Tiskane izdaje
Stare fotografije mesta spomnijo na obrtnike, ki so še do pred nekaj leti kljubovali velikim trgovskim centrom in poceni izdelkom z vzhoda. S tem, ko so obrtniki zapirali vrata svojih delavnic in prodajaln, z njimi niso izginjali le dobri izdelki, ampak tudi znanje.
V Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC) so do 25. maja postavili na ogled orodje štirih obrtniških delavnic, svoje delo pa bodo obiskovalcem predstavili mojstrici svečarske in krznarske obrti ter kleparski in klobučarski mojster.
Verjetno ni Celjana, ki se ne spomni legendarnega svečarstva na Savinjski ulici. V majhni delavnici in prodajalni, kjer si lahko kupil umetelno izdelane sveče, je dišalo po pravem, čistem vosku. Prav ta vonj pri industrijskih svečah najbolj pogreša mojstrica svečarske obrti Mileva Presker, ki je v družinskem svečarstvu delala od svojega osmega leta.
»Vse sem delala na roke, sama vlivala sveče in jih krasila. Še bi rada delala, a me je povozil čas. Zgodilo se je, da sem imela v enem tednu eno samo stranko. Včasih je bilo pa ogromno ljudi! Ob svečnici pa za božič, ko smo prodali največ svečk za smrekico, saj ni bilo drugih lučk. In to je bil čisti vosek, ki tako diši, da se ne da povedati,« razlaga Mileva Presker. Njena svečarna je šele pred nekaj leti zaprla vrata, ko je bilo jasno, da je časov, ko se je z ročnim delom lahko preživela, konec.
Tradicijo družinskega svečarstva bo vsaj s prikazi v celjskem muzeju nadaljevala njena hči Saška Gajšek: »Trudim se, da ne bi ta obrt čisto izumrla. Delam pa to tudi zaradi res lepih spominov iz otroštva, ko sva z mamo skupaj delali in krasili sveče. Radi sva imeli svečarstvo pa tudi najino delavnico. Velikokrat so se ljudje prišli sem le pogovarjat in pripovedovat zgodbe.« Ko neha pripovedovati, njeno mamo preplavijo spomini in solze ji zalijejo oči.
»Pelz mantl« za mestne gospe
Verjetno je bilo najbolj urbana obrt, ali pa vsaj ena najbolj značilno meščanskih, krznarstvo. Krznarska mojstrica Fanika Pavič je še zadnja nosilka tradicije te obrti v Celju. Čeprav so zdaj za krzno spet boljši časi, so naboljši mimo.
»Ko sem se leta 1968 začela učiti, so nosili le najboljše krzno kun, nercev in perzijanerje [krzno nerojenega ali mladega jagnjeta]. Bilo je zelo, zelo drago. Takrat sem spoznala veliko premožnih obrtnikov in ljudi na visokih položajih,« se spominja. Moda se je spremenila in na veliko so začeli uporabljati krzno lisic in zajcev, ki si ga je lahko privoščilo več ljudi.
Moda in njene smernice so pred leti krznarjem povzročile nemalo težav. »Povpraševanje se je zelo zmanjšalo, ko so se oglasila društva proti mučenju živali, pa še moda se je spremenila. Velike korporacije so propagirale tako imenovano umetno eko krzno, ki je izrinilo pravo. Umetno je lepo, cenejše, ampak je iz nafte, to ni eko,« se skoraj razjezi Pavičeva.
Krzno se spet vrača, a ga morajo barvati, ker so take modne smernice. Tako pogreša leta, ko so ga ljudje kupovali táko, kot je, in ko je bilo veliko dela. Tudi zato se je po upokojitvi odločila za popoldansko obrt: »Včasih pokličejo moje stare stranke, da jim kaj malega popravim. Veste, krzno lahko nosita dve generaciji. Samo v nov model ga predelam, pa je spet lepo.« Fanika Pavič bo prav letos dokončno zaprla delavnico, ki jo je pred skoraj 50 leti odprl njen mož.
