Tiskane izdaje
»Črke so kot ljudje. Med seboj imajo razmerja,« pripoveduje Borut Pogačnik, ki je že več kot 25 let sodni izvedenec za forenzične preiskave pisav.
»Če se poglobite v svojo ali pisavo koga drugega, hitro opazite, da so določene črke vedno v enakem razmerju: ali se sploh ne povezujejo ali se preveč povezujejo; so ena od druge bolj oziroma manj oddaljene in podobno.«
Vsako pisno sporočilo, pa naj bo to še tako neznatno, prinaša dvojno sporočilo. Prvo tvori sama vsebina sporočila, drugo pa je očem manj odkrito in je za razliko od prvega tudi nehoteno – je prikrito sporočilo o piscu, njegovih značajskih lastnostih, energetski opremljenosti, pa tudi o njegovem trenutnem razpoloženju, ki ga je prevevalo ob pisanju pozdrava.
Pisava in značaj
Proučevanje človekovega značaja na temelju njegove pisave je naloga grafologije, pisavoslovja, ta pa, kot poudarja Pogačnik, na sodiščih nima kaj iskati.
Zakaj ne? Nekoč so v Franciji, odgovarja, grafologom dali v presojo besedilo, katerega pisava je bila zelo razmršena, nestabilna, vrvežava in obenem kar se da oddaljena od kakršne koli šolske predloge. Grafologi so prišli do sklepa, da gre zelo verjetno za rokopis kakega zlikovca, osebe, ki nosi v sebi obilo kriminalnih nagibov.
A na njihovo presenečenje je besedilo napisala redovnica, ki so jo nedolgo pred tem beatificirali v Rimu. »Četudi je torej res,« sklene Pogačnik, »da nekdo nosi v sebi znaten naboj prikritih zločinskih nagnjenj, nikoli ni rečeno, da bo dejansko prestopil Rubikon in jih tudi udejanil. Zato bi bilo zmotno iz pisave sklepati, da je nekdo kriminalec – in prav zato grafologije na sodiščih in v pravnih znanostih ne moremo uporabljati.«
Naloga sodnega izvedenca zato ni presoja značaja pisca besedila, temveč ugotavljanje piščeve istovetnosti. »Osrednje vprašanje, ki nam ga zastavljajo sodišča, se glasi: kaj dokazuje, da je nekdo pisec predloženega besedila (če je njegov pisec) oziroma kaj dokazuje, da ni (če ni). To je aksiom dela sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav,« odgovarja Pogačnik.
Srž izvedenčevega dela je primerjava med pisnimi gradivi, ki mu jih preskrbi sodišče. In sicer primerjava t. i. spornega gradiva, denimo rokopisne listine, katere avtorstvo je sporno, z nespornim rokopisnim gradivom znanega avtorja.
Nesporno gradivo je spet lahko dveh vrst. »Eno je spontano ali nevplivano gradivo, ki ga je osumljeni pisal, ne da bi vedel, da bo kdaj uporabljeno v forenzične namene.« To so, denimo, raznolika rokopisna besedila, ki jih osumljencu zasežejo med hišno preiskavo.
»Drugo je vplivano ali ad hoc gradivo, ki ga osumljeni napiše po nareku sodnika na sodišču. Če ste domnevni avtor anonimnega pisma, vam sodnik narekuje besedilo anonimke. Spontano gradivo je vedno boljše od pred sodnikom napisanega besedila, saj se pri slednjem vsakdo skuša čim bolj oddaljiti od pisave, s katerim je napisano sporno gradivo.«
Trditev, da je s primerjavo enega rokopisa z drugim mogoče ugotoviti njihovega pisca, sloni na podmeni, da pisava nosi pečat svojega avtorja, da je izkaz njegove istovetnosti in da tako kot ni dveh ljudi, ki bi imela povsem enak prstni odtis, slej ko prej tudi ni dveh ljudi s povsem enako pisavo.
Slike pisave
Sodni izvedenec rokopisno listino prouči na podlagi gibalne, oblikovne in prostorske slike, ki jo nudi pisava. »Pri gibalni sliki,« razlaga Pogačnik, gre za hitrost pisanja, ali je to npr. počasno, hitro ali naglo.
Potem za torni pritisk, se pravi za silo, s katero pisec pritiska pisalo ob papir. Torni pritisk je nekaj, česar se ne zavedamo, zato ljudje pri ponarejanju običajno pozabijo na to razsežnost pisave.«
Nasprotno oblikovna slika pisave pove, kako avtor oblikuje posamezne črke, pri čemer velja, da isti pisec iste črke oblikuje na isti način.
»Nekdo namesto latinične minuskule črko 'z' zapiše cirilično. Spet kdo drug nekatere majuskule namesto s pisanimi črkami zapiše s tiskanimi. Individualne posebnosti se lahko pokažejo tudi pri povezovanj posamičnih črk med seboj: na primer v načinu, kako pisec povezuje črki 't' in 'o'.«
Vrh tega forenziki po oblikovni plati ločijo štiri osnovne tipe pisav: girlandno, za katero so značilni navzgor odprti loki, arkadno z navzdol obrnjenimi loki, kotno oziroma ostrokotno pisavo, v kateri je obilo ostrih kotov, in nitno pisavo, ki je videti kot rahlo vzvalovana sukančeva nit.
