Objavljeno pred 20. leti: 21. junij

LJUBLJANA, 20. junija - Kot sporoča Odbor staršev za varstvo in vrnitev vojakov, so včeraj pregledali enomesečno delovanje. Število vojakov iz Slovenije v enotah JLA se je v tem mesecu zmanjšalo s 6600 na približno 4500, na poskusno usposabljanje v slovenski vojski pa je bilo vpoklicanih prvih 300 fantov.

Starši ugodno ocenjujejo načelno podporo, ki so jo njihovim ciljem izrekli številni slovenski in jugoslovanski politiki. Obžalujejo pa, da od predsednika ZIS Anteja Markovića in njegovih sodelavcev niso dobili jasnih zagotovil, da neprostovoljnih, nepoklicnih in neusposobljenih nabornikov ne bodo več uporabljali za policijske naloge na kriznih območjih.

Obžalujejo tudi, da še vedno niso imeli pogovora z obrambnim ministrom in vojaškim vrhom o humanizaciji in izboljšanju pogojev obrambnega usposabljanja v JLA. Menijo, da so za varnost in srečno vrnitev vojakov odgovorni in zainteresirani tako starši kot starešine JLA in vodstvo armade.

Potem ko jih je predstavnik republiškega sekretariata za ljudsko obrambo Janko Struško seznanil z dogovarjanjem med slovenskimi in zveznimi institucijami, so ponovili zahtevo, naj predsednik republiške skupščine dr. France Bučar skliče medstrankarski posvet o problematiki slovenskih vojakov. Starši poudarjajo, da približevanje 26. junija med vojaki povečuje negotovost, kdaj in kako se bodo vrnili domov.

Odbor staršev ugotavlja, da v stikih s slovenskimi oblastmi in z JLA še niso rešili vprašanja olajšav za vpis na visoke šole in izrednih dopustov za priprave na sprejemne izpite. Kljub obljubam vodstva JLA v nekaterih vojašnicah vojakov ne spustijo na dopust, da bi lahko delali izpite. Nekaj staršev je tudi povedalo, da so njihovim sinovom podaljšali služenje vojaškega roka, čeprav so junija končali enoletni rok, in da ponekod ne upoštevajo določb o izhodih vojakov v civilnih oblekah.

***

STA bo obveščala o Sloveniji

LJUBLJANA, 20. junija - Z današnjim dnem je začela STA - Slovenska tiskovna agencija s poskusnim oddajanjem. Njene informacije za zdaj sprejema več kot sto naslovnikov v slovenskem in angleškem jeziku. Namena STA - Slovenske tiskovne agencije sta sprotno in hitro informiranje tujih medijev in drugih institucij v tujini o dogajanjih v Sloveniji in istočasno razvoj pretoka informacij za potrebe slovenskih medijev. (C. R.)

***

Oživljanje premaganega

V demokraciji je treba računati na vse. Zaživele so in še bodo organizacije in društva, ki v času enopartijske vladavine niso bila zaželjena ali celo prepovedana. In prav je tako. Toda na Zahodu, kjer imajo z demokracijo zagotovo več izkušenj kot pri nas, hkrati pravijo, da je treba tudi v demokraciji spoštovati določena pravila igre. Tam, kot pravijo poznavalci, oživljanje nekdanjih nacističnih organizacij ni dovoljeno. Nekaj podobnega se zdaj dogaja pri nas. Od mrtvega obujajo nekdanjo Slovensko zavezo, ki je med vojno spodbujala sodelovanje z okupatorjem ter celo sama prisegla Hitlerju in SS. Nova slovenska oblast pa ob vsem tem še kar molči.

Nova slovenska zaveza, ki naj bi zdaj nadaljevala tradicije tiste stare, medvojne organizacije, v prvi številki glasila »Zaveza« (samo mimogrede: glasilo je prišlo iz tiskarne Družine), prav nič ne skriva, da obnavlja duh domobranskih vojaških skupin. Ne skriva niti ambicij, da bi zdajšnje društvo, ko bi izpolnilo svoje cilje, preraslo celo v politično organizacijo.

