Tiskane izdaje
Pred mano se je znašla vitalna petdesetletnica, iskrivega pogleda, in takoj mi je bilo jasno, zakaj že več kot tri desetletja z veseljem opravlja svoj poklic. Mira Gregorin je trgovka v pravem pomenu besede in pristni stiki z ljudmi jo držijo pokonci, četudi zadnja leta dela v ogromnem, na videz brezosebnem hipermarketu.
Kot sama pravi, ji nikoli ni bilo žal, ker je bolj ali manj po naključju pristala v tem poklicu. Po osnovni šoli se je predvsem iz praktičnih razlogov namreč najprej odločila srednjo zdravstveno šolo, ki bi jo obiskovala v Murski Soboti, zato da bi lahko stanovala pri sorodnikih.
»Najprej sem bila navdušena, a že prvi večer, ko me je oče pripeljal tja, sem uvidela, da bom imela preveliko domotožje. Razumel me je in brez besed odpeljal nazaj domov, na Golnik, kjer smo takrat stanovali. Čeprav ni nikogar poznal, je v Živilih v Naklem takoj naslednji dan uredil, da so me sprejeli v uk za prodajalko,« pripoveduje Mira.
Njena prva služba se je začela 1983. v kranjski Bonbonieri, kjer so stregli tudi pijače in kavico. To je bilo lepo obdobje, se spominja, napitnine se ji je nabralo celo več, kot je imela plače. Ostala je dve leti, saj so nadrejeni že takrat opazili njene sposobnosti in ji ponudili mesto v takrat precej znani delikatesi v Prešernovi ulici.
»Imeli smo dolge vrste, posel je cvetel. Kmalu so prišla 90. leta, ko so začeli spodbujati zasebne trgovine in poslovodkinja se je odločila, da gre na svoje. Povabila me je zraven in šla sem z njo v trgovinico na Planini pri Kranju. Čeprav sem pogrešala gnečo, sem vztrajala šestnajst let, dokler lastnica ni imela pogojev za upokojitev, saj je nisem hotela pustiti na cedilu,« pravi.
Nekateri želijo, da jih postreže prav ona
Tako se je s štiridesetimi leti Mira vrnila v podjetje, kjer je začela svojo poklicno pot, le da se med tem že preimenovalo v Mercator, ki bo 4. marca praznoval 65 let. Prišla je v hipermarket v Kamniku, od koder so jo pred osmimi leti »potegnili« v veliki center v Šiško, kjer danes vodi Toploteko (oddelek kuhanih in pečenih jedi in peke pic). »Dogovorili smo se, da ostanem le nekaj mesecev, toliko da pomagam uvesti nov program s kuhano hrano in sladicami, ki je bil takrat še sredi trgovine in trikrat manjši kot je danes. Nekaj časa sem delala tudi na delikatesi, a sem se kmalu vrnila k pripravljeni hrani,« pripoveduje. Kljub temu da se sprva v novem okolju ni najbolje počutila, in bi se lahko vrnila v prejšnjo službo, je nazadnje ostala.
»Danes bi spet težko šla nazaj. Zelo je pestro, na oddelku odgovarjam za vse in opravljam vse naloge, kot drugi zaposleni, kuharji in prodajalci: od naročanja, priprave in strežbe hrane, do čiščenja. Meso nam pošljejo že začinjeno, pri nas ga le še spečemo na različne načine. Kuhano hrano pa dobimo iz naše restavracije in od drugih dobaviteljev že pripravljeno,« razloži. Najbolj priljubljene so jedi na žlico, saj dandanes marsikomu zmanjka časa za kuho, veliko je samskih in se jim to niti ne splača. Te jedi pridejo prav tudi v primerih, ko določeno jed jé le eden v družini (na primer vampe). Prav teh in golaža prodajo največ, opaža sogovornica. Pred pultom se vrstijo študentje, mlade družine ter veliko upokojencev.
Zlasti slednjih je veliko ob četrtkih, ko imajo popust. »Za nekatere je to družabni dogodek, katerega prihajajo redno – v parih, gospe v družbi prijateljic, posamično. Vidi se, da se posebej zato lepo uredijo. Vzamejo si čas in kar veselje jih je opazovati,« pove Mira, ki ji očitno nič ne uide. Med kupci so tudi taki, ki želijo, da jim postreže prav ona: »Pričakujejo očesni stik in poznavanje navad. Nekaterim že kar vnaprej pripravim vrečko z običajnim naročilom in za pozornost se mi z drobnim darilcem za novo leto nekateri tudi oddolžijo. Drugi želijo le čim hitreje opraviti nakup, brez vseh formalnosti. Te je treba pravočasno prepoznati in se jim prilagoditi«.
Dobra trgovka je tudi
Na drugi strani pa je imela v vseh teh letih priložnost opazovati ganljive osebne zgodbe. Spominja se gospoda, ki je leta prihajal vsako jutro po natanko centimeter debelo rezino mesnega sira za mamo. Želel je, da jo dajo v točno določeno posodico. Ko jih je zmanjkalo, so jih na njegovo posebno željo spet priskrbeli. Zdaj ga že nekaj časa ni več k njim, verjetno je gospa že pokojna. Spoznala je tudi svojevrstnega gospoda, zasvojenega z nakupovanjem. Bil je zahteven kupec, z nastopom, ki je razkrival, da je verjetno nekdanji vojaški častnik. Nekoč ga je po naključju srečala v družbi gospe, za katero se je izkazalo, da je njegova žena, ki pa mu rade volje prepusti to opravilo, saj zanjo pri nakupovanju preveč natančen, ji je zaupala.
»Suhoparne številke
O osebnih zadevah nerada govori, a vendar pove, da je pri 38. letih ovdovela. Otroka, sin in hčerka, sta bila takrat še mladoletna, danes pa sta odrasla in na svojih nogah. Nič nenavadnega, ob takem zgledu. Ko ji je bilo najhuje, se ni smilila sama sebi, temveč je šla med ljudi in začela planinariti in kolesariti. Zadnja leta pa jo drži po konci tek. Udeležuje se DM-ovega maratona za ženske, v načrtu ima mali ljubljanski maraton.
Že leta ima novega življenjskega sopotnika, s katerim živita v vasici Ambrož pod Krvavcem, od koder se vsak dan vozi v službo v Ljubljano. »Pot traja pol ure v eno smer, a mi ni težko, samo da imam službo in plačo,« reče in pribije, da ne razume mladih, ki tarnajo, da za tako majhen denar ne bodo delali. »Vsak se sam določa, kaj in kako bo delal, in če ima voljo, mu bo uspelo najti delo, v katerem uživa,« je prepričana.
