Tiskane izdaje
»Ljudje pridejo in gredo, a knjige ostanejo. Postati lastnik dobre knjižnice je najboljša in najhitrejša pot do nesmrtnosti,« je dejal lastnik železniškega imperija Henry. E. Huntington. Sam se je v zgodovino zapisal z rekordnim nakupom Gutenbergove Biblije na pergamentu za 50.000 dolarjev. Toda številni strastni ljubitelji knjig se na obljubo nesmrtnosti niso ozirali. K postavitvi knjižnic jih je gnala globoka ljubezen do knjig in znanj, ki jih te ponujajo.
Knjižno zbirateljstvo je staro že vsaj poltretje tisočletje, knjiga pa je v človekovem vsakdanu od nekdaj zasedala posebno mesto, kakor tudi potreba po njeni dostopnosti, v magistrski nalogi piše bibliotekarka mag. Doroteja Praznik Bračič. Nalogo je posvetila zasebnim knjižničnim zbirkam v Sloveniji, za temo pa jo je ogrelo osebno srečanje in delo z enim takšnih »živih bitij«, knjižnico pokojnega dr. Janeza Ruglja.
Rugljeva knjižnica je bila »strašno zanimivo živo bitje, ki je v vseh razsežnostih odražalo značaj njenega lastnika. Bil je zelo zahteven človek, a sem zelo rada delala pri njem, ker so tudi meni všeč red in jasna pravila. Vsake toliko je prišel pogledat, kako napreduje delo. Kakšne stvari si je seveda zamislil po svoje, kar je bilo v nasprotju z načeli bibliotekarske stroke, predvsem na področju katalogizacije. Sledile so nekoliko bolj vročekrvne debate, v katerih sem ga prepričala, da ne bo šlo tako, kot si je zamislil,« se z žarom v očeh spominja mag. Praznik Bračičeva.
Popisala in v sistem Cobiss je vnesla približno 6.000 naslovov iz njegove knjižnice, ocenjuje pa, da jih je okoli 10.000. Najmočneje zastopana področja so bila psihologija, psihoterapija, psihoanaliza, alkoholizem, planinstvo. »Načrtno je zbiral knjige s področja, ki mu je nadel ime Slovenstvo, najbolj pa me je navduševalo, kako bogato je bilo področje filozofije. Vendar so bila pokrita tudi vsa druga področja. Veliko je bilo romanov, zlasti klasikov in nobelovcev – imel je mini splošno knjižnico.«
V Rugljevo zasebno knjižnico je mogoče pokukati preko sistema Cobiss, a če bo vse šlo po načrtih, si bo predvidoma v enem letu knjige iz nje mogoče tudi izposoditi, česar po vedenju mag. Praznik Bračičeve ne omogoča nobena slovenska zasebna knjižnica. Dr. Rugelj je namreč z oporoko svoje dediče zavezal, da morajo knjižnico odpreti za javnost najpozneje v desetih letih po njegovi smrti. Nalogo je prevzel sin Samo, ki je tudi sam zasebno in poklicno povezan s knjigami.
Knjige – debela pisma
Marsikatera zasebna knjižnica pa bo verjetno za vedno skrita pred očmi javnosti. Razlog je večinoma profan – le kdo bi neznancu dovolil prosto sprehajati se po svojem prebivališču? Za 20 zasebnih zbirk, ki so kot eksperimentalna baza vključene v sistem Cobiss in strokovno obdelane – nekatere v celoti, druge delno –, je vsaj znano, da obstajajo.
Vsebinsko so zelo različne. Obsegajo naslove s področja teologije, motociklizma in speedwaya, antične zgodovine, numizmatike, arheologije, kulturne zgodovine, cerkvenega prava, politične zgodovine, odbojke, pa tudi stripe, slovenske razglednice, molitvenike in starejše knjige. Največji delež, tretjina vseh zbirk, šteje do 100 enot, sledijo zbirke od 100 do 500 enot.
