Tiskane izdaje
Pogovarjati se s turisti o Hostlu Celica je podobno, kot pogovarjati se o Ljubljani ali Sloveniji – večinoma so navdušeni. Zato so pripravljeni spregledati tudi, da dvoposteljne sobe nimajo kopalnic, in nič nenavadnega niso niti primeri, ko so gostje eno noč prespali v tem ljubljanskem hostlu, drugo pa v Kempinskem v Portorožu, samo zaradi izkušnje. Popotniška biblija Lonely Planet pravi, da je to prenočišče, ki ga turisti v Sloveniji nikakor ne smejo zamuditi, Rough Guide ga je uvrstil med 25 najbolj edinstvenih hotelov – kot edini hostel, zapisi obiskovalcev v knjigi vtisov so v glavnem v superlativih.
»Izjemno je,« je v en glas odgovorila skupina mladih gostov iz Turčije, zakopana v zemljevid Ljubljane in zaverovana v načrte za pohajanje po mestu. Ravno takrat je bila v hostlu velika skupina tujih študentov iz Nemčije in Turčije, je razkrila Neža Jus. V hostlu dela približno pol leta in deli navdušenje obiskovalcev. »Že to, da lahko v enem dnevu srečaš toliko ljudi iz toliko različnih držav, je edinstveno,« je vzkliknila.
Kmalu še temnici
Gostom pa je najbolj všeč misel, da spijo v zaporu (z izjemo tistih, ki čutijo odpor ob tej besedi). »Karin in Alex uspešno prestala zaporno kazen. Ker nama je bila zaporna kazen zelo všeč, sva se odločila, da bova zakon še bolj kršila,« sta denimo zapisala gosta v slovenskem jeziku. Slovenci so sicer v hostlu, ki je bil lani 75-odstotno zaseden, med redkimi gosti, še vedno prevladujejo Britanci, za njimi so Američani, Nemci in Italijani, Španci in Francozi, narašča število obiskovalcev iz nekdanje Jugoslavije, je našteval direktor zavoda Šouhostel Tomaž Juvan. V času krize je nekaj manj backpackerjev iz Avstralije, ki so bolj cenovno orientirani. In za kanec se na obisku pozna tudi odpiranje novih hostlov v Ljubljani, je dodal direktor med sprehodom po hodnikih, ki so nekoč vodili med jetniškimi celicami.
Za vrati so še vedno rešetke, občutek utesnjenosti, ki so ga čutili kaznjenci, ustvarjajo dodatna majhna okenca, svobodo pa umetniška obdelava, ki je izpopolnjena do zadnje podrobnosti. Ob celicah, poimenovanih po številkah, so zapisana imena ustvarjalcev, ki so vanje izlili svoje zamisli. Prva, v kateri so prespali obiskovalci, je celica 113, ob njej je podpisan slovenski slikar Žiga Okorn.
Vsaka izmed 20 sob je drugačna (navsezadnje je v njej svoje zamisli pustilo okoli osemdeset umetnikov), nosi svojo zgodbo, ki jo zdaj dopolnjuje prtljaga gostov. Pričakovati bi bilo, da bodo kakšni razposajeni gostje v desetih letih umetniška dela malce po svoje obdelali ali si kaj vzeli za spomin, a ni tako. »Zelo malo je bilo poškodovanega. Gostje spoštujejo delo, ki je bilo vloženo,« je dejal Tomaž Juvan. V zgornjem nadstropju, kjer so večposteljne sobe, je bilo še nekoliko gradbenega nereda, kajti bivanje v celicah bodo pred poletnimi dnevi olajšali s klimatskimi napravami, v pritličju je ravno pri koncu urejanje muzeja, kjer sta bili nekoč temnici. To je zapor, za katerim je močna zgodba, in to je tudi pogoj za zgodbo o uspehu, je prepričan Tomaž Juvan.
Hrepenenje po svobodi
Zgodba je bila zapisana že velikokrat in gre takole. Hišo, ki je danes pisano obarvana in je v njej polno nasmejane mladine, so dogradili leta 1889, ko je bila še Ljubljana del Avstro-Ogrske. To je bil takrat eden najsodobnejših zaporov v Evropi. In zapor je tudi ostal skozi vse naslednje družbeno-politične ureditve. Za rešetkami so ždeli ljudje, ki so hrepeneli po prostosti, danes je to »prostor prostosti«. Približno takole predstavlja hostel arhitekt Janko Rožič, ki je v projekt povabil umetnike, s katerimi so ustanovili Kud Sestava in Celico »sestavili«. Rožič še danes rad popelje goste po hiši; zgodbo je povedal že več stokrat, a se še vedno ne ponavlja.