Prva je na take poskuse oživljanja »premaganih« reagirala borčevska organizacija. Povsem naravno je, da so bile te prve reakcije v veliki meri tudi čustveno obarvane, toda v njih je bilo tudi veliko upravičenih skrbi in resnice. Nepojmljivo je namreč, da nekdo poskuša rehabilitirati sile, ki jih je obsodil ves napredni in demokratični svet in o katerih je svoje rekla že tudi zgodovina, pa ne le domača (ki ji mnogi še vedno ne zaupajo preveč) ampak to pot tudi tuja.

Nova slovenska zaveza, v kateri nastopa tudi zdajšnji republiški javni tožilec Anton Drobnič (s tem seveda postaja hudo vprašljiva njegova »neodvisnost«), bi očitno rada spremenila nekaj splošno znanih dejstev. Za ilustracijo nekaj primerov. Najprej o slovenski narodni vojski. Že aprila 1941 je katoliška mladina v Ljubljani ustanovila »Slovensko legijo«. Malo zatem so sokoli ustanovili »Sokolsko legijo«, še kasneje pa so bolj liberalne skupine ustanovile »Narodno legijo«. Vse tri so bile povezane in imele skupno vojaško vodstvo. To je bila slovenska narodna vojska, pravi Zaveza. Ta se je borila proti surovemu uničevalnemu pohodu revolucijskih brigad, ki se za okupatorsko vojsko v glavnem niso zmenile, ta pa ne zanje ... Ta slovenska narodna vojska in leta 1942 ustanovljena Slovenska zaveza da sta se sicer odločili za demokratično zastavljen vseslovenski vojaški in politični odpor proti okupatorju, vendar ga je zavrla revolucija, ta pa je septembra 1943 celo sklenila odkrito zavezništvo z italijansko okupatorsko vojsko. In to kljub dejstvu, da je Italija kapitulirala prav tega meseca ...

Tako torej Nova slovenska zaveza. Nikjer niti besede o narodnoosvobodilnem boju, kjer še zdaleč niso sodelovali samo komunisti (do katerih »Zaveza« goji prav boleče sovraštvo), niti besede o tem, kdo je v resnici osvobajal domovino Slovenijo, kdo si je znova priboril Primorsko in ne nazadnje niti črke o tem, s kom so se pajdašili pripadniki domobranske vojske in komu so prisegali. S tako terminologijo ne bo mogoče utrjevati in poglabljati enotnosti slovenskega naroda, ki je v teh časih tako potrebna. Taki nastopi v bistvu spodbujajo nekdanje delitve in hkrati znova dregajo v boleče narodove rane, na katere so nekateri kljub vsej tragiki medsebojnih obračunavanj z leti vendarle nekako že pozabili.

»Strah pred zgodovino ni pri nas samo strah pred prihodnostjo, ampak tudi strah pred preteklostjo. Rekel bi celo, da sta ta dva strahova med seboj pogojena: kdor se tega boji, kar bo, ta se navadno boji pogledati v obraz tudi temu, kar je bilo. Kdor pa se boji pogledati v obraz lastni preteklosti, se nujno boji tega, kar bo,« je svoj čas dejal zdajšnji predsednik ČSFR Vaclav Havel. Nanj se zdaj sklicujejo tudi pristaši Nove slovenske zaveze, kar je po svoje svojevrsten paradoks. Medtem ko člani »zaveze« svojim medvojnim nasprotnikom očitajo, da se bojijo pogledati v obraz tistemu, kar se je tedaj dogajalo, pozabljajo, da pravzaprav tudi sami niso pripravljeni priznati napak, ki so jih tedaj počenjali. Napake so bile seveda na obeh straneh, toda svetovna zgodovina je že zdavnaj potegnila ločnico med tistimi, ki so se borili na strani protifašistične koalicije, in tistimi, ki so se borili proti njej. Te ločnice »Zaveza« seveda ne priznava.

Nek britanski zgodovinar je nedolgo tega dejal, da bi Slovenija rada postavila na zatožno klop najprej svojo partijsko vojsko, zatem pa še vse zaveznike. Zdi se, da se zdaj dogaja prav to ...

Branko Soban