Dve zbirki imata več kot 5.000 enot, z najobširnejšim obsegom fonda pa se lahko pohvali zbirka drobnih tiskov koroških Slovencev in dvojezičnih razglednic Marjete in Teodorja Domeja, in sicer z 12.988 enotami. Med zadnjimi vnesenimi v bazo je zasebna knjižnica pisatelja Borisa Pahorja, ki so jo začeli katalogizirati v tržaški Narodni in študijski knjižnici.
Kaj je značilno za današnje knjižne zbiratelje? »Druži jih globoka ljubezen do knjig in sposobnost prepoznavanja tistega, kar prinašajo. Dr. Janez Rugelj je knjigam rekel debela pisma. Menil je, da je določene treba imeti doma v tabernaklju, da jih lahko vedno znova vzameš v roke,« po premisleku odgovori mag. Praznik Bračičeva. »Tudi v naši družini knjige kupujemo, da jih lahko večkrat prebiramo.«
V eksperimentalni bazi zasebnih zbirk je namreč navedena tudi njena knjižnica, pod vsebino zbirke piše stripi. »Ko sem bila na Japonskem, sem domov privlekla ogromno stripov, ker so me tisto obdobje močno zanimali.« Zdaj je v knjižnici, ki šteje več kot 700 naslovov, še marsikaj drugega. Z možem zadnje čase kupujeta dobro klasiko, knjige iz študijskih vzgibov in otroške pravljice. »Drugače pa se drživa usmeritve kakovostne knjige.«
Zoisov dragulj
Kot vsi knjižni molji, ki imajo doma veliko knjig, imata tudi onadva težave z njihovim shranjevanjem. »Ko sva projektirala hišo, sva se odločila, da bova eno sobo namenila za knjižnico. Zdaj sva v hiši dve leti, a so polne že vse police.« Prostorsko stisko imajo tudi številne javne knjižnice, zaradi česar so pogosto prisiljene zavrniti ponudbe o podaritvi knjižnih zapuščin zasebnikov. »Če ne gre za pomembnega Slovenca, pri katerem presodimo, da je njegova knjižnica teoretsko in literarno-zgodovinsko ogledalo, moramo ponudbo na žalost zavrniti,« prizna vodja Rokopisne zbirke in Zbirke redkih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) Marijan Rupert.
V največji knjižnici v državi hranijo številne zbirke zasebnikov. V Zbirki starih tiskov, kjer hranijo korpuse do leta 1830, je veliko knjig in knjižnic pomembnih ljubljanskih meščanov, plemičev, znanstvenikov in drugih slovenskih zbirateljev, ki so bile odkupljene ali knjižnici predane kot zapuščine. Dostopne so le za študijske, znanstvene in raziskovalne namene, uporabljati pa jih je mogoče v prostorih Rokopisne zbirke.
Popis kulturne dediščine
Med najdragocenejše fonde Nuka spadata knjižnici barona Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Vodilni izobraženec slovenskega razsvetljenstva je z zbiranjem starih in redkih rokopisov, humanističnih in naravoslovnih spisov ter ljudskih pesmi začel že v mladosti. Zbirko je sistematično dopolnjeval na potovanjih in kmalu je postala ena največjih in najzanimivejših zasebnih knjižnic na Kranjskem in v sosednjih deželah.
»Ker jo je odprl vsem zainteresiranim intelektualcem, posebej svojemu krogu, je štiri desetletja delovala kot zbirališče in žarišče slovenskega razsvetljenstva in kulturnega nacionalizma, pa tudi kot valilnica drugih slovanskih prerodov in kulture,« piše na spletni strani projekta Memoria Scripta Sloveniae. Zadnja leta življenja jo je predal svojemu nečaku, naposled jo je v obsegu skoraj 4.000 zvezkov kupila predhodnica Nuka Licejska knjižnica.