Ideja o odpiranju prostora, ki ponazarja represijo in hrepenenje po svobodi, se je pravzaprav začela porajati že v vojski v Ajdovščini, kjer sta se srečala z Jirijem Kočico. »Ugotavljala sva, da so vojaški prostori neprimerni za sleherno osebnost, še posebej pa za kreativno,« je med smehom dejal. Že takrat so premišljevali, kako bi se dalo takšne prostore s kreativnim pristopom preobraziti. Priložnost se je ponudila, ko je alternativna kultura zavzela Metelkovo, kjer je bil tudi zapor, ki ga je nazadnje uporabljala jugoslovanska vojska.
»Ko smo leta 1993 stopili v stavbo, ni več imela vonja po kasarni. Vsak, ki je bil kdaj v vojski, je ta vonj na daleč prepoznal. Narava – trava in veter – je naredila svoje,« se je spominjal Rožič in pokazal skozi okno jedilnice v Celici. »Tisto drevo je zraslo iz semena, naključno zasejanega pred dvajsetimi leti.« Takrat so v nekdanjih celicah že ustvarjali umetniki. »Bili smo še mladi in nadebudni …,« se je nasmejal; takrat je imel malo več kot 30 let.
Novi tip popotnikov
Ustanovitelji Kuda Sestava so bili poleg Rožiča še kipar Jiri Kočica, slikar Žiga Okorn in umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj, pozneje so se pridružili še arhitekti Ira Zorko, Aleksander Ostan in Gašper Drašler. Deset let so ustvarjali na mestu samem, »in situ«, in vložili precej napora v to, da je iz stavbe nastal prostor, ki še spominja na zapor, a nosi pridih prostosti. Ko je občina ukazala porušiti stavbo, so se umetniki »z lastnimi telesi«, kot so že večkrat ponovili, zoperstavili strojem. Od tega sta ostali v stavbi dve luknji, ki zevata v sobi 110 in 111. Stroji so morali ugasniti, toda da je hiša ostala, je bilo z argumenti treba prepričati mestni svet. Podkupnina? »Ne, ozaveščanje,« je odgovoril.
Arhitekturna prenova je bila težka kot maraton, ki mu je brez odmora sledil šprint, v katerem je bilo treba poleg gradbenih del ustvarjalno usklajevati še dvajset umetniških konceptov. »Takrat sem prvič začutil, kaj lahko takšno breme povzroči križu,« je vzkliknil Janko Rožič in se kot po inerciji potrepljal po hrbtu.
Zaporniške celice so odprli leta 2003, a so še vedno delo v razvoju. Ravnokar načrtujejo širitev; dela naj bi se predvidoma začela še letos. V desetih letih so se namreč pokazale nekatere pomanjkljivosti, navsezadnje pa so se tudi gostje spremenili. Niso več toliko aktualni backpackerji, popotniki z nahrbtniki, zdaj prihajajo flashpackerji. To so sicer še vedno popotniki, ki potujejo z nahrbtniki, a so opremljeni z vsemi mogočimi gadžeti in tudi niso tako omejeni pri proračunu, je sodobne goste opisal Tomaž Juvan. Ravno v tem času še vgrajujejo klimatske naprave, sicer pa se bo hostel razširil s 26 dvoposteljnimi sobami s kopalnico, bazenom, savno, nočnim klubom. »To bo na ravni trizvezdičnega butičnega hotela,« je napovedal Juvan. Ali dišanje po luksuzu ne bo zmotilo popotništvu privrženih gostov? Juvan pravi, da ne, odgovor tiči prav v željah sodobnih popotnikov.
Z njim se strinja tudi Rožič, čeravno je hostel zrasel iz popolnoma alternativnega prostora: »Celica ne bo izgubila svojega značaja. Novi prizidek na severni strani se bo stare fasade komaj dotaknil. Vsaka celica se deli, upam, da bo tudi ta kmalu dočakala delitev in rast.«
