Tiskane izdaje
Prvo srečanje z njim je bilo videti nekako takole: novinarka s pomečkanim listom papirja z nakracanimi vprašanji za intervjuvanca v roki, on pa je globoko skoncentriran tiho iskal pravi kader. Ko ga je našel, sta z asistentom postavila fotografsko opremo, nato je na obrazih intervjuvancev še dolgo iskal trenutek, ko so se jima pravilno zasvetile oči. Takšen pristop imajo le popolni profesionalci.
Ciril Jazbec je kljub mladosti – šteje šele 27 let – že trdno zasidran mednje. Samo lani je dobil štiri pomembne nagrade: Leica Oskar Barnack za mladega avtorja, National Geographica, Photo Folio Review na enem največjih fotografskih festivalov Les Rencontres d'Arles in Coup de Coeur ANI na festivalu v Perpignanu. Pred kratkim so mu v Parizu v okviru tekmovanja FIPCOM, ki ga organizira ministrstvo za kulturo in medije emirata Fudžajrah v sodelovanju s tiskovno agencijo AFP, podelili glavno nagrado za fotografijo v kategoriji okolja.
Med komercialnimi in avtorskimi projekti
Ujela sem ga v hektični fazi. Prsti so mu poplesavali po kavni mizici in iskali umiritev v navijanju lističa čajne vrečke na žličko, tudi bežeči pogled je govoril, da ni povsem pri stvari. Naslednji dan ga je čakalo fotografiranje letnih poročil za neko podjetje, čez dva tedna se je odpravljal na Grenlandijo dopolnit fotozgodbo o življenju inuitske skupnosti v odmaknjeni vasici na severu otoka, ki jo je začel pred letom dni. Tokrat tja odhaja z »malo« štipendijo od nagrade National Geographica, ki jo je dobil na delavnici Eddieja Adamsa v New Yorku. National Geographic bo njegovo reportažo objavil na blogu Proof, celotno fotozgodbo pa bo Ciril predstavil poleti na festivalu v Arlesu.
Ni veliko fotografov, ki se tako lahkotno sprehajajo med komercialno fotografijo in avtorskodokumentarnimi projekti. Oglaševalske agencije so ga že konec srednje šole začele najemati za projekte in kampanje za svoje naročnike. »V te je vključenih veliko ljudi, zato mora biti delo zelo profesionalno.« Sodeloval je že z vsemi slovenskimi agencijami – resnici na ljubo jih ni prav veliko – in posnel številne oglase: za telekomunikacijska podjetja, banke, zavarovalnice, avtomobilske znamke, tudi kampanjo za tedanjega hrvaškega predsedniškega kandidata Iva Josipovića. Dvakrat je na Slovenskem oglaševalskem festivalu prejel nagrado za najboljšo fotografijo v oglaševanju.
A vmes so bili vzponi in padci. »Veliko stvari sem zamočil, pravzaprav sem se veliko učil na lastnih napakah,« povzame. Zelo pomembni so bili številni mentorji, ki so mu pomagali na fotografski poti – v osnovni šoli je bil član fotografskega društva Janeza Puharja v Kranju – in trening. »Na fakulteti sem fotografiral za študentsko revijo Element in Marketing magazin. Skoraj vsak dan sem postavljal bliskavice.« Tehnično znanje pa je pilil na »vseh mogočih« fotografskih tečajih in seminarjih doma in v tujini. »Pametneje se mi je zdelo investirati denar v tečaj kakor v nakup novega objektiva.«
Kiribati: otok, ki se potaplja
Diplomiral je na ljubljanski ekonomski fakulteti, zatem se je vpisal še na študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na London Collegeu of Communication, ki ga je plačal z denarjem od komercialnih projektov. Na njem je odkril umetniške razsežnosti fotografije in se naučil, da se je »pomembno lotevati tem, ki jih vsaj nekoliko poznaš in so del tebe. Podnebne spremembe in njihov vpliv na ljudi me zelo zanimajo.«
Za magistrsko nalogo je hotel narediti še posebno močno zgodbo. Navdihnil ga je intervju s predsednikom tihomorske otoške državice Kiribati, ki je opozoril, da ta zaradi posledic segrevanja podnebja kmalu ne bo več primerna za bivanje. Ciril je pri otočanih živel en mesec in fotografiral njihovo življenje.