Jernej Kopitar je pri Zoisu delal kot tajnik, knjižničar in varuh njegove mineraloške zbirke, nato je odšel študirat pravo na Dunaj, kjer je ostal vse življenje in služboval kot cenzor, skriptor in prvi kustos dunajske Dvorne knjižnice. Kmalu je ugotovil, da bo potreboval tudi lastno knjižno zbirko. Bogatil jo je preko znanstvenih povezav po vsej Evropi, pri čemer so pisma spremljale knjižne pošiljke.
»Ker ni bil pretirano spreten pri iskanju ustreznega stanovanja, je moral več kot desetkrat menjati svoje dunajske izbe. Ko je leta 1844, star šele 64 let, nenadoma in brez oporoke umrl, je bila njegova namera, da knjižnico proda, znana vse od St. Peterburga do Rima, Pariza in Berlina.« Vendar je »bibliotheculo«, kakor jo je imenoval, od njegovih dedičev leta 1824 odkupila Licejska knjižnica.
V njej je 2.066 enot gradiva, predvsem s področja jezikoslovja. »Posebej zanimivo je gradivo s področja slovanske filologije, predvsem Supraseljski kodeks iz 11. stoletja, ki je bil leta 2007 uvrščen na Unescov seznam Spomin sveta in je neprecenljivi vir za študij jezika, pisave in kulture,« navaja Memoria Scripta Sloveniae.
Gradivo iz osebnih knjižnic po letu 1830 Nuk shranjuje v skladišču na Leskoškovi cesti, na hišni številki v središču Ljubljane pa v okviru Rokopisne zbirke hrani le knjige iz teh zbirk s posvetili, ki so zanimiva za različne raziskovalce. »Hvala za presenečenje. Dovoli, da ti ga vrnem,« prebere Rupert posvetilo, ki ga je Matej Bor v knjigi svojih pesmi napisal založniku pri Cankarjevi založbi. Pri eni od pesmi v knjigi je s svinčnikom dopisal drugačno kitico. »S stališča tekstne kritike je ta zaznamek zelo pomemben, saj razkriva Borov ustvarjalni postopek pri pesnjenju,« pojasni Rupert.
V duhu poslanstva Nuka gradivo iz osebnih knjižnic, ki ga hrani, obsega zlasti zapuščine pisateljev, a se med njim najdejo tudi znanstveniki z drugih področij, na primer Slovenec v Nasi Anton Mavretič, politiki in zgodovinarji. »Iz obdobja 1880-1920 imamo knjižnici Toma Zupana in Ivana Vrhovnika, soustanoviteljev Ciril-Metodove družbe, ki sta kot domoljuba sistematično zbirala staro sloveniko. Imela sta čudovite, velike, skoraj popolne knjižnice, od Valvasorjevih del naprej.
Pozneje smo kot dediščino dobili celotno knjižnico poslanca in ljubljanskega župana Ivana Hribarja, v kateri je veliko češke literature – imel je veliko čeških znancev – in slovenike,« pripoveduje Rupert. Nazadnje je Nuk v dar dobil knjižno zapuščino Ivana Mraka.
Še zdaleč pa ni edina ustanova v Sloveniji, ki hrani zasebne knjižne zbirke in zapuščine. Imajo jih tudi številne splošne, univerzitetne in visokošolske ter specialne knjižnice. Mnoge javne knjižnice, ne le pri nas, ampak tudi v tujini, so zrasle prav iz zasebnih knjižničnih zbirk.
Nuk v projektu Memoria Scripta Sloveniae poskuša zbrati, popisati in predstaviti vse knjižnice oziroma posebne zbirke s kulturno-zgodovinsko vrednostjo, ki jih hranijo slovenske knjižnice, muzeji in arhivi. Med njimi so tudi samostojne zasebne knjižnice (npr. Glavarjeva) in knjižnice kot samostojni, ločeni korpusi v posameznih ustanovah (Tavčarjeva knjižnica v Loškem muzeju, Maistrova knjižnica v Univerzitetni knjižnici Maribor in Lavičkova knjižnica v Leku). Doslej je bilo zbranih in popisanih 60 odstotkov vsega gradiva.
