Tiskane izdaje
Igralka, ob kateri vseeno najprej pomislim na življenje. Pa ne samo zato, ker smo spremljali, ko se je njeno držalo na niti, temveč tudi, ker o njem govori kolikor zmore odkrito in za čvrsto piko na i še humorno; o bolečini, nasmehu, veselju, upu, obupu, veri pa o vrtovih, zvezdah, vodi, Gašperju. O spoštovanju vsega živega, o boju z upiranjem, o pomenu vedno višjega zavedanja, skratka o rečeh, ki človeku grenijo in radostijo to čudovito življenje!
Kako kaj preživljate pomlad?
Delavno, delam tretjo predstavo v tej sezoni, na šoli sem pomagala postaviti predstavo.
Naporno ...
Ah ne, kje pa (zamahne z roko), še vedno imam 25 let in mi gre vse kot po maslu, poleg tega nimam otrok, vrta, sem čisto nezahtevna, površna pa nič ambiciozna. (Smeh.) No, sicer pa so letni časi z vsem, kar prinašajo, zelo prepleteni z mano, sem del narave in jo kot takšno doživljam, močno, spremenljivo, vibrirajočo. Svoj čas sem raziskovala tudi tradicionalno kitajsko medicino in zato se še malo bolj zavedam, kako so vsi naši organi in elementi, barve, energije med seboj povezani. Sem tudi biodinamična vrtičkarka, zelo me zanima astronomija, vpliv planetov na naše delovanje. Pred časom sem si kar sedem knjig na to temo nakopala in predelovala. Še otrokom sem težila sredi noči, da smo šli ven in gledali v zvezde. Fascinantno! Tu se gremo neke stvari, probleme, politiko, jezo, potem pa si rečeš, kdo sploh smo, kaj smo, koliko je sonc v našem osončju in koliko … koliko stvari še ne vemo, sploh ne vemo, koliko planetov imajo druga sonca in kakšno življenje je tam …
Tudi mediji vas imamo kar za iskalko, raziskovalko, bolj kot o igri govorite o življenjskih veščinah. Je vaša pot skozi čas enotna, veste, kaj iščete, mir, ljubezen?
Mislim, da vsi iščemo isto, to, da bi bili zadovoljni. Le da bližnjice pri tem iskanju ne veljajo oziroma so kratkotrajne, površne. Jih je pa ogromno, a ob njih je srce še zmeraj lačno. Zadovoljstvo ti prinese le mir, kajti če si notranje miren, je vse v redu.
Pa je srce še vedno lačno, vaše?
Tudi, seveda. Tako hitro se pa ne da, sem si z milijoni let nabrala kar nekaj frustracij. (Smeh.)
Ste že kdaj začutili, da ste – čeprav je samo lik – že prerasli Ano Lizo?
Ja, sem, ja. Se je zgodilo, da sem si rekla, a moram res še vedno delati z njo. Ali nisem z vso to masko na sebi kot … prostitutka? Je ta tema sploh še aktualna in v redu? Že nekaj časa je nisem igrala, morda leto, dve, pa so me ravno zdaj spet pregovorili! Saj vmes sva jo z Gašperjem tudi malo osvežila, tako da me prav zanima, kako bo zdaj zaživela. Zna se zgoditi, da se bo vrnila na sceno z drugimi vsebinami, če so ji zvezde namenjene, nič ne izsiljujem.
Pomlad simbolizira novo rojstvo, nov letni krog. Vaše novo rojstvo v medijih še vedno povezujemo z ozdravljenjem. Je sicer občutek novega rojstva pri vas pogost pojav?
Včasih si bolj teoretično rečem, da zvečer, ko greš spat, nastopi neka smrt. Tudi tisto drugo smrt bi lahko vzela približno tako. Mi je fino iti spat, ni ravno prijetno grdo sanjati, se zbuditi bolan, sicer pa je spanje prijetno, sploh po dnevu, ki je naporen in si ga dobro opravil. Potem se prileže umik.
Je za vas prioriteta družina ali osebnostna rast? Vem, nehvaležno vprašanje, mogoče se pa najde kakšen primernejši odgovor.
