Pisane hiše prebivalcev poznoantične Celeie

Celjani že pol leta spremljajo odkrivanje plasti na Glavnem trgu. Arheologi in vsi, ki tam dan za dnem preizkušajo vzdržljivost svojih hrbtenic, so že navajeni številnih vprašanj mimoidočih, ki so v zadnjem času arheologom bolj naklonjena, saj si Celjani želijo predstavitve novih najdb. Kako tudi ne, saj postavljajo mesto ob Savinji v vrh pozne antike na širšem območju.

»Glede na novce, ki jih dobivamo, smo na začetku 4. stoletja. Največ jih je namreč iz časa cesarja Konstantina,« razlaga arheolog Rafko Urankar, ki pomaga pri izkopavanjih. Novcev so našli za pravo malo zakladnico, najpomembnejši pa je zlatnik, ki je romal naravnost v sef. Dolgi prsti sicer naj ne bi bili težava, pojasnjuje Urankar: »Vsaka najdba je natančno označena, zato bi točno vedeli, da nekaj oziroma kaj manjka.«

V Celju trenutno odkrivajo življenje bogatih v pozni antiki. Med drugim so odkrili dve mestni hiši, vili, pravzaprav. Da so bili stanovalci bogati, pričajo mozaiki in freske, našli so tudi tako imenovani hipokavst. Gre za poseben način ogrevanja, pravzaprav za talno gretje. Tla so bila dvojna, hodna površina je bila približno pol metra dvignjena na posebnih stebričkih, v stenah pa so bili tubulusi oziroma votle opeke. Ko so zakurili, je vroč zrak v vmesnem prostoru pod hodno površino in v votlih opekah krožil ter tako po navadi ogreval kopalnico.

Najdbe so presenečenje

Danijela Brišnik iz celjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine navdušeno razlaga, da so predvidevali, da nekaj na tem mestu je, vendar ni bilo nikoli nič dokumentiranega, čeprav se je tudi na tem mestu že gradilo: »Odnos upravljavca infrastrukturnih vodov v osemdesetih letih je bil neverjetno prijazen, ker so se, kjer se je dalo, antičnim strukturam umikali. Zakaj ni bilo nič dokumentiranega, ne vemo.« Brišnikova dodaja, da so kaj kmalu najdbe označili za izjemne: »Pomembne so predvsem zaradi obdobja, iz katerega so. Iz pozne antike smo imeli le tu in tam kakšno najdbo, ki ni dala slike pozne antike v Celju. Prvič je ta faza tako izrazito ohranjena, in to tik pod sedanjo hodno površino.«

Čeprav natančnih dimenzij mestnih vil ne morejo podati, gre za precej veliki stavbi, ki se ju tudi današnji veljaki ne bi branili. Vodja izkopavanj Jure Krajšek iz Pokrajinskega muzeja Celje pravi, da je bila ena hiša dolga okoli 30 metrov, širine pa ne morejo ugotoviti, ker je že zunaj meja projekta, ki zajema le obnovo hodnih površin v mestnem središču. Odkritih hiš ali vsaj ostankov hiš na tem območju je bilo sicer bistveno več, vendar so nekatere zaradi moderne kanalizacije precej uničene. Kljub temu Krajšek na podlagi najdb razlaga, da je bil ta predel bogat: »Takšne vile so si lahko privoščili najpremožnejši sloji, šlo je za zasebno hišo – domus, ki je imela na ozki desetmetrski stranici tri ali štiri prostore. Mestne vile so imele notranje dvorišče, atrij, prostore za sprejeme, gostije in manjši del hiše, ki je bil namenjen bivanju in spanju. Revnejši so živeli v bistveno bolj skromnih razmerah, v hišah z enim in dvema prostoroma.« Tudi številne pisane freske, ki so jih našli, pričajo, da so bili prebivalci bogati.

S kapitalizmom nič novega

Nova odkritja pričajo, da je bila Celeia, najjužnejše mesto rimske province Norik, poleg glavnega mesta Virunum (Gosposvetsko polje) edino mesto, ki je ohranilo veličino tudi v pozni antiki. »V tem poznem času le Virunum in Celeia kažeta na nadaljevanje zgodbe o uspehu bogatega mesta, ki ima monumentalno arhitekturo, medtem ko ostala mesta ostajajo na ravni naselbin,« razlaga Krajšek. Vsa odkritja v zadnjem času kažejo, da je bila Celeia precej večja, kot so doslej domnevali. »Včasih smo imeli oceno, da je imela 10.000, to lahko popravimo na 15.000 prebivalcev. Zdajšnje najdbe kažejo, da mesto v pozni antiki ni bilo tako ogromno, vendar še zmeraj veliko in pomembno.«