»Prostorska slika,« nadaljuje Pogačnik, »nam poda členitev pisave v prostoru. Tu gre za razmik med črkami, oddaljenost celotnega besedila od zgornjega, spodnjega, levega in desnega roba, za vrstični potek, za razmak med vrsticami in tako naprej.«
Sodni izvedenec tako razstavi preiskovano pisavo na njene enote, črke, in svoje mnenje, ki ima navadno obliko suhoparne trditve »Obstaja velika verjetnost, da je obdolženka ta in ta, piska sporne listine«, podkrepi z obilo grafičnega gradiva, v katerem z majhnimi puščicami označi individualne posebnosti pisave, ki jo preiskuje.
Izvedenec svoje mnenje poda v različnih stopnjah zanesljivosti. »Če zapišem »absolutna gotovost«,« pojasnjuje Pogačnik, »to pomeni 100-odstotno gotovost, da je osumljeni tudi pisec spornega besedila; če 'največja verjetnost, meječa na gotovost', potem je gotovost 95-odstotna; pri 'veliki verjetnosti' je gotovost 75-odstotna, pri 'verjetnosti' samo še 50 odstotna, če pa zapišem 'non liquet' (ni odločeno) pa je gotovost ničodstotna.«
Razpoloženjska kot glas
Lastnoročno izpisana ime in priimek, ki tvorita podpis neke osebe, v naši družbi tradicionalno veljata za eno od najzanesljivejših identifikacijskih sredstev.
Uporabljamo ga pri podpisovanju razmeroma nedolžnih besedil, kot je pozdrav na razglednici, pa tudi ko vstopamo v veliko resnejša razmerja, kot je npr. podpisovanje denarnega čeka, kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja ali sklenitev zakonske zveze.
Od sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav bi pričakovali, da bo že zavoljo svoje izvedenosti v proučevanju pisav poudarjal veliko identifikacijsko vrednost podpisa. Pa ni tako.
»Na temelju svojih petindvajsetletnih izkušenj vam lahko povem, da je pisava slabo identifikacijsko sredstvo,« presenetljivo odgovarja Pogačnik, ki, kot posebej poudari, prav zato svoja mnenja vselej opremi z napotilom sodišču, naj sodbo opre še na druge dokaze, pričevanja in indice.
»Pisava je vse preveč odvisna od vsakokratnega psihofizičnega stanja pisca, zaradi česar se spreminja že tekom dneva, kaj šele z leti. Če ste nekaj napisali v hudem stresu, bo vaša pisava drugačna kakor sicer. Veliko boljše identifikacijsko sredstvo so prstni odtisi. Nanje nič ne vpliva. Naj vas zapusti žena, naj zadenete milijon na loteriji ali dobite sanjsko zaposlitev v tujini, se vaš prstni odtis ne bo prav nič spremenil – vaša pisava pa zelo. Pisava je na nek način zelo podobna glasu; tudi na glasu takoj zaznate raznolika čustvena stanja.«
Kljub temu vsi zakonodajalci sveta predpostavljajo, da podpisi izkazujejo relativno stalnost oblikovne, gibalne in prostorske slike pisave. »Relativna stalnost sicer obstaja, vendar je obilo izjem, ki so odvisne psihofizičnega stanja,« opozarja Pogačnik.
Čeravno podpis velja za kronski dokaz istovetnosti pisca, je piščevo identiteto – s precej večjo gotovostjo kot na osnovi podpisa – mogoče ugotoviti na podlagi daljšega rokopisnega besedila, pa četudi ga je zgolj za en stavek.
Domala nemogoče pa je ugotoviti istovetnost pisca zgolj na osnovi njegove parafe. »Sodišče od forenzičnega preiskovalca pisav včasih zahteva, da na temelju parafe, ki je zgolj kraca in kot taka nima nobenih konstant, ugotovi istovetnost.
Vendar tako kraco lahko naredi vsak, kdor je končal vsaj štiri razrede osnovne šole,« razlaga Pogačnik.
Primeri, ko se mora forenzik spopadati s parafo, niso tako redki. »Tak primer so zapisniki o preizkusu alkoholiziranosti. Na njih je samo podpis, neredko zgolj parafa. Velika vsebnost alkohola v krvi povzroči amnestična stanja. Preizkušanec se zato resnično ne spomni, da je bil ustavljen in da je pihal. Prav tako krace na zapisniku – tudi zaradi vpliva alkoholiziranosti na pisavo – ne more prepoznati kot svoje in posledično trdi, da je podpis ponarejen. Zato sem predlagal, da bi vozniki lastnoročno napisali še dodaten stavek. Recimo: 'Strinjam se z alkotestom.' S tem bi pridobili tri besede, imeli bi več črk in ugotavljanje istovetnosti bi bilo veliko lažje,« pojasnjuje Pogačnik.
Je spričo nepopolne zanesljivosti pisave torej dopustno nekoga obsoditi zgolj na podlagi ekspertize njegovega rokopisa? »Da, toda vedno zgolj na podlagi izvirne listine, nikoli pa na temelju fotokopij ali skeniranih dokumentov,« kratko in jedrnato odgovarja Borut Pogačnik.