Obiskal je tudi skupnost preseljencev v Aucklandu ter opravil intervjuje s predsednikom otoške državice, aktivistom in predstavnikom Svetovne banke. Serijo fotografij z naslovom The end. Kiribati is gone so objavili ugledni tuji mediji (Wired UK, The Telegraph, Sunday Times, Foto8, La Repubblica), zanjo je prejel nagrado PDN Photo Annual za študentsko delo ter nagrado in štipendijo Kraljevega fotografskega združenja in dobrodelne organizacije Photographic Angle, ki sta mu pomagali financirati fotozgodbo o podnebnih spremembah na Grenlandiji.
Zgodbe o podnebnih spremembah je težko fotografsko prikazati. »Podnebne spremembe so večinoma nevidne. Ugotovil sem, da jih bom moral pripovedovati bolj osebno, skozi zgodbo oziroma življenje enega človeka.« V vasici na severu Grenlandije z 250 prebivalci in 500 vlečnimi psi je spoznal 70-letnega Uunartoqa, enega zadnjih tradicionalnih lovcev z vlečnimi psi. Lov je zanje vir preživetja, vendar ga ogrožajo krajšanje zim in poledenitve morja, zato so se morali nekateri preusmeriti v ribištvo. Mladi se v pomanjkanju služb in perspektive selijo v mesta. Na intimnih portretih trenutkov iz življenja Uunartoqa in drugih prebivalcev izolirane vasice se prepletata nostalgija za tradicionalnim življenjem, ki se poslavlja, in sodobnost, ki prinaša številne neznanke.
Čakajoč na selitev
Fotografija inuitskega lovca Albertha Lukassena, ki stoji na majhni ledeni ploskvi sredi morja, pa je zakrožila po številnih medijih (New York Times, Spiegel, Neue Zűrcher Zeitung, De Morgen) in postala simbol taljenja ledu zaradi segrevanja podnebja. Zgodbo lovca je Cirilu predstavila gospa, ki v majhnem naselju vodi sirotišnico. Prevzela ga je tako močno, da se jo je odločil upodobiti v eni sami sliki. »Ko je bil Alberth star devet let, je ostal ujet na ledeni ploskvi s 14 haskiji, ki se je prelomila. Ostal je na ploskvi, vendar ga je odneslo na odprto morje. Psi so se utopili, njega pa so rešili po petih dnevih,« pripoveduje Ciril.
Isto leto se je po naročilu nemške izdaje revije GEO odpravil delat zgodbo o skupnosti inuitov Shishmaref na otočku na severozahodu Aljaske. Skupnost je v soj medijskih luči stopila s fotografijami neurij, erozij in hiš, ki se utapljajo v morju. Prebivalci otoka so že leta 2002 na referendumu glasovali za preselitev na celino, vendar nanjo še vedno čakajo. Mediji so jih medtem označili za prve klimatske begunce.
Največja težava je bila približati se jim, saj so imeli veliko slabih izkušenj z mediji, ki so jih prikazovali kot pijance, nasilneže in brezdelneže. Ciril pa jih je v reportaži z naslovom Waiting to move prikazal nadvse spoštljivo in dostojanstveno. »Poskušam pokazati humanost v ljudeh, da fotografija postane most med njimi in gledalcem. Prav tako mi veliko pomeni, da imajo fotografije osebni pečat.«
Ker je revijalni tisk v veliki krizi, je dobiti nalogo postala prava redkost,« prikima Ciril. Njemu zadnji dve leti »kar uspeva«, saj je na festivalih in fotografskih delavnicah, ki se jih redno udeležuje, spoznal glavne fotourednike uglednih mednarodnih revij. Z njimi se vseskozi dogovarja za sodelovanje, a preden je to sklenjeno, vedno preteče veliko časa. V stikih je tudi z uredniki National Geographica, ki na facebooku večkrat všečkajo njegove fotografije.
Nekaj fotografij iz Slovenije je že objavil v National Geographic Travellerju, do objave v glavni reviji, kar je želja vsakega dokumentarna fotografa, pa je dolga pot. Vendar noče ostati le pri fotožurnalizmu. Svoje fotografije bi rad videl objavljene tudi v knjigah in na stenah galerij.