Prioriteta je zame slediti sebi, s tem da naredim največ, kar lahko, za družino. Še vedno sem vzgojena družinsko in imam v podzavesti naložene stvari preteklih rodov, a vseeno poskušam odstraniti očala, ki zakrivljajo resnico. Družina je ravno tako celica, kot si ti sam ali je tvoje telo. V odnosu do sočloveka, do živali se prav tako razkrivaš. Včasih sem ujeta v primež žalosti, sem tudi jezna nase, na partnerja, družino – pa si ne želim biti, ampak sem. A nočem zaradi tega poškodovati svoje družine, tukaj sem, da jo ohranjam in to vzamem kot odločitev, da bomo nekatere stvari naredili skupaj, kot ekipa. Včasih se z Gašperjem nasmejiva, kako se zadeve po svoje sukajo, kako težko nama je na trenutke, si pa sem ter tja tudi čestitava, da sva se zmogla pregristi skozi nekatere teme, ki si jih naši starši niso upali dotikati.
Govoriva o partnerstvu, njegovem dojemanju? In o preraščanju družinskih vzorcev?
Ja, nekaj je, kar te starši učijo ali pa kar gledaš v ameriških filmih, najraje bi se človek desetkrat zaljubil, na hitro uredil določene problematike in bi bilo vse lepo in prav, nato pa ugotoviš, da je treba kar lepo počasi. Najprej kaj narediti pri sebi, šele potem pojesti tortice. Opažam tudi, da si jih želim čedalje manj. Še vedno se z Gašperjem počutiva, da sva si izbrala drug drugega, da bova skupaj osvojila lekcije, ki niso lahke. Nekaj sva jih že, še veliko naju jih čaka. Opazujem se v številnih svojih vlogah, kot mamo, ženo, sosedo, prijateljico, igralko … Ko enkrat ugotoviš, da si tukaj, da se učiš, se preizkušaš, delaš tudi napake, potem se ti ni treba več skrivati. Tudi v partnerstvu je veliko laže, ko ne potrebuješ več mask. Mi se vendarle predstavljamo v svoji najlepši luči, v tem, kar mislimo, da je najboljši del nas, in tako privabimo k sebi tisto, kar na to masko pade, a potem se šele začnejo odkrivati plasti blata. Tudi midva sva se spraševala, čemu slediti: temu, v kar so naju vzgajali, biti na zunaj dober, prijazen, pameten, imeti idealno družino … ali bova to, kar sva? In sva se odločila. Če sem jezna, sem jezna, se tudi derem, če sem odsotna, ker imam naporen urnik, je pač tako.
Bi bili v imenu tega razumevanja pripravljeni tudi spustiti partnerja iz svojega življenja?
Ja, saj to sem v življenju že naredila. Prepoznam, če se na nekoga nalepim kot pijavka in ti ta nekdo osmišlja življenje, ti daje energijo. Jaz si želim zadovoljstvo same sebe, zjutraj, ko se zbudim; potem ni potrebno, da mi partner nudi, kar mi moj um veli. Če mi nekaj pri njem ni všeč, se vprašam, zakaj mi ni, in v tem prepoznavam svoj problem; kar dela on, je namreč njegova stvar. Naj mu zamerim, ker žveči čigumi, meni gre pa to na živce? Tudi otrok ni moja last. Res je, rodila sem ga, a moja dolžnost je le, da mu poskušam dati tisto, kar se mi zdi najboljše v določenem trenutku. Ni treba, da sem zvesta temu, čemur so bili moji predniki, niti v vzgoji, želim pa si biti iskrena, najprej do sebe, nato si lahko še do ostalih. Laganje in pobeg se otrokom nekam zapišeta! Kako moramo razmišljati, kaj moramo jesti, kako se oblačiti, obnašati, kje kupovati, s kom se družiti, kako moramo praznovati – to je narek civilizacije, ki izkorišča naše strahove. Včasih se upiram po svoje, ampak potem dobim po gobčku, da tudi to ni način. Človek mora biti svoboden v svojem bistvu.
Ste lahko tudi preprosti?