Razstava proti pozabi
Poleg svečarstva Mileve Presker in krznarstva Fanike Pavič je obiskovalcem celjskega muzeja novejše zgodovine na ogled tudi del znane klobučarske delavnice Tomažin. Ta sicer še vedno deluje na Glavnem trgu in je ena redkih v Sloveniji, kjer si še lahko daste izdelati klobuk po meri.
Klobučarski mojster Željko Tomažin je sicer v pokoju, zato je tudi za to obrt le še vprašanje časa, kdaj bo muzej njen edini predstavitveni prostor. Na razstavi je na ogled še kleparska obrt mojstra Franca Stropnika. Ta je sicer najmanj mestna, delovala je na Babnem pri Celju, izdelke in orodje pa je mojster Stropnik muzeju daroval v varovanje in hranjenje. Da ne bi pozabili na obrt v zatonu.
Številne obrti in orodje obrtnikov je pred izginotjem in pozabo celjski muzej rešil že pred štirinajstimi leti. Takrat so namreč odprli stalno razstavo Ulica obrtnikov, ki obiskovalce popelje v čas, ko je bilo obrtništvo na vrhuncu. Na ulici so posnetki pravih obrtniških delavnic, v njih pa pravi mojstri predstavljajo svoje obrti, torej delo, ki so ga opravljali desetletja
A žal obrti hitreje izginjajo, kot imajo v muzeju prostora. Prav to je bil namen nove občasne razstave Muzejske sledi do urbanih poti. Da bi predstavili še štiri obrti, da ne bi kar izginile. Avtor razstave Sebastjan Weber si želi, da bi predstavitve tudi teh štirih obrti nekoč lahko uvrstili na Ulico obrtnikov, za kar pa morajo poiskati primeren prostor.
Stari mački
Zdi se, da Ulica obrtnikov živi svoje življenje. Obrtniki veselo kramljajo in obujajo spomine. Kot da zunaj pred muzejem ni leto 2014 in prazno mesto, ker je večina ljudi v trgovskih centrih. Zlata leta obrtništva so bila dobesedno zlata za zlatarskega mojstra Miroslava Bahčiča.
Danes na Ulici obrtnikov vsak mesec predstavlja ta poklic, ki ga dobesedno ljubi. Pravi, da sta ključna trdo delo in dober mentor. »Imel sem srečo, da sem se izučil pri vrhunskem jugoslovanskem zlatarju, ki je delal celo za maršalat. Dopovedal mi je, da če ne bom sedel in ročno delal, ne bo nič.«
Bahčič upa, da bo s predstavitvami v muzeju vendarle koga navdušil za ta poklic, čeprav so edino slovensko šolo za zlatarje, ki je bila prav v Celju, zaprli, ker tri leta ni bilo nobenega zanimanja. »To je bil zame najhujši udarec. Da se nobena ustanova v Sloveniji ne briga več za tak čudovit poklic. V Celju smo imeli toliko znanja, da bi ga lahko kazali vsej Evropi. In to bom do smrti govoril,« z grenkobo doda.
Velik mojster svojega poklica je tudi Anton Mužič, ki še danes nosi čevlje, ki jih sam naredi. Čevljarstva se je začel učiti ob koncu druge svetovne vojne, dolga leta pa je delal v celjski ortopediji in se prešolal za protetika. A čevljarstvo, ki je bilo v družini, je ostalo tudi v njegovem življenju: »Delal sem na 'fuš'. Med drugim sem delal prve nogometne čevlje. Kopačke. Za celotno celjsko območje sem jih naredil približno 500 parov.« Čevlje je sicer izdeloval po meri. Dvanajst ur za par.
Na Ulici obrtnikov so na ogled še številne druge obrti, mojstri jih predstavljajo po programu, ki je vnaprej objavljen. Ulica je pravi razstavni bum, saj si jo je do zdaj ogledalo več kot sto tisoč obiskovalcev. Namen bo dosežen, ko se bo kdo odločil, da predstavljeni obrti svoj prostor odmeri tudi zunaj muzeja. In se bo s tem tudi preživel.
