Tiskane izdaje
Ob odhodu iz Ljubljane je jutro kazalo bolj čemeren obraz, a že kmalu so se na levi pokazale s čudovitim soncem obsijane zasnežene Kamniške Alpe. Razpoloženje se je kar dvignilo, saj je tudi na poti proti končnemu cilju, Prlekiji, sijalo sonce in naznanjalo lep dan. Takoj ob prihodu v Veliko Nedeljo, kjer smo se prvič ustavili, smo doživeli lepo presenečenje.
Povsem po naključju smo srečali tamkajšnjega župnika Janka Štamparja, ki ga poznam iz Semiča, kjer je bil dolga leta pri ljudeh priljubljen župnik in zelo aktiven krajan. Takoj nas je povabil v novo veliko župnijsko pastoralno dvorano in prinesel vino. Prijetno smo se zaklepetali, saj je pater Štampar duhovit sogovornik. Je tudi prior križniškega reda pri nas in pred kratkim je o križnikih v Sloveniji napisal monografijo. Nekateri so jo kupili, nekaterim nam jo je podaril.
Še bi se zadržali, če nas ne bi čakalo že drugo presenečenje, prav tako v Veliki Nedelji. To je bil lokalni vodnik Tihomir Babič, o katerem se je kaj kmalu pokazalo, da so mu pri krstu izbrali povsem napačnega godovnika, saj ni bil veliko »tiho« pa tudi »miru« nam ni dal. Takoj nas je usmeril proti križniškemu gradu, kjer nas je že čakala Manica in nam razkazala zelo zanimivo etnološko zbirko, ki je izpostava Pokrajinskega muzeja Ptuj, nato pa še cerkev Sv. Trojice, ki je skupaj z gradom razpoznavni znak Velike Nedelje in pomemben kulturni spomenik.
Ker smo bili skoraj ves dan tako ali drugače povezani s križniki, povejmo, da je ta viteški red v ta del Štajerske povabil Friderik Ptujski in mu v varovanje prepustil ozemlje, ki ga je okoli leta 1200 iztrgal iz rok Madžarov. To ozemlje se je z leti zelo povečalo z nakupi in darovanjem, tako da red ni imel oblasti le nad dušami, ampak tudi gospodarstvom. Njegovo drugo veliko središče je bilo v Beli krajini, danes pa je v Sloveniji vsega pet križnikov in devet križniških sester.
Proti poldnevu se že prileže kaj toplega, in zavili smo v Hotel Ormož, kjer nas je čakal odličen bograč. Z njim smo se okrepčali za nadaljnji ogled mesta in gradu. Na tej poti je imel glavno besedo Tihomir, ki je bil tudi v gradu v veliko pomoč sicer slabo pripravljeni vodnici. Za ogled znanega parka je zmanjkalo časa, pred kratkim obnovljena grajska pristava pa je bila zaprta.
Deset kilometrov vožnje je bilo pred nami do Središča ob Dravi, kamor smo se podali v oljarno na ogled proizvodnje bučnega olja. Pred stiskalnico nas je pričakala pogrnjena miza in na njej pokrite posodice. Radovednost je pregnala sramežljivost, in kot srake smo se lotili pripravljenega peharja praženih bučnih semen (tudi ženske, čeprav nimajo prostate, ki naj bi ji bučni izdelki močno koristili).
Gospodična, ki dela hkrati kot vodnica po predelavi olja in v manjši prodajalni, nas je morala skoraj nagnati v prostor, kjer bučna semena meljejo, maso pražijo in stiskajo. Bila je zelo nazorna in ne predolga, tako da je kmalu odkrila tudi skrivnostne posode z različnimi namazi iz mletih bučnih semen, skuto z bučnim oljem in različnimi sladicami iz bučnih semen ali z njihovim dodatkom. Očitno so tudi te jedi prepričale, saj je bila v prodajalni kar dolgo gneča. Mnogi so si pozneje kar oddahnili v vinoteki v Svetinjah, naši naslednji postaji, kjer je bilo enako bučno olje skoraj polovico dražje.
