Nasmeh za masko in smrdljivi tofu

Zgodba o Tajvanu bi bila lahko zgodba o spektakularnih arhitekturnih dosežkih, rajskih naravnih danostih, pestri kolonialni dediščini, sproščujočih toplih vrelcih, učinkoviti infrastrukturi javnega prevoza, gospodarskem razcvetu, okusni kulinariki. A zame je predvsem zgodba o ljudeh. Ker so neverjetni. In če jo zapišem, ji bom morda laže verjela.

Dan v Taipeiu sem začela s tipičnim tajvanskim zajtrkom: s palačinko z jajcem in mlado čebulo dan bing ter mlečnim čajem nai ča. Iz čiste perverznosti, ker lahko, sem si naročila še repično torto. Kakor da bi začutil moje navdušenje za azijsko kulinariko, mi je prodajalec pod nos pomolil še krožnik z dvema štrukljema. Brezplačno. Za njegovo obvezno kirurško masko – menda obvaruje pred smogom in prehladnimi nebodijihtreba – sem uzrla nasmešek, njegove poševne oči so ga izdajale brez zapreke.

Smrdeči tofu, ki ga namakajo v posebni (zaudarjajoči) mešanici zelišč, je naprodaj povsod. Njegov vonj je nezgrešljiv; še bolj kot vonj staranih francoskih sirov. Ponekod, v odročnejših krajih, se kot večerja pripelje mimo v obliki prodajnega voza. Na jugovzhodu Taipeia ima celo svojo ulico. Sedla sem v eno od gostilnic in se znašla pred zagato, kaj naročiti. Znanje angleščine je pač redka veščina Tajvancev, pripravljenost za pomoč ne. Pocuknili so prodajalca iz sosednje gostilne in pomagal mi je naročiti brbotajoči lonec s famoznim tofujem in bambusom, krožnik zelenjave in seveda skledo riža.

Štoparski jezik

Prijatelji so še plezali po skalah v Longdongu, po njihovem mnenju najboljših krajih za to aktivnost v Aziji, ko sem se podala nazaj v uro vožnje oddaljeni Taipei. Nedeljski vozni red avtobusov ni bil naklonjen mojemu času odhoda, zato sem na ulici v mimovozeče avtomobile uperila iztegnjeno roko z mahedrajočo dlanjo – tajvanski signal za štopanje.

Skoraj takoj mi je ustavil par, ki ni znal besedice angleško, jaz pa ne kitajsko. S kriljenjem z rokami, hip­nim pogovorom z njuno hčerko (dokler ni zmanjkalo signala), ki sta jo samoiniciativno poklicala za navigacijsko pomoč, in zdravo pametjo smo se vse zmenili. Odložila sta me sicer na železniški postaji v Keelungu, saj nista bila namenjena v Taipei, a to sploh ni bil problem: primestni vlak je že tisto minuto odpeljal proti glavnemu mestu, naslednji bi prišel čez 20 minut.

Ženska naveza

Preoblekla sem se v kopalke in se vrgla v prvi bazenček z naravno vročo vodo. Toplice v Xinbeitouju na severu Taipeia – ali katere koli druge na otoku, saj jih mrgoli – so pač nujen postanek. Sumljivo malo ljudi se mi je pridružilo, ko sem se vsa blažena ozrla naokoli. Pravzaprav so skoraj vsi poskakali ven. Nisem se preveč vznemirjala, dokler ni začel starejši gospod mahati z rokami in mi več kot očitno, pa čeprav v kitajščini, dopovedovati, da počnem nekaj narobe. Zbegano sem pogledala naokoli in se z očmi srečala z gospo, ki mi je z govorico rok začela »prevajati«, da so toplice trenutno zaprte. Sama se ni menila za to. Naprej se je polivala z zdravilno vodo, mi zarotniško pomežiknila in povzročila, da sem se zgledovala po njej.

Po ogledu razstave Ai Wei Weija v muzeju lepih umetnosti v Taipeiu sem na postaji podzemne železnice trčila ob muzejsko uslužbenko, ki je prej, značilne drobcene postave, v garderobo suvereno spravila moj 13-kilogramski nahrbtnik. Med vož­njo do tri postaje oddaljenega cilja je med klepetom povzela svojo življenjsko zgodbo. »Živela sem v Houstonu v Teksasu, Hongkongu, Bangkoku na Tajskem in na Kitajskem, kjerkoli je mož pač služboval. Ena hči živi v Houstonu, druga v New Yorku. Peljala sem se tudi z vlakom čez Slovenijo, ko sem bila pred kratkim na poti iz Madžarske v Italijo. Zdaj sem upokojena, in zakaj bi visela doma, ko pa lahko kot prostovoljka pomagam v muzeju?« Na glavni taipejski postaji sva se razšli; pred tem sva spontano sklenili dlani in se nasmehnili druga drugi v slovo, stisnjeni v mravljišču vsakodnevne popoldanske gneče.

