Tiskane izdaje
Pulj – V soboto so na plaži Saccorgiana pri Pulju sprehajalci skoraj eno uro lahko opazovali in fotografirali primerek sredozemske medvedjice (Monachus monachus), ki velja za najbolj ogroženo vrsto morskih sesalcev v Sredozemlju in uradno ni naseljena v Jadranskem morju.
Primer Adriane (tako imenujejo omenjeno medvedjico) je vzbudil upanje, da se ta najbolj ogrožena vrsta postopoma spet vrača v Jadransko morje. Sredozemsko medvedjico (tako so uradno zapisali slovensko ime tega morskega sesalca, čeprav imajo nekateri pomisleke o takšnem imenu in je v tuji literaturi še veliko drugih oblik in izpeljank) namreč že od leta 2005 opažajo na območju med Puljem in Cresom.
Vznemirjanje te živali je kaznivo
Strokovnjaki iz Plavog svjeta trdijo, da gre za eno in isto žival, saj ji takšne razdalje ni težko preplavati. Ta več kot dva metra dolga in kakih 200 kilogramov težka samica je postala nadvse zaupljiva do ljudi, zato jo je doslej lahko brez večjih težav opazovalo, fotografiralo in snemalo že na tisoče ljudi in postaja nekakšna maskota turističnih krajev pri Pulju in na Cresu.
Hrvaški mediji opozarjajo, da je vznemirjanje te živali kaznivo, da se ji ljudje ne bi smeli preveč približati in da bi poleti 2012 kazen zaslužili tisti turisti, ki so jo opazili na eni od prodnatih plaž na Cresu in so jo škropili ter nadlegovali (misleč, da je mrtva).
Strokovnjaki tej medvedjici sledijo in imajo v eni od špilj na hrvaški obali (ne smemo zapisati natančne lokacije) nameščen fotoaparat, s katerim beležijo njeno pogosto prebivanje v njej. Velikokrat jo vidijo na Kamenjaku in pri Premanturi. Po njihovem mnenju je samica, kar sklepajo po barvi njenega krzna (samice so skoraj sive, samci pa temno rjavi), in poudarjajo, da je zaradi zaupljivosti do ljudi zelo nenavadna.
Adriana edini dokazani primer v Jadranu
Medvedjic je bilo v Jadranu zelo veliko že v antiki. Po njih naj bi tudi dobil ime Vrsar (Orsera – orso pomeni medved). Leta 1935 so jo zakonsko zavarovali kot ogroženo vrsto, leta 1963 pa so v Dalmaciji ribiči ubili domnevno zadnji primerek. Tilen Genov iz društva Morigenos nam je pojasnil, da so medvedjice vrsta tjulnjev in da so znane tri podvrste: karibska (ki je že izginila), havajska in sredozemska. Zadnjih je v vsem Sredozemlju po ocenah iz leta 2006 le še kakih 600, največ na grških otokih in ob turški obali, nekaj pa pri Maroku in Mavretaniji (na atlantski obali).
Po mnenju Tilna Genova je Adriana edini zares dokazani primer v Jadranu. Toda Fabio Perco, ki je za Morsko biološko postajo Otok Cona na italijanski strani napisal daljši strokovni članek o medvedjicah, trdi, da je teh nenavadnih morskih sesalcev več in da jih je vsaj nekaj deset ob dalmatinski in toliko tudi ob italijanski obali. V svoji raziskovalni nalogi ima zabeležena pričevanja številnih ljudi, ki so medvedjice videli tudi pri Trstu, večkrat so jih opazili celo v beneški laguni in seveda južneje ob italijanski jadranski obali.
Pri hrani ni izbirčna
»Prepričan sem, da če jih ribiči ne bi pobijali in če bi jih varovali ter raje izkoristili kot turistično atrakcijo, bi jih lahko že v desetih ali 20 letih pogosteje videvali na številnih delih jadranske obale,« trdi Fabio Perco, ki je prepričan, da živi nekaj primerkov morske medvedjice tudi na Sardiniji (kjer naj bi po uradnih podatkih tudi že zdavnaj izumrla), na Balearih, na otokih ob Siciliji in drugod.
Sredozemska medvedjica se lahko potopi tudi do 200 metrov globoko, pod vodo se lahko zadržuje bistveno dalj časa kot delfin, pri hrani ni izbirčna in je vse – od rib do glavonožcev, rakov in školjk. Slovensko ime je gotovo nerodno zapisano, saj ji Hrvati pravijo medvjedica ali tudi morski čovik. Iz italijanščine bi lahko prevedli tudi imena, kot so morsko govedo, morski medved, morski starec, nekateri se zavzemajo, da bi ji po slovensko rekli sredozemska medvedka.
Na morju se lahko zadržuje dalj časa, občasno pa rada pride na kopno, kjer počiva, čeprav je tam veliko bolj nerodna kot v morju. Na kopno prihaja tudi iz dveh bioloških razlogov: pred zimo, ko menja dlako, samica pa tam skoti mladiče.
