Tiskane izdaje
Čeprav je v slikovitem nemškem mestu Nürnberg veliko zanimivosti – med njimi impozanten grad in Dürerjeva rojstna hiša –, je v zavesti svetovne javnosti predvsem prizorišče prvih procesov proti vojnim zločincem. V še vedno aktivni sodni palači na od leta 2010 postavljena spominska razstava z jasnim sporočilom, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti.
Legendarna dvorana št. 600
Najprej se korak obiskovalcev seveda ustavi v prvem nadstropju, v legendarni dvorani številka 600, v kateri je kljub predelavam še vedno mogoče prepoznati prostor, kjer so sodili največjim zločincem iz druge svetovne vojne. Če ga obiščete na delovni dan dopoldne, se prav lahko zgodi, da ga ne boste videli v živo, kajti pragmatični Nemci dvorano za pomembnejše sodne procese še vedno redno uporabljajo.
Čeprav je znano, da je bilo to staro nemško mesto Hitlerju zelo pri srcu in da so prav tu, na enem od partijskih shodov, leta 1935, sprejeli zloglasne rasistične zakone, ki so bili podlaga za preganjanje Judov, za izbiro mesta procesov ni bila odločilna simbolika, temveč logistika. Le tu so zavezniki v ameriški coni našli dovolj veliko neporušeno sodno palačo, ki je lahko sprejela tako številčno sodno osebje. Poleg tega pa so v sklopu palače dovolj veliki in dobro varovani zapori.
Čeprav so dvorano predelali in na novo opremili, je v prostoru še vedno mogoče videti temen opaž in tri umetniško oblikovane marmornati portale, ki jih prepoznamo z arhivskih posnetkov. Strogo varovane obtožence so privedli skozi posebna, dodatno narejena vrata. Prostor s klopmi za obtožence na levi so razširili, sodniško klop pa so zasukali za 90 stopinj in jo preuredili za predstavnike štirih zavezniških sil.
Čisto zadaj, na levi, so za stekleno steno sedeli prevajalci, ki so povedano simultano prevajali v štiri jezike, kar je bila nova praksa, ki je do takrat niso poznali. Zato velja ta proces tudi za začetek sodobnega simultanega tolmačenja. Prostor za zaslišanja in pričevanja je bil v središču, nasproti gledalcev, pred njimi pa je za mizami sedelo administrativno osebje.
Pisatelji med poročevalci
Originalnih lesenih klopi in miz v dvorani ni več. Dve klopi za obtožence sta v zgornjem nadstropju, kjer je z besedo in sliko predstavljen potek glavnega proces. Poleg klopi je edini razstavljeni originalni predmet le še leseni vojaški poštni zaboj, v katerem so pripeljali del dokumentacije. Ko so zavezniki leta 1961 vrnili sodni kompleks nemški državi, so predelave odstranili. Zazidali so dodatna vrata in odprtine pod stropom, skozi katere so opazovali in snemali dogajanje.
Okna v dvorani so bila zaradi varnosti ves čas zagrnjena, prostor pa je bil osvetljen z močnimi žarometi, med drugim zve obiskovalec od virtualnega vodiča. Razlike med takratno in sedanjo dvorano so jasno razvidne na fotografijah, maketi in shemi, ki je narisana na tleh muzejskega nadstropja.
Največjo preobrazbo je doživel prostor za gledalce, saj so pred procesom podrli zadnjo steno dvorane, da bi pridobili dovolj mest za gledalce, saj so zavezniki želeli poudariti demokratični vidik sojenja. V dvorani je bilo 235 sedežev, na galeriji pa še dodatnih 128. Med poročevalci so bili pisatelji in ugledne osebnosti z vsega sveta, tudi Ernest Hemingway, John Steinbeck, Erich Kästner in Willy Brandt.
Tri glavne točke obtožnice
Prvi in najbolj znani proces, na katerem so sodili najvišjim funkcionarjem nacističnega režima, se je začel 20. novembra 1945 in je trajal do 1. oktobra 1946. Sodni senat so sestavljali predstavnikih štirih zavezniških sil, ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije.
Predsedujoči je bil britanski lord, sir Geoffrey Lawrence, glavni tožilec pa je bil Amerikanec Robert H. Jackson. Na obtožniških klopeh je sedelo 21 od 24 obtožencev. Martinu Bormannu so sodili (in ga tudi obsodili) v odsotnosti, postopek proti Gustavu Kruppu so odložili, Robert Lay pa je tik pred sojenjem naredil samomor.
Obtožnica je vsebovala tri glavne točke – zločin proti miru (nemško napadi na druge države in začetek druge svetoven vojne), vojni zločini (odnos do nasprotnikovih vojakov in do civilistov) in zločin proti človeštvu (sistematično iztrebljanje Judov, Romov in drugih skupin). Obtoženci so se lahko branili sami ali pa so jim dodelili odvetnika. Med procesom so izprašali 280 prič, upoštevali čez tristo tisoč različnih dokumentov.
Dvanajst naslednikov glavnega procesa
Po 218 dveh sojenja so izrekli obsodbe: enajst obtoženih je bilo obsojenih na smrt z obešenjem (med njimi Hermann Göring, notranji minister Hans Frank, partijski ideolog Alfred Rosenberg, zunanji minister Jaochim von Ribbentrop), trije so bili oproščeni (gospodarstvenik Hjalmar Schacht, radijski komentator Hans Fritsche, parlamentarec Franz von Papen), druge pa so doletele dolgoletne oziroma dosmrtne zaporne kazni. Med zadnjimi je v zaporu v citadeli Spandau blizu Berlina umrl Rudolf Hess, star 93 let.
Do leta 1949 se je zvrstilo še dvanajst naslednikov glavnega procesa, v katerih so sodili 177 pomembnim zdravnikom, pravnikom, diplomatom, industrialcem, članom organizacije SS in drugim visokimi uradnikom nemškega rajha. Med njimi so jih 24 obsodili na smrt, dvajset na doživljenjsko ječo, 98 na dolgoletni zapor, 25 pa so jih oprostili obtožb.
Prvič v zgodovini
Kljub očitkom v zvezi s pravno korektnostjo nürnberških procesov, saj so zmagovalci po svojih merilih sodili poražencem, se je z njimi odprlo novo poglavje v juristični zgodovini, poudarjajo snovalci razstave. To je bil prvi primer, da je na sodnem procesu sodelovalo več držav z različnimi političnimi ureditvami. Namesto razpihovanja nenadzorovane maščevalnosti posameznikov nad posamezniki so sprožili pravosodni postopek in prvič v zgodovini so za kršenje človekovih pravic obravnavali in obtožili konkretne osebe.
Procesi so skupaj z londonskim statutom mednarodnega vojaškega sodišča temelj sodobnih mednarodnih sodišč za zločine proti človeštvu. Njihovo poslanstvo ohranjanja miru je nato nadgrajevala in nadaljevala Organizacija združenih narodov, ki je na generalni skupščini 1946. sprejela prvo mednarodno listino za to področje – resolucijo o človekovih pravicah. Na to dediščino se je naslonilo tudi Haaško sodišče in v nürnberški spominski ustanovi so mu kot nasledniku posvetili poseben prostor.