Sem, lahko sem tudi preprosta, odvisno, kje imam rano in kje je nimam. Oseba, ki je ljubosumna, bo težko partnerju rekla, naredi tako, da boš zadovoljen. Oseba, ki ima veliko strahu, si tudi tega ne more privoščiti. Zato moraš začeti pri sebi, da lahko tudi sebi rečeš, naredi tako, kot je tebi najbolj prav, ne glede na to, da ti bo veliko ljudi obrnilo hrbet. Pa saj v osnovi smo vsi sami – oziroma vsak je na svojih nogah, da doseže mir, ki ti ga nihče drug ne more dati – sicer pa smo vsi povezani.
Lahko rečete, da je Gašper vaš edini srčni moški?
Ni edini, zavzema pa velik kos. Oče mi je dal ogromno informacij, kaj moški je, in igra pri meni pomembno vlogo. Tudi moja otroka sta na svoj način moška. Imela sem tudi nekaj partnerjev v življenju, vsi ti so mi ponujali kazalo. Z Gašperjem pa sem zagotovo naredila največ korakov naprej in s tem sem zelo zadovoljna. Predvsem pa mi veliko pomeni, da si dajeva podporo in hkrati svobodo.
Po eni strani ste vedno pripravljeni na intervju, o mnogo stvareh govorite javno; koliko kljub temu medije spustite blizu?
Nimam teme, o kateri se ne bi pogovarjala, razen o takšni, ki nikomur ne bi prinesla nič dobrega. Sicer pa nisem ne vem koliko zadržana, kar me vprašate … (Se zamisli.) Misli tečejo skozi mene, zdajle razmišljam, kako jih ubesedujem. Nisem čisto sama njihova ustvarjalka, se mi kar utrnejo in ne razmišljam vnaprej, kaj bom odgovorila. Rada govorim, znam pa tudi poslušati. Čeprav pravih stvari ne slišiš le skozi uho, prihajajo po drugih poteh in tu ne moreš prehitevati časa. Jaz bi najraje, da bi že danes prišel učitelj, mi rekel: »Poglej, tu imaš posnetek boga, ti pošilja pozdrave in te ima neskončno rad. Slišiš? No, imam tudi DVD, pridi, ti ga pokažem. In še to, zvečer, če želiš, te pride obiskat, da ti pove, kaj je smisel tvojega življenja.« To bi bilo krasno!
Se še vedno ukvarjate s smislom življenja? Mislite, da sploh je kakšen?
Mislim, da je, ni pa banalen. No, mogoče ga tudi ni, ampak tudi v tem je smisel. (Smeh.) Bog torej ne bo parkiral pred tvojo hišo, mislim, da moraš sam prižgati boga v sebi. Saj se da … Si rečem, da se imam rada, imam tako lepe roke in kaj vse znajo narediti, lahko hodim, tečem, delam na vrtu, imam otroke, opazim drevo, lahko čutim bolečino, premagam strah, odgovorna sem, nekdo se mi je nasmehnil, kakšne lepe živali so nam dane pa rastline, vse to je spoštovanje.
Kako daleč ste z upiranjem? Se vam zdi, da še vedno premagujete življenjske čeri z uporom, kot recimo, »jaz se že ne bom bala življenja in smrti in bom kadila in uživala, kot mi paše«? Ali že znate tiho prisluhniti svojemu glasu, ki ve, kaj je najbolje za vas, tudi ko vi mislite po svoje?
Zdaj sem recimo v predmenopavznem obdobju. Pa kaj, bi bilo to treba skriti? Moram podpreti in izkoristiti, ker sem videti mlajša, kot sem, ali imam prav zato možnost, da sem takšna, kot sem? Zakaj ne bi zdaj doživela tega, kar mi ponuja to obdobje? Bom pri 70 letih sprejemala, kako je, če si v menopavzi? Ali bom še takrat poskušala biti kot 40-letnica? Kdo mi pa govori, kakšna moram biti videti? Če mi ljudje to govorijo, kaj naj pa delam z njimi? Potem se sicer zoži socialni krog, ampak jaz sem pripravljena biti dosti sama, ker v bistvu nisi nikoli sam. Potem ko enkrat vidiš, da nisi, doumeš, da je samota tudi iluzija oziroma strah pred ničem, torej pred življenjem. Zaupaj, prepusti se. Nekaj časa traja, preden ti zacinglja. In potem še nekaj časa traja, preden rečeš temu zvončku: Ja, slišim te.