Na vijugasti vinski cesti je Tihomir napovedal uro resnice: »Zdaj prihajamo v Jeruzalem, naš Jeruzalem. Samo dva Jeruzalema sta: tisti v Palestini in naš. In mi ga ne damo!« Pa še prav imajo. Zakaj bi komu prepustili nekaj tako slikovitega, kot so tamkajšnje gorice, kjer so trsi sajeni vertikalno in terasasto in ki dajejo vina, kakršna smo uro pozneje okušali na našem končnem cilju, pri koroškem rojaku Radu Lesjaku v Vuzmetincih. A prej dokončajmo še postanek v Jeruzalemu.
Poleg obnovljenega dvorca in botaničnega vrta z redkimi drevesnimi in grmovničnimi vrstami je največjega zanimanja vredna baročna cerkev Marije sedmih žalosti. V njenem oltarju je slika Piéta, ki so jo po ljudskem verovanju in prepričanju križniki prinesli iz Jeruzalema, po katerem je menda tudi naš kraj dobil ime. Vendar to ni res, saj je slika nastala v Jeruzalemu okoli leta 1680. A naj Jeruzalem le obdrži svoje ime!
Kmetija Rada Lesjaka je zgodba o uspehu. Pravijo ji tudi Pri Pohorcu, saj Rado prihaja iz Ribnice na Pohorju, torej kraja, kjer se z vinom lahko srečaš samo v trgovini ali gostilni. Toda prav botanični park pred jeruzalemskim dvorcem je kriv, da je Lesjak, ki je gimnazijske klopi gulil na ravenski gimnaziji, danes eden najuglednejših slovenskih vinarjev. Tam je namreč spoznal Anko, dekle z bližnje kmetije z velikimi vinogradi. Vzela sta se pred skoraj štiridesetimi leti in kmetijo popeljala v prihodnost.
Danes imata posajenih štirinajst tisoč trsov in vrhunsko predelavo vina, v kateri imajo za zorenje vina še vedno prednost hrastovi sodi. Za buteljčna vina, kot so dišeči traminec, muškati in šiponi, sta dobila že več zlatih priznanj in dva znaka kakovosti, mešano belo vino pod znamko »gaunar« pa je bolj za »gaude«. Nekaj smo si je po obilni večerji in sladici, grozdni piti, ter degustaciji štirih vrhunskih vin privoščili tudi mi.
Razpoloženje je bilo še bolj veselo zaradi mlade glasbenice, diplomantke mariborske akademije za glasbo Katje, ki je odlično igrala na harmoniko, in Tihomirja, ki spet ni bil tiho, marveč je s svojim odličnim tenorjem spodbudil k petju še nas.
Združevanje ljudi v društvih ima večstoletno tradicijo in korenini v različnih cehih in stanovskih društvih. Bistvo tako organizirane skupine ljudi je, da ima skupne cilje in pravila. Vse te zahteve izpolnjujejo tudi Korošci, združeni v Klubu Korošcev Ljubljana, ki je letos postal polnoleten, čeprav so se neuradno začeli srečevati že veliko prej. V njem je združenih več kot dvesto ljudi najrazličnejših poklicev, v upravnem odboru je tudi Štefka Kučan. Člani so lahko tudi prijatelji Koroške.
V Ljubljani je še nekaj podobnih pokrajinskih klubov, vendar je koroški gotovo najaktivnejši in lep primer, kako se je mogoče družiti, izobraževati in se pri tem tudi »fajn« imeti. Dejavnosti so zelo različne. Stalnica je srečevanje prvi četrtek v mesecu, ko svoje delo predstavijo Korošci iz najrazličnejših poklicev, nastopijo različni zbori ali pa obiščejo kakšno kulturno ustanovo in prireditev.
Zelo priljubljeni so izleti po Sloveniji, zamejstvu in celo na Hrvaško, Dansko in Finsko. Tradicionalen je vsakoletni koroški večer s plesom v hotelu Slon, kjer se zavrtijo tudi tuji diplomati. Vse dogajanje je sproti predstavljeno na klubski spletni strani, ob plesu pa je vsako leto natisnjen bilten celoletnega dogajanja, obogaten s prispevki o kulturnem in drugem dogajanju na Koroškem.
