Tiskane izdaje
V zaodrju Viteške dvorane ljubljanskih Križank je pred nastopom vladalo posebno vznemirjenje. Kopica deklet, večinoma v poletnih oblekicah, si je česala in spenjala zadnje pramene las ter na ustnice nanašala rdečilo. »Kdo ima šminko?« se je zaslišalo tu in tam.
Preden je plesni koreograf Miha Krušič, ki je na Festivalu Ljubljana skupaj s pevcem in pedagogom Boštjanom Korošcem otroško vodil tridnevno plesno-pevsko delavnico Briljantina – zapleši in zapoj, staršem v občinstvu napovedal: »Dame in gospodje ... Z nami je skupina Briljantina!«, se je ponudil trenutek za kratek klepet. Treme pri večini ni bilo opaziti, prej vznemirjenje pred končno preizkušnjo. »Nekaj treme imamo najbrž vsi, a smo veliko vadili. Najprej smo se učili plesati, potem peti, drugi dan smo dodelali podrobnosti, danes pa smo samo še utrjevali,« je bodoči šestošolec Benjamin Šenk povzel dogajanje zadnjih treh dni oziroma skupaj šestih ur, ki ji je s starejšim bratom Sebastjanom preživel v Križankah. »Kaj pa besedilo? Se ga je bilo težko naučiti?« »Pogledali smo ga, potem pa smo si ga kar zapomnili,« je bil slišati prepričljiv Benjamin, medtem ko je bil odgovor njegove sovrstnice Lize Marije Humer, dekletca v beli obleki s črnimi pikami in rumeno rutico, povsem nasproten. Razkrila je, da je veliko vadila tudi doma. »Pa oblačila? Ste jih poiskale po omarah? »Takoj ko so nam povedali, kaj potrebujemo, sem vedela, da bom oblekla to s pikami. Druge dni smo vadili v kratkih hlačah in majicah,« je še dodala.
Moško vlogo tudi punce
»So dekleta kaj nagajala?« je bilo še eno od vprašanj za Benjamina, na katerega je iskreno izstrelil: »Bile so zelo prijazne!« Odgovor, ki je opazno navdušil Hano Fatur: »Tako se govori!« Prav to, kako fajn so se imeli, ji bo najbolj ostalo v spominu. »Pa tudi celotna predstava. Nisem si mislila, da bomo lahko tako dobri! Na začetku sem še razmišljala, če bi sploh šla na delavnico. A bi mi bilo zelo žal, če ne bi šla. Vse je bilo ful dobr!«
»Briljantina je tak kultni film, da ga je po mojem vsakdo že prej videl,« je bila videti prepričana bodoča devetošolka Tesa Zver. »Tudi vaša generacija?« »Jaaaaa,« se je razlegalo iz nasmejanih dekliških ust. »Malo je bilo hecno, ko smo peli v cerkvi, a smo se imeli ful fajn,« je nadaljevala Tesa, njena sestra Lori pa je še dodala: »Tako spoznaš veliko novih ljudi in karakterje, recimo Dannyja. One tri ga ful dobro odigrajo.« Kar je bil tudi namig, kako sta mentorja razdelila vloge. Starejši so dobili glavne vloge, mlajši pa stranske. »Pet punc in fantov nas igra Dannyja in pet jih igra Sandy,« je pojasnila Lori. »Dannyja pojemo, plešemo in igramo tri dekleta in dva fanta hkrati. Tudi me se moramo vživeti v moško vlogo,« je še dodala Hana, oblečena v črne pajkice in džins jakno. »Si želite, da bi ta delavnica trajala dalj časa? »Jaaaa,« je bil pričakovan odgovor, ki ga je Hana oplemnitila še z besedami, da bi morali odigrati in odpeti še druge pesmi.
»Ste pripravljeni?« je skupino iz dvorane v zaodrje prišel vprašat Boštjan Korošec. Ko je dobil potrditev, je naročil: »Zdaj pa nič več hoditi v dvorano!« To je še povečalo nemir, mnogi so poskušali kukati skozi ključavnico, da bi videli, ali so starši že med gledalci. »A imate vsi gadgete?« je preverila ena od deklet, z »gadgetom«, z rožnatimi sončnimi očali na nosu pa je bila povsem pripravljena najmlajša članica skupine, bodoča drugošolka Aleksija Iris Jelinčič Plemeniti. Na delavnico je prišla zaradi plesa in petja, tako kot njena starejša sestra Aleksandra Tisa. »Starši so naju na skrivaj vpisali,« je razkrila starejša. »Pa so dobro izbrali?« »Ja.« Vama je kaj žal, ker se je končalo? »Ja, meni je ful žal,« je za obe odgovorila mlajša.
Globoko padli v Briljantino
Vrata so se odprla in vsak je stekel na svoj položaj. Mlajši so se razvrstili na odru z rdečo preprogo, starejši pod njim, iz zvočnikov se je razlegla znana melodija in verzi You're the One That I Want. Ko se je začela pomanjšana in pomnožena različica med Dannyjem in Sandy, med Johnom Travolto in Olivio Newton John, ko se je ena stran odra v oblekcah na zvon vzvravnano postavljala nasproti tisti v džinsu, kratkih hlačah in visokih allstarkah in se jim v nadaljevanju umikala, so na obrazih staršev ponosno sijale tako oči kot nasmehi. Navdušenje so jim izkazali še z gromkim aplavzom in vzkliki.
»Zelo globoko smo padli v Briljantino,« je tudi pred starši priznala Katarina Kukovič, vodja otroških poletnih delavnic na Festivalu Ljubljana, ki so jih letos pripravili drugič. To je bila zadnja od treh brezplačnih delavnic, ki je bila organizirana hkrati z gostovanjem muzikala Briljantina z West Enda v režiji in koreografiji Mykala Randa, na njej pa je sodelovalo 26 udeležencev, starih od 6 do 15 let. Namen delavnic pa je vzgoja občinstva ter spoznavanje s Križankami in njihovo zgodovino.
»Mnogim je bilo na začetku zelo nerodno, niso vedeli, kam z rokami, in sploh niso bili čisto nič pozerski. Potem pa sta jih naša mentorja, pripravila do tega, kar so pokazali tudi v predstavi,« je poudarila Katarina Kukovič. V predstavi je nastopala tudi Janina Drolc. Njeno mamo Tino je navdušilo predvsem to, kako so bili pri nastopu usklajeni. »Mislim, da so zelo koristila navodila, da si otroci ogledajo film in da jih seznanimo z zgodbo, ker za to na delavnici ne bo časa,« je poudarila.
Zadovoljna sta bila videti tudi Boštjan Korošec in Miha Krušič, ki so jima otroci v slovo stisnili tudi roko in izrekli zahvalo. »Otroci so polni življenja in zelo navdušeni. Navodila in najine besede so vpijali kot spužve. Zame je bil največji izziv, kako animirati tako šestletnike kot petnajstletnike v isti skupini, ne da izgubijo koncentracijo in motivacijo,« je povedal Boštjan Korošec. Temu je pritrdil tudi Miha Krušič. »To sva rešila tako, da sva jih razdelila v mlajšo in starejšo skupino, in tako so lahko uspešno sodelovali vsi,« je sklenil sogovornik.
