Tiskane izdaje
Po feng šuiju so Havaji najboljša točka za bivanje na našem planetu. Ugodne temperature, idealna zračna vlaga, predvsem pa zdrave energije in veliko sonca imajo zelo pozitivne vplive na prebivalstvo. Zato sploh ni čudno, če na vsakem koraku vedno znova dobivaš občutek, da na teh otokih živijo zadovoljni, srečni in nasmejani ljudje. Saj ne da bi se povsod cedila med in mleko. Tudi Havajci, domorodci in beli prišleki, hodijo v službe in delajo za preživetje, a vse je precej bolj »na izi« kakor na celini. Če ne drugega, potrebujejo precej manjše garderobne omare. Plaščev in puhovk seveda ne poznajo, pa tudi njihove poletne cunjice so večinoma omejene na kratke hlače, ohlapne majice in japonke, kaj bolj šminkerskega jih niti ne zanima.
Deskarski as
Odličen primer, pravzaprav utelešenje tega prijetnega otoško-oceanskega življenjskega sloga je Jack Johnson, devetintridesetletnik z nenavadno življenjsko zgodbo. Rodil se je na znamenitem North Shoru na glavnem havajskem otoku Oahu, kjer predvsem pozimi oceanski viharji ustvarjajo gigantske valove, ki pogosto presegajo deset metrov. Kot sinu znanega deskarja Jeffa Johnsona mu je bila deska položena v zibelko. Valove je začel jezditi pri petih letih. Bil je prototip otroškega ravnotežja, bil je pravo malo čudo, bil je kot Duke Kahanamoku, bil je kot človek riba. Kot vsak havajski fant je tudi on dneve in noči sanjal o popolnem valu. Predvsem pa je poskušal razumeti gibanje vse tiste gmote vode, ki jo je vsak dan čutil za svojim hrbtom in ki ga je navdajala z največjimi užitki. Pri sedemnajstih je postal najmlajši deskar do tedaj, ki se mu je uspelo uvrstiti na legendarno tekmovanje Pipeline Masters, na katerem se vsako leto na Banzai Pipelinu, eni najbolj atraktivnih in hkrati tudi najbolj nevarnih deskarskih točk na Zemlji, zberejo največji mojstri. Le teden pozneje je na lastni koži spoznal, zakaj tista vodna tuba ni šala. Ugotovil je, da ko te podre tisti val, ni dosti drugače, kot če čez tebe s polno hitrostjo zapelje večtonski tovornjak. Ko ga je vrtelo po morskem dnu in ko je odkril, da tam iz mivke štrlijo ostre skale, je imel veliko srečo, da ni šel rakom žvižgat. Ne bi bil ne prvi ne zadnji, ki bi prav z Banzaija odplaval v večnost. Imel je srečo v nesreči. In samo bogovom se je lahko zahvalil, da jo je odnesel »samo« s počeno lobanjo, zlomljenim nosom, sto petdesetimi šivi in da je v oceanu pustil nekaj zob. Deskarji z North Shora pravijo, da te taka nezgoda zaznamuje za vse življenje. Po njej lahko postaneš še boljši in bolj neustrašen, lahko pa ti nažene strah v kosti in nikoli nisi več isti. Če se zgodi to slednje, ti nažre samozavest in je bolje, če velikanske valove gledaš z obale.
O preostalih plateh Jacka Johnsona si preberite v tiskani izdaji priloge Polet ali na www.polet.si.