Poročna čast

Prispela sem v Pu-Yen in se udomačila v Čijini hiši. Pridružila sem se živahnemu omizju: mama, oče, sestra, bratje, tete, strici, babica, dedek, sosedje, indonezijska hišna pomočnica. Treba je bilo doreči spored poroke Čijine sestre prihodnji dan. In na dan D, potem ko si je prečudovita nevesta nataknila umetne trepalnice in se odela v nekonvencionalno globoko izrezano obleko ter se pred hišnim oltarjem s kadili poslovila od staršev, je 800 svatov z aplavzom mladoporočenca trikrat pospremilo na oder, nevesto vsakič v drugi fantastični opravi, in po dveurnem kosilu z vsaj desetimi hodi na temo morskih sadežev ter ogledu vseh vnaprej posnetih fotografij para v soju žarometov se mi nevestin oče, ganjen in počaščen, kar ni mogel nehal zahvaljevati za obisk.

Izpolnjena bridka želja

V Yunlinu sem imela še dovolj časa do vlaka, s katerim sem se nameravala odpeljati v drugo največje mesto Kaohsiung. V kavarni sem si naročila kavo. Čaj bi bil morda boljša izbira, saj so na otoku blagoslovljeni z najboljšo kakovostjo te rastline, a tokrat ni šlo le za kavo. Ko sem zamaknjeno srebala svojo pijačo, je pristopila Tajvanka in začela ponujati suhe in vložene slive. Te so pač velika reč na Tajvanu. Vzela sem ponujeno in se ji zahvalila z nasmeškom in repliko v angleščini. Znanje tujega jezika je bilo obojestransko: pojasnila mi je, da je želela deliti svojo kulturo z menoj. In ni se ustavila. Brez vprašanj sem izvedela, da sicer živi v Kaohsiungu, prihaja pa iz Yunlina. Vrnila se je na pogreb svoje mame. Zatresel se ji je glas. »Samo želela sem se z nekom pogovoriti, hvala,« je s solzami v očeh povedala v opravičilo.

Iskreno povabilo

Pot z vlakom od Kaohsiunga do Hua­liena je slikovita. Zahodna obala z zavojem na jugu preide v vzhodno. Ribogojnice, morski sončni zahod in obmorske hiše za oddih so zamenjala kričeče zelena riževa polja, mogočne gore s kapo grozečih oblakov, razpenjena obala Tihega oceana. Sopotnik Henry mi je tolmačil razgled. Iz rodnega Kaohsiunga je bil namenjen v Taipei, postanek bo opravil v Hualienu pri sodelavki, policistki Celii.

Povprašal me je za telefonsko številko, in ker sam ni znal dobro angleško, jo je posredoval Celii. Brez oklevanja me je poklicala in me povabila na vodeni ogled Hualiena čez dva dni. Na svoj dela prosti dan me je pričakala na železniški postaji v roza kavbojskem klobuku. Sedli sva v njen ljubki nissan verita march, nadela si je elegantne bele rokavice (varovalo pred zagorelostjo) in poprijela za volan. Sledili so plaža Chisingtan, muzej sušenih palamid, klobasica iz svinjine in iker za prigrizek, juha s cmočki vonton in prilogo iz korenine lotosa za kosilo, galerija v kolonialni hiši na eni od mestnih vzpetin, pohodniška tura z razgledom na celotno verigo obalnih mestec. Vmes obisk njenega brezdelnega prijatelja gasilca in policijske postaje, kjer je bilo glavno opravilo pitje čaja. Na teren se odpravijo le, kadar pozvoni telefon. »Včasih res zazvoni,« je prikimal gasilec Paul. Na Tajvanu pač ni veliko nesreč, kraj, umorov, drugih neprijetnosti.

Naslednjič, ko bom na Tajvanu, imam pri njej prenočišče, mi je zagotovila. Med hihitanjem je celo vprašala, ali bom prišla na njeno poroko, ko seveda bo.

Včeraj tujki, danes delničarki edinstvenih doživetij in kandidatki za ustvarjanje novih.

Skrivalnice

Mlad par sem hotela prositi samo za štop do nekaj kilometrov oddaljenega vhoda v nacionalni park Taroko, kjer sem nameravala sesti na avtobus do Hualiena. Zapeljala sta me vse do mojega končnega cilja 25 kilometrov naprej. Podarila sta mi tipične piškote okrožja Yilan. Na poti smo se ustavili še v prodajalni limonade, na svojo pobudo sta mi razkazala plažo Chisingtan. »Kakšni se ti zdimo Tajvanci?« ju je zanimalo. Vprašanje je bilo po dveh tednih potovanja že retorično. »Ampak veš,« sta mi odvrnila z blagim nasmeškom, »niso vsi tako prijazni.«

Prav gotovo. Vendar se hudimano dobro skrivajo.