se je hitro zbistril: »Ooo, pozdravljen!« Godičevo je že pridobilo nekaj hiš več, zraven domačije Zakrajškovih je še ena hiša, nekaj sto metrov stran je razvpiti dvorec upokojenega NLB-jevca Borisa Zakrajška, ki je zemljišče kupil od Zofkinega brata.
Zofka Medvešek je bila tisto dopoldne nekoliko zaskrbljena. Pospravljala je pred hišo, ki so jo z družino začeli obnavljati po bratovi smrti, spomini nanj pa jo vedno nekoliko užalostijo. Živel je na domačiji in začel graditi novo hišo, a je vmes pogorel del kmetije, to pa mu je povsem vzelo voljo ... »Hiša je bila popolnoma dotrajana. Kljub temu bi radi, da se ohrani. Toda dela je še toliko,« je dejala, kakor bi ji pohajala volja. Streha je že zamenjana, hiša, kakor še vedno rečejo osrednjemu prostoru, je za silo urejena, v njej velika krušna peč in dve starinski postelji. Čeprav se rada vrača na Bloke, se zares najbrž ne bo vrnila, je dodala. »Tu so hude zime. Pa zdaj sem že malo v letih in je bolje, da imam blizu zdravnika in druge reči,« se je nasmejala. »Drugače pa je tukaj mir, lepa narava, ni avtomobilov ...«
Prav vsako leto se v svojo vas vračata tudi Stanko in Lojzka Korošec, a ne iz Ljubljane, ampak iz Pariza. Njuno vas Ograda je ravno tako mogoče opisati do zadnje stavbe: tam so stanovanjska hiša in še dve poslopji in vse skupaj je videti bolj kot počitniška rezidenca (kar resnici na ljubo tudi je) kot cela vas. Te dni so se ravno iztekli štirje meseci, ki jih preživita doma, saj sta Koroščeva že v Parizu, je povedal Franc Hiti. Ograda je bila mirna in tiha.
Prav tako je v Malnih 1 – a samo na prvi pogled. Žaga je mirovala, okoli poslopij je bilo vse mirno, dokler ni tudi pozornosti gospodarjev vzbudil čuvaj, nemški ovčar. Skozi vrata stare hiše sta pogledala Alojzija in Milan Žnidaršič, z balkona sosednje, novejše hiše njuna snaha Jerica. Čeprav si je sin zgradil svoj dom, je središče vasi še vedno hiša staršev. Alojzija, ki je ravno takšna, kakršno si je mogoče predstavljati gospodinjo na podeželju, in Milan, dobrohotnega pogleda, a malce bolj zadržan kot njegova soproga, sta na široko odprla vrata in posadila obiskovalce za mizo in ob krušno peč. Milan, oblečen v površnik, rahlo posut z ostanki žaganja, je sedel ob stari klavir. »Ah, ne igram več prav veliko,« je zamahnil z roko. »Veselje je malo minilo ...« Alojzija je nemudoma dodala: »Saj ima že osemdeset let. Jaz pa ne veliko manj!« Toda nekoč je bilo veselje do igranja veliko, je potrdila razigrano. Milan je pel v pevskem zboru, potem so ga v cerkvi »oklicali« še za organista.
Vsak od otrok ima tri naslednike
Veselje do petja in glasbe je prenesel na otroke, zlasti na sina. Poleg njega imata še tri hčerke, vsak izmed otrok ima po tri naslednike, razen ene hčerke, ki ima pet otrok. »Imava štirinajst vnukov in pet pravnukov,« je poudarila Alojzija in nikakor ni mogla skrivati, da je neznansko ponosna nanje, še zlasti ko je bilo pozneje na dvorišču zaslišati žago. Ob njej je stal mlad fant, njun vnuk Matej, in pozorno opazoval, kako žaga prodira v deblo. Na tem mestu je bil od nekdaj mlin, je pripovedovala Alojzija, pravzaprav je vsa dolina ob potoku Gradiščica dolina mlinov. Kjer je njihova domačija, je bil prej Koroščev mlin, v last Žnidaršičevih je prišel, ko ga je kupil Milanov stari oče. Marsikaj se je zgodilo vmes, Milanova družina je razpadla (»starša sta se ločila, ker se nista več ljubila,« je prostodušno pojasnil Milan), njegova mati je postala mlinarca, kmalu tudi sin. In ko se je poročil z Alojzijo, se je obrti priučila še ona. Mlin so nato spremenili v žago, delo pa prevzeli mlajši. »Težko bi bilo, če ne bi bilo mladih,« se je za trenutek zresnila gospodarica. Ko sem začela na glas razmišljati, koliko članov družine spada k tej vasi (pa čeprav jih živi v Malni samo sedem), me je hitro prekinila z odgovorom: »Ko pridemo vsi skupaj, nas je 33!«
In morda Malni ne bi bili več Malni, če ne bi bil Milan Žnidaršič tako vztrajen in se upiral poskusom birokratov, da bi njihovo domačijo zaradi praktičnosti priključili kateri drugi, večji vasi. »Bil je principielen ... Ali pa tečen,« je ugotavljal Franc Hiti in se smejal. Peljali smo se ob potoku, kjer so bile nekoč same žage in mlini (nekateri še delujejo), in skoraj ni bilo poslopja, ki ne bi spadalo k drugi vasi. Le Malni so (še) samo svoji.