Pomembneži ali pa zgolj bogati, ki so tu živeli, se niso dosti razlikovali od današnjih veljakov. Z denarjem si lahko dobil vse ali, kot pravi Krajšek, rimska civilizacija ni tako daleč od naše: »Kapitalizem ni prinesel nič novega. Poleg tega, da je rimska država zagotavljala nekatere dobrine, je bilo vse ostalo odvisno od potrošnika, torej od ponudbe in povpraševanja. Če si je nekdo v Palestini ali Afriki zaželel sladoled, so mu pripeljali led iz Alp. Če si je to lahko privoščil.« V Celei so si nekateri lahko precej privoščili.

Nekaj najdb bo uničenih

Obnovo mestnega središča sofinancira Evropska unija in je omejena s časom. Delajo v etapah, kar otežuje delo arheologov in konservatorjev. V praksi to pomeni, da morajo na enem delu izkopavanja končati, čeprav ne vedo, kaj bodo najdbe pomenile za celoto, ki jo bodo odkrili na drugem delu. Ob našem obisku je bil del najdb že zasut. Zaščitili so jih z geotekstilom (filcem), nato pa čezenj nasuli droben pesek, ki bo razbremenil obremenitve arhitekture, ki je ostala spodaj, omejili so utrjevanje terena. Kljub zaščiti vsak tak poseg ne vpliva dobro na tisto, kar je ostalo spodaj, pravi Brišnikova.

A to je za zdaj najboljša rešitev. Brišnikova razlaga, da so v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji arheološko raziskali teren do ostankov poznoantičnih ostalin, ki so jih ovrednotili za izjemne. Vse so dokumentirali, da bi lahko pozneje najdbe, ki so jih zdaj zaščitili, predstavili javnosti. To je znatno bolje, kot se bo zgodilo z drugimi najdbami. Na delu, kjer stoji poznoantična vila, so namreč ugotovili, da bodo morali statično sanirati stavbe ob Glavnem trgu. S tem bodo trajno uničili nekatere ostaline, ki bodo za vedno izgubljene. Da jih vendarle ne bi prepustili pozabi, nameravajo urediti multimedijsko predstavitev, a podrobnosti še niso znane.

Nekaj arheoloških ostalin bo vendarle na ogled, saj je tik ob Glavnem trgu manjša zelenica, na kateri so našli izjemne najdbe in je idealna za predstavitveni prostor. Zaradi vremenskih razmer bodo morali urediti nadstrešek in, kot pravi Brišnikova, Mestna občina Celje je za to že dobila projektanta, ki naj bi odslej sodeloval tudi pri izkopavanjih in raziskavah.

Sestavljanka za odrasle

V Celju velja rek, da kamorkoli zapičiš lopato, bodo spodaj arheološki ostanki. Glede na to, da danes vsaj v prvi fazi kopljejo z delovnimi stroji, morajo biti zelo previdni, da česa ne poškodujejo. Vendar Brišnikova miri, da strokovnjaki prepoznajo plasti: »Zemlja je kot knjiga. Pri knjigi moraš poznati črke, pri arheologiji pa moraš znati brati zemljo.« Poleg tega po navadi predvidevajo, kaj bodo kje našli, čeprav natančnega vpogleda seveda nimajo, in so tudi na tem delu našli cesto, za katero so predvidevali, da je nekje drugje.

Čeprav je arheološko delo pri gradbenih projektih v Celju velikokrat prisotno, je v projekte redko terminsko uvrščeno, ugotavlja sogovornica: »Tako vsaka arheološka raziskava formalno pomeni, da s terminskim planom zamujamo. Se pa vsi trudimo, da kjer so raziskave opravljene do strokovno sprejemljive faze, gre projekt obnove mestnega središča naprej.« Kljub temu bi bilo podaljšanje roka zelo dobrodošlo, dodaja.

Ko se delo na terenu konča, se prestavi v delavnico. Tam je danes zbranih toliko različnih koščkov najdb, ki jih morajo sestaviti, da bi lahko, pravi Urankar, vsi slovenski arheologi do upokojitve sestavljali samo te koščke. Mimogrede: govorimo o tonah materiala, od keramike in kosti do fresk, ki jih morajo najprej zaščititi, da pri sestavljanju ne razpadejo. To delajo arheologi dan za dnem. »Kakšen dan ne sestaviš čisto nič. Kakšen dan pa gre vse skupaj,« sklene s širokim nasmehom Urankar in s čopičem očisti prah z že skoraj sestavljene amfore.